VSK sodba I Cp 1192/2006

Jedro

Tožeča stranka je vložila izbrisno tožbo. Če je vknjižba določene pravice iz materialnopravnega razloga neveljavna in so zaradi te vknjižbe kršene pravice določene osebe na nepremičnini, sodišče na podlagi take tožbe te osebe ugotovi neveljavnost vknjižbe in odloči, da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov, torej gre za izbris izpodbijane vknjižbe. Vpis v zemljiško knjigo mora biti namreč opravljen tudi v skladu s predpostavkami, ki jih predvidevajo predpisi materialnega prava. Ko je enkrat vpis opravljen, nastopi sicer izpodbojna domneva, da pravica, ki je vpisana, obstaja in da je oseba, ki je vpisana (v konkretnem primeru toženec) tudi objekt te pravice in je opravljeni vpis tudi po materialnem pravu pravilen. Če pa ni, mora tisti, ki meni, da je nasprotno, to dokazati, in tak vpis izpodbijati z izbrisno tožbo. Pravilno je zato zahtevek uveljavljan proti tožencu, torej osebi, v čigar korist je bila z izpodbijano vknjižbo vknjižena pridobitev pravice, zaradi vknjižbe pa so kršene pravice tožnice, ki je kupec predmetnega stanovanja.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami trpita stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da pogodba o prevzemu obveznosti po pogodbi o prodaji stanovanja št. 4/1 z dne 02.03.1993, sklenjena dne 17.06.1998 med strankama H. d.d. in tožencem, nima stvarnopravnega učinka prenosa lastninske pravice, ter da je vknjižba lastninske pravice na nepremičnini št. 52 E, stanovanje, v 2. nadstropju, G., v izmeri 63,46 m2 in št. 43 E, pomožni prostor v kleti, G., v izmeri 1,61 m2 vpisana v zemljiški knjigi pri vložku št. 1599/22 k.o. A. na ime toženca, neveljavna ter se zato zemljiškoknjižno stanje, nastalo na temelju navedene pogodbe o prevzemu obveznosti izbriše in vzpostavi zemljiškoknjižno stanje v zemljiškoknjižnem vložku št. 1599/1 k.o. A. glede nepremičnine, ki je bila predmet te pogodbe, kot je to določno opredeljeno v izreku, kakršno je bilo pred sprovedbo pogodbe, sklenjene dne 17.06.1998 med strankama H. d.d. in tožencem. Tožencu je naložilo, da tožeči stranki povrne 354.948,00 SIT pravdnih stroškov, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi po zakonu, vse v 15-ih dneh, da ne bo izvršbe ter višji tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper sodbo se je toženec pritožil. Uveljavlja vse pritožbene razloge, predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Glede stroškov opozarja, da je znatno prekoračen rok iz 321. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) za vročitev sodbe in tožencu zato ni mogoče naložiti plačila zamudnih obresti od pravdnih stroškov za čas do vročitve sodbe. Opozarja, da je tožeča stranka med drugim tudi zahtevala, naj se ugotovi, da je pogodba, ki je sklenjena dne 17.06.1998, brez pravnega učinka in tako postavljen zahtevek ni določen, saj ni jasno katero varstvo subjektivne pravice se zahteva in v kolikšnem obsegu in je bila tožba nerazumljiva, zato bi moralo sodišče postopati s to tožbo kot nerazumljivo vlogo, ne pa da izven postavljenega zahtevka odloči, da pogodba nima stvarnopravnega učinka prenosa lastninske pravice. Sodišče je, kot izhaja iz razlogov, v sodbi ocenilo, da je pravilno mnenje tožnice, da navedena pogodba ni pogodba oziroma listina, ki bi lahko bila podlaga za vknjižbo lastninske pravice, na izpolnitelja torej na toženca naj bi prešle le obligacijske pravice. Tožnica pa je v zahtevku uveljavljala, da pogodba o prevzemu obveznosti nima nikakršnega učinka in bi sodišče moralo v okviru tako postavljenega zahtevka odločiti in ga, ker ni določen, zavrniti. Napačno sodišče tudi razlaga vsebino pogodbe. 3. čl. določa da, ker tožnica dolga iz 1. čl. pogodbe ni izpolnila, je toženec pripravljen pristopiti k dolgu kot izpolnitelj obveznosti in tako izpolniti pogoje za pridobitev lastništva nad stanovanjem. Zato ne drži razlogovanje sodišča, da iz pogodbe ne izhaja, da se z njo prenese lastništvo. Toženec je pogodbo tudi sklenil v dobri veri, da bo postal lastnik stanovanja, saj mu je grozila sicer izselitev. V postopku sklenitve pogodbe ga je zastopal odvetnik, isto sodišče je tudi sprovedlo vknjižbo, vse kaže na dobrovernost ne le toženca pač pa tudi drugih pravnih strokovnjakov. V nasprotju s temi dokazi je zato zaključek, da ni izkazana dobrovernost toženca, da je pogodbo o prevzemu dolga sklenil z namenom, da bo pridobil lastništvo na tem stanovanju v katerem je ostal sam z obema, tudi tožničinima otrokoma, zoper katera tožnica uveljavlja celo plačilo uporabnine v drugem pravdnem postopku. Toženec se je od vsega začetka postopka skliceval tudi na zastaranje zahtevka, a je sodišče zaključilo, da "glede toženčevega ugovora, da je pravica izpodbijanja pogodbe že zastarala in da je tožnica ni izpodbijala niti ko bi jo lahko, je potrebno poudariti, da je zakonski rok za izpodbijanje že potekel, vendar se ne ugotavlja sama veljavnost pogodbe, pač pa gre za razlago veljavne pogodbe". Postopanje je nepravilno, vsi roki za izpodbijanje veljavnosti pogodbe o prevzemu obveznosti so potekli in pogodba kot taka je veljavna. Na njeni podlagi je bila vpisana lastninska pravica. Te okoliščine je sodišče napačno ocenilo. Napačna je tudi odločba o stroških. Presoja pravilnosti odmere stroškov ni mogoča, ker stroškovnik ni bil priložen sodbi. Nepravilno je tudi odločeno o separatnih stroških, ki jih je toženec priglasil na naroku dne 08.12.2004, ko je tožnica vložila pripravljalno vlogo glede katere je toženec zahteval rok, da se izjasni. Sodišče je vabilo za obravnavo poslalo več mesecev prej in je bilo dovolj časa za podajo vlog. Zaradi ravnanja tožnice so po nepotrebnem nastali dodatni stroški, ki jih je toženec uveljavljal, sodišče je na naroku pojasnilo, da bo o njih odločeno s sodbo, a iz sodbe ne izhaja, da bi o njih sploh bilo odločeno. Sodba je tako pomanjkljiva. Priglaša pritožbene stroške.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je pritožba neutemeljena. Zahtevek po tožbi je bil res postavljen tričlensko, toda kot enoten zahtevek z isto podlago in ne kot več zahtevkov z različno podlago, kot skuša tožena stranka prikazati v pritožbi. Tožba je bila vložena zaradi izbrisa neveljavne vknjižbe in vzpostavitve prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Zato je sodišče tudi pravilno odločalo prvenstveno o veljavnosti vknjižbe glede na primernost določene listine za vknjižbo. Nedvomno je, da listina, pogodba, sklenjena 17.06.1998 ni listina, ki bi bila primerna za vknjižbo lastninske pravice na stanovanju v zemljiški knjigi. Razlaga sodišča prve stopnje vsebine pogodbe o prevzemu obveznosti z dne 17.06.1998 je pravilna. Pogodba je dovolj jasna, tudi določbe členov, ki jih citira pritožba in jih je sodišče prve stopnje pravilno razložilo. Nenazadnje z enkratnim odplačilom do tedaj neodplačanega dela kupnine, ki je bilo opravljeno tudi brez sporazuma s tožnico kot bivšim zakoncem, pogodba o prevzemu obveznosti z dne 17.06.1998 (sklenjena brez vednosti tožnice) ni podlaga, na kateri bi toženec veljavno dosegel, da se stanovanje, ki ga je kupila tožnica, obravnava kot njegovo posebno premoženje in bi bilo kot tako vpisano v zemljiški knjigi. Tožnica tudi ni bila stranka pogodbe o prevzemu obveznosti in zato tudi ne bi mogla izpodbijati te pogodbe. Izpodbija jo lahko le pogodbena stranka. Glede dobre vere pa tožnica meni, da je toženec ravnal do tožnice nepošteno, saj je pogodbo sklenil enostransko brez tožničine vednosti in z namenom, da pridobi izključno lastnino na stanovanju. Ker je tožnica ob zaključku glavne obravnave sodišču predložila stroškovnik ni jasno, kaj ima pritožba v mislih, ko trdi, da presoja pravilnosti odmere stroškov ni mogoča. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje ter priglaša stroške sestave odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je vložila izbrisno tožbo. Če je vknjižba določene pravice iz materialnopravnega razloga neveljavna in so zaradi te vknjižbe kršene pravice določene osebe na nepremičnini, sodišče na podlagi take tožbe te osebe ugotovi neveljavnost vknjižbe in odloči, da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov, torej gre za izbris izpodbijane vknjižbe (1. odst. 243. čl. Zakona o zemljiški knjigi 1, v nadaljevanju ZZK-1), enako je prej določal Zakon o zemljiški knjigi - 101. čl. ZZK. Vpis v zemljiško knjigo mora biti namreč opravljen tudi v skladu s predpostavkami, ki jih predvidevajo predpisi materialnega prava. Ko je enkrat vpis opravljen, nastopi sicer izpodbojna domneva, da pravica, ki je vpisana, obstaja in da je oseba, ki je vpisana (v konkretnem primeru toženec) tudi objekt te pravice in je opravljeni vpis tudi po materialnem pravu pravilen. Če pa ni, mora tisti, ki meni, da je nasprotno, to dokazati, in tak vpis izpodbijati z izbrisno tožbo. Pravilno je zato zahtevek uveljavljan proti tožencu, torej osebi, v čigar korist je bila z izpodbijano vknjižbo vknjižena pridobitev pravice (1. odst. 244. čl. ZZK-1), zaradi vknjižbe pa so kršene pravice tožnice, ki je kupec predmetnega stanovanja. Pravilni so tudi razlogi prvostopenjskega sodišča, ki je presojalo vsebino pogodbe. Kot izhaja iz podatkov v zemljiški knjigi, je vpis dovoljen v letu 2001, ko je še veljal ZZK. Po določbi 86. čl. je sodišče med drugim dovolilo vpis tudi, če je izhajala utemeljenost zahtevka za vpis iz vsebine listine, kar je torej pomenilo, da vpisi pravic v zemljiški knjigi niso abstraktni in so se lahko opravili le, če so utemeljeni v predloženih listinah iz katerih je izkazan pravni naslov za pridobitev določene pravice, v tem primeru lastninske pravice (enako sedaj 1. odst. 148. čl. ZZK-1). Vknjižba se je tudi sicer dovolila na podlagi listine, ki vsebuje veljaven pravni temelj (21.čl. ZZK), če gre za pogodbo o pridobitvi lastninske pravice, tudi razpolagalni pravni posel, ki izkazuje pravno dejanje zavezanca, na podlagi katerega pridobi upravičenec, torej novi imetnik pravice iz zavezovalnega posla pravico, ki je predmet tega posla in vsebuje tudi izjavo volje prejšnjega lastnika oziroma prodajalca, da na novega lastnika, kupca, prenaša lastninsko pravico. Tega pa listina - sporna pogodba ne vsebuje, iz nje tudi ni razbrati, da bi šlo za razpolagalni oziroma zavezovalni posel v smislu sklenitve kupoprodajne pogodbe, razlogovanje pritožbe ne prepriča in je sodišče prve stopnje pravilno povzelo vsebino sporne pogodbe. Tudi iz 3. čl., na katerega se opira pritožba, ne izhaja, da bi šlo za prenos lastninske pravice, kot je pravilno poudarilo že prvostopenjsko sodišče. Nasprotno, navedeno je le, da toženec pristopa k dolgu (1. odst. 451. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, ki je tedaj še veljal), torej je kvečjemu stopil v zavezo poleg dolžnice, tožnice. Nenazadnje pa 5. čl. določa, da se stranki - H. d.d., bivši lastnik stanovanja, ki ga je prodal tožnici (ki pa za vpis v zemljiško knjigo ni poskrbela) in toženec, prevzemnik (tudi naslov pogodbe je pogodba o prevzemu obveznosti), dogovorita, da z izpolnitvijo dolga iz 1. čl. (torej s plačilom kupnine, ki je še dolgovana) po tožencu, preidejo pravice družbe H. d.d. na toženca ter bo družba H. o toženčevi izpolnitvi dolga obvestila dolžnika. Trditve tožene stranke o zastaranju (dela) zahtevka je sodišče prve stopnje tudi pravilno presodilo. Ne gre za izpodbijanje pogodbe (za kar materialno pravo tudi sicer določa prekluzivne in ne zastaralne roke), pač pa za izbrisno tožbo. Tudi ZZK je za vložitev izbrisne tožbe določal prekluzivne roke, a triletni rok, ki bi prišel v poštev (102. čl. ZZK), ni mogel biti dne 15.9.2003, t.j. ob vložitvi tožbe zamujen, kot je očitno pravilno upoštevalo že prvostopenjsko sodišče, če je bil predlog za vknjižbo vložen v letu 2001.

Ker je bistvo take tožbe ugotovitev neveljavnosti vknjižbe in odločitev o vzpostavitvi prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja (odločitev v 2. in 3. odstavku izreka), ugotovitveni del v 1.odst. glede pravnih oziroma stvarnopravnih učinkov pogodbe nima nobenega smisla, je tudi nepotreben, pa tudi sicer sodišče ni odločalo preko zahtevka, pač pa mu je tudi v tem delu le delno ugodilo. Res je, kot opozarja pritožba, novi ZZK-1 v 3. odst. 244. čl. določil, da izbrisna tožba ni dopustna proti dobrovernim osebam, v korist katerih je bila pridobitev pravice vknjižena. Da pa toženec ni bil dobroveren, je sodišče prve stopnje prepričljivo zaključilo, ko je ocenilo zbrane dokaze in so nasprotne pritožbene trditve neprepričljive. Ugotovljeno je, da je bil seznanjen s tem, da je stanovanje kupila tožnica, da je torej prodajalec stanovanje že odtujil. Pogodba pa tudi ni bila ne izrečena za nično in ne razveljavljena in iz pogodbe, ki jo je toženec naknadno sklenil jasno izhaja, da je le pristopil k dolgu (2.odst. 3.čl.), o tem bo obveščena dolžnica (2.odst. 5.čl.) in sta v naslovu stranki navedli, da s pogodbo prevzema toženec obveznosti, torej je že iz določb pogodbe povsem jasno, da je toženec s predhodno pogodbo, s katero je tožnica stanovanje kupila bil seznanjen in da ta še velja.

Tudi ne drži, da je stroškovna odločba neobrazložena, iz stroškovnika, ki ga je tožeča stranka pred izdajo sodbe vložila v spis, je razvidna odmera stroškov, zato uveljavljana postopkovna kršitev iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni podana. Dejstvo, da se sodišče prve stopnje pri izdaji sodbe ni držalo 30-dnevnega roka (čl. 321/3 ZPP), ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne po čl. 339/1 in tudi ne po čl. 339/2 ZPP. To namreč ni vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Tudi odločitev, ko zahtevi za povrnitev separatnih stroškov ni ugodeno, kot jasno izhaja iz razlogov glede odločitve o stroških, ki so v celoti naloženi v plačilo tožencu, je pravilna. Ni namreč izkazan namen zavlačevanja postopka, kar bi kazalo na krivdo tožnice (1. odst. 156. čl. ZPP), če gre zgolj za okoliščino, da je na naroku dne predložila pripravljalno vlogo, v kateri odgovarja na navedbe iz odgovora na tožbo, in je hkrati pojasnila, da gre tudi sicer le za ponovitev navedb.

Pritožbeno sodišče je zato neutemeljeno pritožbo zavrnilo, saj pritožbeni razlogi niso podani, glede na dejanske ugotovitve je odločitev kot zgoraj pojasnjeno, materialnopravno pravilna in ker sodišče druge stopnje tudi tistih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora po uradni dolžnosti paziti (2.odst. 350.čl. ZPP) ni zasledilo, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353.čl. ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama trpi pritožbene stroške, tudi tožeča stranka mora trpeti sama stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo, saj z navedbami ni doprinesla k razjasnitvi zadeve in zato ne gre za potrebne stroške (154., 155. in 165.čl. ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sodba Cp 19/2008
• VSK sklep I Cp 718/2005
• VSL sodba I Cp 2250/99