VSK sklep I Cpg 109/2006

Jedro

Ker torej v tem primeru izterjuje od tožene stranke tiste stroške, ki jih mora v skladu s takrat veljavno določbo 1.odst. 759.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) naročitelj povrniti prevzemniku naročila, je podana njena aktivna legitimacija.

 

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v S. z dne 28.06.2000 razveljavilo v 1.točki izreka za glavnico v višini 289.120,80 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov ter v 3.točki izreka sklepa za stroške izvršilnega postopka v znesku 22.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.06.2000 do plačila in tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke v znesku 6.509,00 SIT.

Zoper to sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi napačne uporabe materialnega prava in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da aktivna legitimacija tožeče stranke izhaja iz dejstva, da je zalagala (sredstva) za toženo stranko, saj je v celoti plačevala račune vseh dobaviteljev in izvajalcev, kar je tudi navedla v svoji pripravljalni vlogi. Temelj za njen zahtevek je v pogodbi. Tožena stranka v svoji edini pisni vlogi - ugovoru zoper sklep o izvršbi, sploh ni ugovarjala aktivni legitimaciji tožeče stranke in tudi ni prerekala njenih navedb o tem, da je plačevala račune, ki so jih izstavljali izvajalci in dobavitelji. Ker je tožeča stranka plačevala stroške in s tem zalagala (sredstva) za toženo stranko, ne gre za spor, v katerem bi ostali lastniki uveljavljali terjatev, ki jo imajo proti lastniku, pač pa za spor, v katerem tožeča stranka uveljavlja svojo terjatev zoper toženo stranko. Sodišče je tudi spregledalo, da je tožeča stranka poleg povrnitve stroškov, ki jih je založila za toženo stranko, zahtevala tudi plačilo za svoje delo. Tudi v tem primeru je nemogoče, da bi šlo za situacijo, ko bi ostali lastniki imeli terjatev do tožene stranke, pač pa je tožeča stranka bila tista, ki je imela terjatev do tožene stranke. Zato je tudi v tem primeru njena aktivna legitimacija podana. Sodišče pa tudi ni upoštevalo spremembe naziva tožene stranke, kot je to predlagala tožeča v svoji pripravljalni vlogi z dne 15.11.2002.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

Tudi po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje s tem, da je v obravnavanem primeru zavzelo stališče, da tožeči stranki ne gre aktivna legitimacija, napačno uporabilo materialno pravo, zaradi tega pa je tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje. V obravnavanem primeru je namreč tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 15.11.2002 (listovna št. 21 do 23 spisa) navedla, da dejansko od tožene stranke uveljavlja plačilo (skladno s pogodbo) stroškov upravljanja in hišniških del ter povračilo stroškov ogrevanja in obratovalnih stroškov, ki jih je izvajalcem oziroma dobaviteljem sama predhodno poravnala. To pa pomeni, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da tožeča stranka v tem postopku kot upravnik uveljavlja terjatve, ki jih imajo tretji proti lastnikom stanovanj. V obravnavanem primeru namreč, kot pravilno opozarja tožeča stranka v pritožbi, ta od tožene stranke dejansko uveljavlja plačilo za svoje delo (v pretežni meri, kot je razvidno iz predloženih računov) deloma pa tudi povrnitev stroškov, ki jih je založila za tožečo stranko. Zato je nepravilno sklicevanje sodišča na določila 29.čl. Stanovanjskega zakona (SZ). Tožeča stranka svojo legitimacijo temelji na Pogodbi o upravljanju poslovnega objekta "B." in o začasni določitvi načina upravljanja ter razdeljevanja in pokrivanja skupnih stroškov z dne 13.11.1997. Po tej pogodbi se je namreč kot upravnik zavezala, da bo zagotavljala naročnikom, med katerimi je tudi tožena stranka, opravljanje storitev. Med te storitve pa spada tudi redno poravnavanje stroškov dobaviteljem. Zavezala pa se je tudi za samostojno opravljanje hišniških storitev in storitev upravljanja. Nasprotne pogodbene stranke, med njimi pa tudi tožena, pa so ji dolžne te storitve in stroške tudi plačati oziroma povrniti. Ker torej v tem primeru izterjuje od tožene stranke tiste stroške, ki jih mora v skladu s takrat veljavno določbo 1.odst. 759.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) naročitelj povrniti prevzemniku naročila, je podana njena aktivna legitimacija. Zato ji je to legitimacijo sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno odreklo. Ker pa je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje v postopku na prvi stopnji nepopolno ugotovljeno, saj sodišče zahtevka po višini sploh ni ugotavljalo. Zato je moralo pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljaviti (2.odst. 458.čl. ZPP).

Pri ponovnem odločanju naj sodišče prve stopnje upošteva, da je tožeča stranka aktivno legitimirana za uveljavitev zahtevkov, ki predstavljajo plačilo njenih stroškov in za stroški, ki jih je založila. Pri konkretnem ugotavljanju višine vtoževane terjatve pa naj ustrezno upošteva in oceni ali ima na obveznost tožene stranke kakršenkoli vpliv dejstvo, da ta, glede na njene trditve objekta v površini 65 m2 sploh ni mogla uporabljati (listovna št. 13 spisa) ter ostale njene navedbe, s katerimi zavrača obveznost plačila teh stroškov.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3.odst. 165.čl. ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 724/2001
• VDS sodba Pdp 709/2004
• VSL sodba I Cp 1079/93