VSK sodba I Cpg 132/2006

Jedro

ZOR določa, da če naslovnik molči, to ne pomeni, da sprejema ponudbo (1. odst. 42. čl.); brez učinka je določilo v ponudbi, da bosta molk naslovnika ali kakšna druga njegova opustitev (na primer, če ne zavrne ponudbe v določenem roku ali če poslane stvari, za katero mu je ponujena pogodba, ne vrne v določenem času, ipd.), veljala za sprejem ponudbe (2. odst. 42. čl.); vendar pa se v primeru, ko je naslovnik glede določenega blaga v stalni poslovni zvezi s ponudnikom, šteje, da je sprejel ponudbo, ki se nanaša na takšno blago, če je ni takoj ali v danem roku zavrnil (3. odst. 42. čl.) .

 

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se p o t r d i izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

S sklepom in izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: I.) sodbo Okrožnega sodišča v N. z dne 19.1.2005 v glavi pri navedbi vrednosti spora in v prvem odstavku izreka glede glavnice in osnov za obračun zamudnih obresti popravilo tako, da je namesto 3.400.257,00 SIT vstavilo 3.400.275,00 SIT, namesto 4.505.482,00 SIT vstavilo 4.505.500,00 SIT in namesto 3.400.257,00 SIT vstavilo 3.400.275,00 SIT, v preostalih delih pa je ostal izrek nespremenjen; II.) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v N. z dne 10.5.1999 vzdržalo v točkah 1 in 3 v celoti v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna v 8 dneh plačati tožeči stranki 3.400.275,00 SIT in zakonske zamudne obresti od zneska 4.505.500,00 SIT od 28.10.1998 do 17.11.1998 ter od zneska 3.400.275,00 SIT od 18.11.1998 do plačila, in 81.564,00 SIT izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.5.1999 do plačila; toženi stranki naložilo, da mora v 8 dneh plačati tožeči stranki 233.560,20 SIT nadaljnjih pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.1.2005 do plačila.

Proti navedeni sodbi je tožena stranka vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Trdi, da je podana bistvena kršitev določb postopka, ker se sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe na več mestih sklicuje na listinske dokaze, za katere pa iz dokaznega sklepa ne izhaja, da bi jih dopustilo in vpogledalo (dokazi na l. A9, A6, A7). Opozarja, da je 18.6.1998 tožeča stranka preko faxa toženi stranki med drugim ponudila tudi T. košare dimenzij 5 x 2 x 1 m z debelino žice 3,0 mm po ceni 10.700,00 SIT. Tožena stranka je glede tega dela ponudbe vztrajala pri pogodbi št. 1/98. Glede na to ni utemeljen očitek sodišča, da se tožena stranka sploh ni opredelila do ponudbe T. košar dimenzij 5 x 2 x 1 m z debelino žice 3,0 mm po ceni 10.700,00 SIT. Tožena stranka je vztrajala pri dobavi T. košar debeline žice 2,7 mm po ceni 9.700,00 SIT. V konkretnem primeru gre pri pogodbi št. 1/98 z dne 28.5.1998 za dvostransko odplačno pogodbo, ki za stranki ustvarja določene pravice in obveznosti. Zato je toženi stranki nesprejemljivo stališče sodišča, da je dimenzije in ceno T. košar v celoti narekoval proizvajalec M., medtem ko jih stranki nista mogli spreminjati, temveč le sprejeti ali zavrniti. Tožena stranka je predmetno pogodbo sklenila s tožečo stranko pod pogoji, ki sta jih sami dogovorili, takšno pogodbo je tožeča stranka dolžna izpolniti, s proizvajalcem pa tožena stranka ni bila v nikakršnem razmerju. Tožena stranka se ne more strinjati z razlago sodišča, da naj bi s svojimi konkludentnimi ravnanji zapolnila pomanjkljiva določila pogodbe (predvsem manjko opredelitve debeline žice, podrejeno pa tudi število kosov) in pristala na spremenjene pogoje, s katerimi jo je sproti seznanjala tožeča stranka. V konkretnem primeru ne gre za konkludentna ravnanja v smeri zapolnitve določil pogodbe, saj ta med strankama ni bila pomanjkljiva. Glede tako imenovanega manjka opredelitve debeline žice je bilo iz že navedenih razlogov ugotovljeno, da se pogodba nanaša na debelino žice 2,7 mm, zato ne gre za vsebinsko pomanjkljivo pogodbo. To ugotavlja tudi sodišče, ki pa "manjko opredelitve debeline žice" razlaga na povsem drugačen način, s ciljem opravičevanja ravnanja tožeče stranke, ki ni izpolnila pogodbe. Ponudbe z dne 18.6.1998 pa tožena stranka ni sprejela, zato ni dolžna plačati razlike v ceni, zato je nepravilen zaključek sodišča, da je bila tožena stranka seznanjena z dejstvom, da ji bo dostavljena žica debeline 3,00 mm po ceni 10.700,00 SIT. Po pogodbi z dne 28.5.1998 je bila tožeča stranka dolžna dobaviti material do 23.6.1998 ter v naslednjem tednu, kasneje je bil rok podaljšan na 15.7.1998, dejansko pa je bil material toženi stranki dobavljen šele 27.7.1998, račun pa izstavljen 7.8.1998. Skladno s 5. čl. pogodbe je tožena stranka zaračunala tožeči stranki penale tako, da je od skupnega zneska odbila 5 % vrednosti. Glede na to je neutemeljen tudi očitek sodišča, da tožena stranka nikoli ni zavrnila računa v delu, ki se nanaša na povišanje cene iz 9.700,00 SIT na 10.700,00 SIT. Dejstvo je, da je tožeča stranka material dobavila prepozno, zaradi česar je tožena stranka upravičena do penalov, kar je storila v roku zapadlosti računa. Tožena stranka opozarja na odločbo Ustavnega sodišča opr.št. U-I-300/04 z dne 2.3.2006, iz katere izhaja, da zamudne obresti nehajo teči najkasneje 1.1.2002, v kolikor vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Zakon o pravdnem postopku (ZPP) v 1. odst. 287. čl. določa, da odredi sodišče izvedbo dokazov s sklepom, v katerem se navedeta sporno dejstvo, o katerem naj se izvede dokaz, in dokazilo. V zvezi s tem pritožnik sicer utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi dokaznega sklepa ni oblikovalo tako oz. da v njem ni zaobseglo več dokazov, na katere se je sicer sklicevalo (listine v prilogi A9, A6, A7), vendar pa po mnenju pritožbenega sodišča pri tem ne gre za kršitev določb pravdnega postopka, ki bi vplivale na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe (1. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP), zaradi česar pritožba v tem delu ni utemeljena.

Res je, da pogodba ustvarja pravice in obveznosti (le) za pogodbeni stranki (1. odst. 148. čl. v času spornega razmerja veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR), kot to pravilno opozarja pritožnica, zaradi česar dejansko ni sprejemljivo stališče sodišča prve stopnje, češ da je dimenzije in ceno "T." košar v celoti narekoval italijanski proizvajalec M. in da jih stranki zato nista mogli spreminjati, ampak le sprejeti ali pa zavrniti. Vendar pa gre po mnenju pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi za sledeče: po ugotovitvah sodišča prve stopnje je skladno s ponudbo tožeče stranke z dne 21.5.1998 tožena stranka dne 26.5.1998 pri tožeči stranki naročila 1580 kosov "T." košar. Dne 28.5.1998 sta pravdni stranki podpisali pogodbo št. 1/98 za "T." košare po ceni 9.700,00 SIT (brez navedbe števila kosov in debeline žice). Dne 18.6.1998 je tožeča stranka poslala toženi stranki faks, v katerem ji je med drugim ponudila tudi "T." košare z debelino žice 3,00 mm po ceni 10.700,00 SIT; pri tem je po mnenju pritožbenega sodišča šlo za novo ponudbo tožeče stranke toženi stranki, katero pa je slednja zavrnila, s tem da je glede navedenih košar vztrajala pri sklenjeni pogodbi. Sodišče prve stopnje v tem delu torej nima prav, ko zaključuje, da se tožena stranka do ponudbe v tem delu sploh ni opredelila; njeno vztrajanje pri sklenjeni pogodbi (katera je vsebovala "T." košare debeline žice 2,7 mm po ceni 9.700,00 SIT) ne more pomeniti drugega kot zavrnitev ponudbe tožeče stranke, posredovane po faksu dne 18.6.1998. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožena stranka zatem dne 2.7.1998 pri tožeči stranki naročila 1000 kosov "T." košar drugih dimenzij, istega dne je sledil odgovor tožeče stranke, zatem pa ponovno naročilo tožene stranke z dne 6.7.1998 z vsebovanimi drugačnimi dimenzijami naročenega blaga kot to izhaja iz naročilnice z dne 2.7.1998. Dne 27.7.1998 je tožeča stranka toženi stranki na gradbišče dostavila 1000 kosov "T." košar dimenzije 2 x 2 x 1 iz 3,00 mm debele žične mreže, tožena stranka je to blago brez ugovorov sprejela in ga porabila.

ZOR določa, da če naslovnik molči, to ne pomeni, da sprejema ponudbo (1. odst. 42. čl.); brez učinka je določilo v ponudbi, da bosta molk naslovnika ali kakšna druga njegova opustitev (na primer, če ne zavrne ponudbe v določenem roku ali če poslane stvari, za katero mu je ponujena pogodba, ne vrne v določenem času, ipd.), veljala za sprejem ponudbe (2. odst. 42. čl.); vendar pa se v primeru, ko je naslovnik glede določenega blaga v stalni poslovni zvezi s ponudnikom, šteje, da je sprejel ponudbo, ki se nanaša na takšno blago, če je ni takoj ali v danem roku zavrnil (3. odst. 42. čl.).

Glede na navedena zakonska določila in upoštevaje kronologijo dogajanja v zvezi s ponujanjem in naročanjem "T." košar, kakršno je v obravnavanem primeru ugotovilo sodišče prve stopnje in ki je opisana zgoraj, pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta bili najmanj v obdobju od 21.5.1998 pa do njihove dobave dne 27.7.1998 pravdni stranki glede tega blaga v stalni poslovni zvezi, o kakršni je govora v 3. odst. 42. čl. ZOR. Zato je veljala obveznost tožene stranke, da dobavljene "T." košare z debelino žice 3,00 mm in po ceni 10.700,00 SIT takoj zavrne, ker se sicer šteje, da jih je sprejela. Ker jih ni zavrnila, je bila glede navedenih košar med pravdnima strankama sklenjena prodajna pogodba po 454. čl. ZOR in mora tožena stranka to blago plačati, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

Pravilen pa je tudi nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni upravičena do penalov oz. pogodbene kazni, četudi bi držalo, da je tožeča stranka zamudila z izpolnitvijo svoje pogodbene obveznosti. Gre za to, da 5. odst. 273. čl. ZOR določa, da upnik ne more zahtevati pogodbene kazni zaradi zamude, če je sprejel izpolnitev obveznosti, pa ni nemudoma sporočil dolžniku, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni. V obravnavanem primeru pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka sprejela izpolnitev obveznosti tožeče stranke (s prevzemom blaga dne 27.7.1998), vendar pa ni tožeči stranki sporočila ničesar, ampak je le odbila vrednost penalov od zneska vtoževanega računa, potem ko ga je prejela od tožeče stranke dne 7.8.1998. To pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča pomeni, da ni ravnala skladno s 5. odst. 273. čl. ZOR.

Glede omembe odločbe Ustavnega sodišča z dne 2.3.2006, opr.št. U-I-300/04 (po kateri tudi za razmerja, nastala pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika velja, da zamudne obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila izpodbijana sodba izdana pred izdajo navedene ustavne odločbe in je bilo o predmetni zadevi odločeno po stanju stvari na dan zaključka glavne obravnave.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. čl. ZPP, pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sodba Kp 111/2006
• VSL sklep I Cp 606/99
• VSL sodba I Cpg 26/99