VSK sklep I Cpg 100/2006

Jedro

Pravnomočno končanega postopka že pojmovno ni mogoče niti prekiniti, niti nadaljevati.

 

Izrek

Pritožba tožeče stranke zoper sklep z dne 10.02.2006 se zavrne.

Pritožbi T.Č. pa se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje z dne 20.02.2006 r a z v e l j a v i.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 10.02.2006 odločilo, da se: 1.) predlog tožeče stranke za razveljavitev klavzule pravnomočnosti sodbe Okrožnega sodišča v K. z dne 02.10.2002 zavrne; 2.) zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da je pravdni postopek prekinjen po samem zakonu od 17.03.2003 dalje in predlog za nadaljevanje postopka zoper pravno naslednico tožene stranke T.Č. zavržeta in 3.) zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.02.2006 zavrnilo.

S sklepom z dne 20.02.2006 pa je sodišče prve stopnje priči B.K. priznalo potne stroške v višini 11.648,00 SIT v zvezi z zaslišanjem na naroku dne 02.10.2002 (1.odst. sklepa) ter odločilo, da je ta znesek priči dolžna plačati pravna naslednica tožene stranke T.Č. (2.odstavek sklepa).

Tožeča stranka v pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 10.02.2006, ki jo je vložila po svoji pooblaščenki, sklep napada iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njegovo razveljavitev. Meni, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna, to pa zaradi tega, ker že višje sodišče ni imelo podlage za smiselno uporabo določbe 2.odst. 207.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in bi moralo zadevo vrniti sodišču prve stopnje, da s sklepom ugotovi prekinitev postopka in nato odloči o nadaljevanju postopka. Tako ravna Višje sodišče v Ljubljani in ni prav nobenih razlogov za drugačno ravnanje višjih sodišč v enakih primerih. Tudi smiselna uporaba stališča izraženega v sodbi Vrhovnega sodišča opr.št. III Ips 59/2002 v obravnavanem primeru ne pride v poštev. To pa zato, ker je Višje sodišče v Kopru pod opr.št. II Cp 1257/2005 z dne 26.10.2005 v zvezi s pritožbo tožeče stranke na sklep o ustavitvi izvršbe proti dolžnici T.Č. odločilo, da se na navedeno sodbo Vrhovnega sodišča ni mogoče sklicevati, saj da je revizijo v konkretnem primeru vložil pooblaščenec, ki je zastopal tudi družbo. V zadevi III Ips 59/2002 pa je vložil odgovor na revizijo pooblaščenec pravne naslednice. Sodba druge stopnje tako ni bila vročena pravni naslednici izbrisane družbe in le-ta pozneje vročitve tudi ni odobrila, zato ta sodba ni mogla postati pravnomočna. To pa pomeni, da je predlog za razveljavitev klavzule pravnomočnosti utemeljen. Neutemeljena je tudi odločitev o zavrženju zahtevka na ugotovitev prekinitve postopka in predloga za nadaljevanje postopka s pravno naslednico tožene stranke. V konkretnem primeru je sodišče povabilo pravno naslednico T.Č. z dopisom z dne 04.02.2004, da prevzame pravdo v smislu 4. in 5.odst. 27.čl. Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod). S tem se je dejansko pravdni postopek nadaljeval na podlagi 1.odst. 208.čl. ZPP. Nadaljevanje prekinjenega postopka ni več odvisno od procesnega dejanja tožeče stranke. Zato tožeča stranka ne more biti prekludirana glede predloga za nadaljevanje postopka, saj nadaljevanje ni bilo v njeni dispoziciji. To pa pomeni, da odločitev, da se predlog tožeče stranke pod točko 2. in 3 zavrže, ni utemeljena. V zvezi s tem še opozarja na sklep Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi I Cpg 970/2001 z dne 19.12.2001. Tožeči stranki ni mogoče v konkretnem primeru odrekati pravnega interesa na ugoditev predlogu o prekinitvi in nadaljevanju postopka. Tožeča stranka razpolaga s pravnomočno sodno odločbo z dne 02.10.2002, kjer je navedena kot tožena stranka izbrisana pravna oseba in s sklepom, kjer je glede plačila takse navedena T.Č. kot pravna naslednica bivše tožene stranke. Ni pa z nikakršnim sklepom odločeno o nadaljevanju postopka glede preostalega dela zahtevka, ki je bil predmet pravde. Zato ima pravni interes, da sodišče odloči o predlogu za prekinitev postopka z dne 17.03.2003 enako, kot je že odločilo o tistem delu zahtevka, ki se nanaša na plačilo sodne takse za revizijo.

V pritožbi, ki jo je vložila T.Č. po svojem pooblaščencu, zoper sklep o stroških z dne 20.02.2006 pa ta uveljavlja pritožbene razloge zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa, podrejeno pa njegovo spremembo. Opozarja, da je postala sodba sodišča prve stopnje z dne 02.10.2002 pravnomočna z odločitvijo Višjega sodišča v Kopru opr.št. I Cpg 80/2003 z dne 10.07.2003. Priča B.K. je stroške v zvezi s pričanjem priglasil na glavni obravnavi dne 02.10.2002 in upoštevajoč načelo uspeha bi stroški pričanja morali bremeniti toženo stranko. Ta pa je bila izbrisana iz sodnega registra s sklepom z dne 25.02.2003. Sklep je bil objavljen v Uradnem listu RS. Pritožnica je sicer z dnem izbrisa tožene stranke iz sodnega registra postala pravna naslednica izbrisane družbe in je eno leto odgovarjala za vse morebitne obveznosti izbrisane družbe tako za tiste, ki izhajajo iz poslovanja tožene stranke, kot tudi za tiste, ki so bile priznane s pravnomočnimi sodnimi odločbami. V konkretnem primeru bi morala priča, ki je priglasila stroške na glavni obravnavi zahtevati izdajo sklepa o stroških, s katerim bi se stroški naložili v plačilo toženi stranki. Priča bi lahko zahtevala vračilo stroškov primarno od tožene stranke. To pa bi lahko zahtevala le v enoletnem prekluzivnem roku. Ker pa je ta rok že potekel, pritožnica ne odgovarja več za terjatve izbrisane družbe.

Pritožba tožeče stranke zoper sklep z dne 10.02.2006 ni utemeljena, medtem, ko je pritožba T.Č. zoper sklep z dne 20.02.2006 utemeljena.

Glede pritožbe tožeče stranke zoper sklep z dne 10.02.2006:

Ker je do izbrisa tožene stranke v obravnavanem primeru prišlo v pritožbenem postopku potem, ko so bila že opravljena vsa pritožbena procesna dejanja (med drugim tudi vročitev pritožbe tožene stranke tožeči v odgovor - listovna št. 54 spisa) in so tudi potekli roki zanje, je lahko sodišče druge stopnje odločilo o pritožbi, ne glede na to, da je bilo kasneje ugotovljeno, da je bila pred odločitvijo pritožbenega sodišča tožena stranka že izbrisana iz sodnega registra. Na prav tako pravno situacijo se nanaša odločitev Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr. št. III Ips 59/2002 in zato tudi morebitna drugačna praksa kateregakoli od višjih sodišč ni upoštevna. Tudi sklicevanje na odločbo Višjega sodišča v Kopru opr.št. I Cpg 1257/2005 v obravnavani zadevi ne pride v poštev, saj je v zadevi opr.št. II Cp 1257/2005 Višje sodišče v Kopru obravnavalo povsem drugačen pravni problem, kot je obravnavani. Bistvo obravnavane zadeve je v tem, da je z odločitvijo Višjega sodišča v Kopru s sodbo opr.št. I Cpg 80/2003 dne 10.07.2003 sodba sodišča prve stopnje postala pravnomočna. Pravnomočna namreč postane sodba tedaj, ko je ni mogoče izpodbijati (dr. Lojze Ude, Civilno procesno pravo, založba Uradni list, str. 311). Pri sodbi druge stopnje pa je to tedaj, ko je sodišče druge stopnje sprejelo odločitev. Pravnomočnost je torej neodvisna od vročitve sodbe strankam. Glede na tako stališče pa je odločitev sodišča prve stopnje, ko je predlog tožeče stranke za razveljavitev klavzule pravnomočnosti zavrnilo, povsem pravilna. Ker pa je sodba sodišča prve stopnje postala z drugostopenjsko odločitvijo pravnomočna, tožeča stranka tudi ni mogla biti uspešna s predlogom za prekinitev in nadaljevanje postopka. Pravnomočno končanega postopka že pojmovno ni mogoče niti prekiniti, niti nadaljevati. Zato je tudi odločitev sodišča prve stopnje, ko je zavrglo predlog tožeče stranke za prekinitev in nadaljevanje postopka pravilna. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje z dne 10.02.2006.

Glede pritožbe T.Č. zoper sklep opr.št. Pg z dne 20.02.2006:

Priča B.K. je priglasila stroške v zvezi s pričanjem na naroku dne 02.10.2002. Z vlogo z dne 05.01.2006 pa je ta priča sodišče opozorila, da ji stroški niso bili poravnani. Zato je sodišče prve stopnje izdalo napadeni sklep v katerem je ugotovilo višino stroškov ter jih naložilo v plačilo pravni naslednici tožene stranke T.Č. Taka odločitev sodišča prve stopnje pa ni pravilna. Sklep o tem, koga bremenijo stroški te priče je sodišče prve stopnje sprejelo na naroku dne 02.10.2002. V sklepu je namreč sodišče glede teh stroškov odločilo, da začasno bremenijo tožečo stranko, ki je to pričevanje predlagala. Tak sklep je bil sprejet na naroku (329.čl. ZPP), ta sklep strankam in priči sicer ni bil pisno dostavljen, bil pa je na naroku razglašen in se kot tak navaja tudi v zapisniku. Sklep je učinkoval z razglasitvijo. Ker je bila za plačilo teh stroškov zavezana tožeča stranka, že iz tega razloga izpodbijani sklep ni pravilen. Popolnoma neutemeljeno pa je po oceni pritožbenega sodišča te stroške kasneje sodišče prve stopnje naložilo v plačilo T.Č., saj ta niti ni stranka postopka. Zato je pritožbeno sodišče ob ugotovitvi, da je izpodbijani sklep obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14.tč. 2. odst. 339.čl. ZPP, izpodbijani sklep razveljavilo.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 602/99
• VSC sklep Cp 525/2014
• VSM Sklep I Ip 57/2022