VSK sodba I Cpg 128/2006

Jedro

V primeru, ko pa je zavarovalni predmet le poškodovan, pa gre, glede na določilo 707. člena PZ oškodovancu le škoda v višini stroškov, potrebnih za popravilo in za to, da se zavarovani predmet spravi v prvotno stanje, vendar ne čez zavarovalno vsoto.

 

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena in p o t r d i izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo: 1. da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 5.000 EUR v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z zamudnimi obrestmi od 6.3.2002 do 28.6.2003 po obrestni meri, ki jo je B. plačevala z hranilne vloge v valuti EUR, od 29.6.2003 do plačila pa za zakonskimi zamudnimi obrestmi, v 15-ih dneh pod izvršbo; 2. višji tožbeni zahtevek tožeče stranke je zavrnilo in 3. tožeči stranki je naložilo, da povrne toženi stranki stroške postopka v višini 231.317,92 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.2.2006 dalje.

Zoper to sodbo se pritožuje tožeča stranka po svojem pooblaščencu zaradi zmotne uporabe materialnega prava in napačne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in sicer določila 1. odst. 705. člena Pomorskega zakonika, saj je bila v konkretnem primeru motorna jahta v požaru uničena. Vrednost plovila pred požarom je znašala 129.360 EUR, za uničeno plovilo pa je tožnik iztržil le 9.598 EUR. Ta znesek predstavlja tržno vrednost rešenih delov. Vrednost uničenega plovila je torej znašala le 7,4% vrednosti plovila pred uničenjem. Kakšna bi bila realna vrednost popravila v postopku ni bilo ugotovljeno, ker je bilo plovilo oz. to kar je ostalo od plovila, prodano. Domnevni vrednosti popravila cca. od 70.000 do 80.000 EUR je tožnik nasprotoval, da pa je ta vrednost popravila izrazito prenizka, pa je v svojem cenitvenem poročilu navedel tudi izvedenec P.. Sodišče bi tudi moralo ugotoviti, da je vrednost popravila najmanj razlika med vrednostjo plovila pred požarom in vrednostjo, ki jo je tožnik pridobil s prodajo ostankov plovila. Ta razlika pa znaša 119.762 EUR. Sodišče tudi ni upoštevalo sodne prakse, po kateri se višina škode zmanjša samo za znesek dosežene kupoprodajne cene. Sodišče tudi ni pravilno uporabilo pravila o dokaznem bremenu in s tem 215. člena ZPP. Tožnik je dokazal kolikšna je bila vrednost zavarovane stvari pred uničenjem, dokazal je za koliko je prodal ostanek stvari, tem dokazom toženka ni nasprotovala, ni pa predlagala nove ocenitve popravila stvari, zato bi moralo sodišče na podlagi teh dokazov sprejeti drugačen zaključek.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede vseh bistvenih okolnosti spora dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti takih, ki bi jih pritožbeno sodišče moralo upoštevati po uradni dolžnosti. Z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bil v obravnavanem primeru zavarovani predmet le poškodovan ne pa popolnoma izgubljen oziroma uničen, kot trdi tožeča stranka se tudi pritožbeno sodišče strinja. Sodišče prve stopnje je že v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo obširne razloge, zakaj ni sprejelo stališča tožeče stranke, da je šlo v obravnavanem primeru za popolno izgubo zavarovalnega predmeta in na te razloge se tudi pritožbeno sodišče sklicuje. Ob dejstvu, da že po "Splošnih pogojih za zavarovanje jaht - Jahtno zavarovanje S." popolno izgubo predstavlja izguba plovila z motorjem in opremo v istem trenutku, na kar je pravilno opozorilo že sodišče prve stopnje in da je bilo plovilo kasneje popravljeno, o čemer tudi ni dvoma, pa pritožbeno sodišče še dodatno pojasnjuje, da se šteje predmet za uničen le v primeru konstruktivnega uničenja, to pa je takrat, kadar bi stroški popravila presegli dogovorjeno oz. dejansko vrednost zavarovanega predmeta (Sistem plovidbenog prava Jugoslavije, Branko Jakaša, stran 155). Slednjega pa ni niti zatrjevala še manj pa dokazovala tožeča stranka, čeprav je bilo glede teh dejstev trditveno in dokazno bremena na njej. Zato je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je potrebno pri odločanju o zahtevku tožeče stranke uporabiti določila 707. in ne 705. oz. 706. člena Pomorskega zakonika (PZ) materialno pravno pravilna. V primeru, ko pa je zavarovalni predmet le poškodovan, pa gre, glede na določilo 707. člena ZP oškodovancu le škoda v višini stroškov, potrebnih za popravilo in za to, da se zavarovani predmet spravi v prvotno stanje, vendar ne čez zavarovalno vsoto. Stališče tožeče stranke, da pa je bilo dokazno breme o višini teh stroškov potrebnih za popravilo na toženi stranki je zmotno. Višino te škode je bila namreč dolžna dokazati tožeča stranka. Nenazadnje to izhaja tudi iz že omenjenih splošnih pogojev. Konkretno je ta njena obveznost določena tudi v 6. odst. 14. člena ( točke d). V tem pogledu toženi stranki pač ni mogoče ničesar očitati. Ravnala je povsem v skladu z določili 15. člena že navedenih splošnih pogojev in v ta namen imenovala svojega izvedenca, ki je ocenil vrednost popravil in stroškov popravil in ker se tožeča stranka s tem ni strinjala, je bilo na njej, da dokaže, da so ti stroški večji, kot jih je bila pripravljena priznati tožena stranka. Ker pa tega ne le da ni dokazala pač pa je celo dopolnitvi izvedenskega mnenja, ki jo je predlagala tožena stranka nasprotovala (list. št. 105 spisa) s svojo pritožbo tudi v tem delu ne more biti uspešna. To še posebej, ker je tudi njeno stališče, da bi moralo sodišče ugotoviti, da predstavlja vrednost popravila najmanj razliko med vrednostjo plovila pred požarom in vrednostjo, ki jo je tožnik pridobil s prodajo plovila, povsem zgrešeno. Višino škode namreč v takem primeru predstavljajo zgolj stroški, potrebni za popravilo in še ti le v obsegu da se zavarovani predmet spravi v prvotno stanje in ne čez zavarovalno vsoto (1.odst. 707.čl.PZ). Iz vseh navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 618/2002
• VSL sodba I Cpg 229/2001
• VDS sodba Pdp 55/2001