VSK sklep II Cpg 247/2006

Jedro

Pritožnik pa nima prav, češ da naj bi sodišče prve stopnje kršilo določbe ZIZ, ker da ugovora ni posredovalo upniku v izjasnitev; kot že navedeno, gre v predmetni zadevi za izvršbo na podlagi verodostojnih listin, postopek pri ugovoru zoper sklep o izvršbi za takšen primer je urejen v 62. čl. ZIZ, ta pa ne določa, da bi moralo sodišče upniku vročiti ugovor dolžnika v odgovor.

 

Izrek

Pritožba upnika se zavrne in se v izpodbijanem delu p o t r d i sklep sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje: 1.) zaradi delnega umika izvršilnega predloga postopek ustavilo v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba zaradi izterjave zneska 22.619,78 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.5.2006 dalje; 2.) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v N. z dne 11.5.2006, razveljavilo v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba zaradi izterjave zneska 525.375,67 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.4.2006 do plačila in izvršilnih stroškov v znesku 35.396,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.5.2006 do plačila, ter sklenilo, da bo o tem delu zahtevka odločalo v pravdnem postopku Okrožno sodišče v N.

Proti navedenemu sklepu je v delu, nanašajočem se na na 2. tč. izreka, upnik po svojem pooblaščencu vložil pritožbo, predlagal njegovo razveljavitev v navedenem delu ter uveljavljal nadaljnje izvršilne stroške. Trdi, da je zoper sklep o izvršbi dolžnik vložil neutemeljen ugovor, sodišče prve stopnje pa je pri izdaji napadenega sklepa kršilo določbe ZIZ, ker ugovora dolžnika ni nemudoma posredovalo upniku, da se o njem izjasni, kot to določa 57. čl. ZIZ. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je dolžnik v ugovoru podal pavšalne navedbe, predlagan dokaz zaslišanja direktorja dolžnika pa je nekritično štelo kot ustrezen dokaz. Dolžnik je pavšalno navajal le en sam ugovorni razlog, trdil je, da zaračunanih storitev ni naročil, zaradi česar naj ne bi bil zavezan k plačilu opravljenih storitev. Kot dokaz za to je navajal, da je potrebno zaslišati direktorja d.o.o., dolžnika samega, dodatno pa še, da je del zaračunanih storitev po nekem konkretnem računu upniku že plačal. Iz omenjenega izhaja, da je med strankama v tej zadevi nek poslovni odnos le obstajal. Če dolžnik zatrjuje, da storitev ni naročil, pa četudi to ni res, potem je le na upniku da dokaže, da so bile storitve naročene in tudi opravljene. Ker upnik predlogu za izvršbo ni priložil vse listinske dokumentacije, ki jo hrani in se nanaša na sporne prevoze, temveč le račun sam kot verodostojno listino, bi bilo moč upoštevati le tisti dokaz, ki ga lahko predloži upnik sam. Najmanj kar bi bilo zato potrebno je, da bi sodišče pozvalo upnika, da odgovori na ugovor dolžnika in se izjasni o ugovornih navedbah. Iz dolžnikovega ugovora izhaja očitni namen zavlačevati s postopkom. Neutemeljenost ugovora utemeljuje upnik z dokazi, ki jih prilaga tej pritožbi, in sicer CMR-je in prevoznice-naročilnice ter naloge za nakladanje, iz katerih izhaja, da je dolžnik naročil vse storitve po izterjevanih računih.

Pritožba upnika ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za izvršbo na podlagi verodostojnih listin in v predmetnem postopku je upnik (poleg enega obračuna obresti) kot takšne listine priložil pet računov za opravljene prevoze, sodišče prve stopnje pa je 11.5.2006 izdalo sklep o izvršbi. Ugovor, ki ga vloži dolžnik zoper takšen sklep je obrazložen in utemeljen, če v njem navede dejstva, s katerimi ga utemeljuje in če predlaga dokaze, s katerimi se ugotavljajo dejstva, ki jih navaja v ugovoru (2. odst. 61. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju, ZIZ). Ker je na upniku dokazno breme za obstoj poslovnega razmerja, iz katerega izvirajo verodostojne listine, je v takšnem primeru za utemeljenost ugovora dovolj, če v njem dolžnik zanika obstoj poslovnega razmerja z upnikom. V takšnem primeru mora sodišče ravnati v skladu z 2. odst. 62. čl. ZIZ in stvar spraviti v pravdo, ker mora upoštevati, da se vprašanje obstoja terjatve presoja v pravdnem, ne pa v izvršilnem postopku. Res je sicer, da je dolžnik v ugovoru sicer navajal, da z upnikom redno poslovno sodeluje in da mu naročene storitve (sicer z zamudo) poravnava in je v zvezi s tem tudi priznal obstoj poslovnega razmerja z upnikom po enem od izterjevanih računov (št. ), vendar pa je glede preostalih izrecno zatrdil, da storitev ni naročil. To vprašanje pa je lahko le predmet razčiščevanja v sledečem pravdnem postopku, v okviru katerega bo moralo pravdno sodišče upoštevati tudi s strani upnika pritožbi priložene listinske dokaze. Pritožnik pa nima prav, češ da naj bi sodišče prve stopnje kršilo določbe ZIZ, ker da ugovora ni posredovalo upniku v izjasnitev; kot že navedeno, gre v predmetni zadevi za izvršbo na podlagi verodostojnih listin, postopek pri ugovoru zoper sklep o izvršbi za takšen primer je urejen v 62. čl. ZIZ, ta pa ne določa, da bi moralo sodišče upniku vročiti ugovor dolžnika v odgovor.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. čl. ZIZ, pritožbo upnika zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sklep II Cpg 269/2005
• VSK sklep II Cpg 18/2006
• VSL sklep II Cpg 323/2000