<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSK sodba I Cp 589/2005

Sodišče:Višje sodišče v Kopru
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSKP:2006:I.CP.589.2005
Evidenčna številka:VSK03034
Datum odločbe:19.09.2006
Senat, sodnik posameznik:
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:prenehanje delovnega razmerja - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost

Jedro

Nepravilnosti v postopku ni mogoče enačiti z nezakonitimi ravnanji. Če disciplinski postopek poteka tako, kot je predvideno z ustreznimi predpisi, protipravnosti ni.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

S pobijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da ji je toženka dolžna plačati 3.590.485,97 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.02.2002. Tožnici je naložilo, da mora povrniti toženki 72.515,00 SIT njenih pravdnih stroškov.

Proti tej sodbi se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica po pooblaščencu. Predlaga spremembo sodbe, podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Najprej napada zaključek, da toženka ni kriva in ni odgovorna za tožničino škodo. Navaja, da je toženka zelo nasplošno in enkrat samkrat zelo pavšalno omenila, da ni krivde na njeni strani in tega ugovora ni specificirala. Pri tem je dokazno breme, da ni kriva, na strani toženke. Toženka torej ni ponudila ne ustreznih navedb ne ustreznih dokazov o tem, ali vsaj zadostnih ne. Sodišče je šlo mimo tega in kar malo na svojo roko raziskovalo, ali naj bi šlo ali ne za krivdo in zakaj. S tem je kršen Zakon o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče je razsodilo, da ni šlo za krivdo, ker naj bi pri vprašanju prenehanja delovnega razmerja šlo za relativno zahtevnejše pravno vprašanje, ki je bilo rešeno v korist tožnice šele na višji stopnji sojenja. To sodišče izvaja iz sodb, ki so bile predložene v dokazne namene in ostalih listin. Vsekakor pa tega ni mogoče povzeti iz teh listin. Zato je nepravilno ugotovljeno dejansko stanje. Nepravilno je sklepanje, da je bil tožnici izrečen ukrep s pravilnim delom disciplinskih organov pri toženki. Ti so bili navadni izvrševalci volje direktorice, ki se je tožnice na vsak način hotela znebiti. Zato si je toženka izmislila cel kup kršitev za katere je takoj že sodišče prve stopnje ugotovilo, da ne držijo. Torej je bil disciplinski postopek voden zelo enostransko. Sodišče se v to ni poglobilo in ni upoštevalo vseh vprašanj zadeve. Tu je problem. Na eni strani se sodišče ne more ukvarjati z ničemer, kar stranke ne navajajo in tožnica kritizira sodišče, na drugi pa sedaj to nezadostno ukvarjanje tožnica spet kritizira. Gre preprosto zato: sodišče mora paziti, da ne stopi na teren, ki ga ZPP ne dopušča, ko pa enkrat stopi in to stori na škodo ene stranke to po prepričanju te stranke daje tej pravici napasti sodbo tudi na drugem terenu. Če se gre v raziskavo nenavajanih okoliščin in se ne razišče vse okoliščine, tudi tiste, ki niso v prid toženki, se ravno opustitev teh raziskav lahko kritizira do te mere, da sme o tem tudi v pritožbi navajati novote. Tožnica je namreč srečala določene ugotovitve šele v sodbi in ima pravico in mora imeti priliko nanje odgovoriti. Bistvo zadeve je, da je tožnica bila sindikalni zaupnik in je nasprotovala sistemu dela in konceptu privatizacije podjetja, ki ga je skoraj pripeljalo pred stečaj. To je povedala posredno A.J., to izhaja iz pisma z dne 31.07.1995, ki ga je toženka vložila v spis. Tedanja direktorica, ki je bila s tožnico v obupnem konfliktu se je je hotela na vsak način znebiti in je dala tako nalogo pravniku, ki je temu primerno postopke izpeljal. Postopek je bil voden z enim samim ciljem, vreči tožnico na cesto v kazen in opomin drugim. Po odločitvi so počakali na prvo priliko, kaotično prireditev Semedelska noč. Toženka je postopek izpeljala enostransko in enosmerno in šele sodišče prve stopnje je izpeljalo dejansko pravi dokazni postopek. Dejansko stanje je zelo natančno in pravilno ugotovilo, vendar je šlo predaleč. Dodalo je kvalifikacijo dejanj, ki ga ne bi smelo. Toliko o skrbnosti pri toženki, ni šlo niti za malomarnost, šlo je za čisti naklep pri metanju tožnice na cesto. Zapleteni pravni položaj se je ustvaril šele pozneje, ko je disciplinsko sodišče prve stopnje skušalo sanirati to, kar je toženka zakuhala. Poleg tega je za odgovornost v civilnem pravu zadostna že vsaka malomarnost. Toženka je profesionalna organizacija, večje podjetje s pravno službo, zato je potrebno in dolžno skrbnost presojati po merilih profesionalnega voditelja disciplinskega postopka. Nemogoče je reči, da so bili v vsem popolnoma skrbni samo zato, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo in ji je ugodilo šele sodišče druge stopnje. Toženka ni ponudila nobene navedbe ne dokaza o tem, zakaj naj jo štejemo za dovolj skrbno, da od sebe odvrne odgovornost. Dejstvo je tudi, da je toženka objektivno odgovorna za ravnanje svojih ljudi. Če je podano nepravilno ravnanje pri uslužbencih in organih toženka ta zanje odgovarja in to je sodišče ugotovilo (nepravilno to je protipravno). Vsak profesionalec, ki se zmoti, odgovarja za škodo, razen če dokaže in on mora to dokazati mimo vsakega dvoma, da ni kriv.

Toženka je v odgovoru na pritožbo odgovorila na pritožbene trditve tožnice, jih prerekala in predlagala zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnica je s tožbo zahtevala plačilo odškodnine od pravne naslednice njenega bivšega delodajalca (H., v katerem je bila zaposlena). Trdila je, da je bila v podjetju od leta 1982, 04.12.1995 pa je izgubila službo. V disciplinskem postopku so ji neupravičeno odpovedali delovno razmerje. Škoda ji je nastala, ker ni mogla več odplačevati posojila, ki ga je najela pred tem, in ta škoda predstavlja znesek obresti in stroškov, ki jih je tožnica morala plačati več, kot bi jih po redni poti stvari. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je škodo povzročilo nedopustno ravnanje toženke, ki je v tem, da je tožnici nezakonito prekinila delovno razmerje, kot to izhaja iz sodbe sodišča, da pa toženka ni kriva, ker je ravnala v skladu s pravili in je uvedla ter izpeljala disciplinski postopek v skladu z veljavnimi predpisi. Šlo je za zahtevnejše pravno vprašanje, toženki ni mogoče očitati, da ni ravnala dovolj skrbno. Zaradi pomanjkanja tega elementa civilnega delikta (odgovornosti) je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Pritožba očita sodišču prve stopnje kršitve ZPP, ker je na svojo roko raziskovalo, ali naj bi šlo ali ne za krivdo. Pritožbeno sodišče se z očitki ne strinja. To, da nosi trditveno in dokazno breme glede odgovornosti toženka, drži, trditveno in dokazno breme za škodljivo dejstvo pa nosi tožnica (čl. 154 Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR v zvezi s členom 1060 Obligacijskega zakonika). Ta dejstva, ki naj bi jih na lastno pest ugotavljalo in ugotovilo prvostopenjsko sodišče, po mnenju pritožbenega sodišča spadajo v sfero protipravnosti in ne krivde. Če tožnica teh dejstev ni zatrjevala, pa bi jih morala, ni prišlo do kršitve ZPP v njeno škodo. Tožbene trditve so bile glede te predpostavke (protipravnosti) skope (da je tožnici neupravičeno prenehalo delovno razmerje) in niso omogočale zaključka o obstoju škodljivega dejstva. Rezultat bi bil tudi v primeru, če sodišče teh dejstev ne bi ugotavljalo, enak. Ta dejstva so, čeprav v zvezi z drugo predpostavko, v sodbi ugotovljena in jih pritožba ni izpodbila. Vse nove navedbe, ki jih v tej smeri podaja pritožba (da si je toženka izmislila cel kup kršitev, da se je hotela direktorica znebiti tožnice in je zato dala nalogo pravniku, da te postopke primerno izpelje, da so jo nalašč vrgli na cesto, itd.) so nedopustne pritožbene novote (1.odst. 337.čl. ZPP). Tožnica teh dejstev prej ni zatrjevala, razlogi za zamudo, ki jih navaja v pritožbi, niso opravičljivi. Upoštevaje ugotovitve sodbe, ki jih je prvostopenjsko sodišče sicer napačno upoštevalo pri presoji odgovornosti, pa se pokaže, da ravnanje toženke (oziroma njene pravne prednice) ni bilo protipravno. Nepravilnosti v postopku ni mogoče enačiti z nezakonitimi ravnanji. Če disciplinski postopek poteka tako, kot je predvideno z ustreznimi predpisi (in v tem primeru je po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča tako tudi potekal), protipravnosti ni. Prvostopenjsko sodišče je dejstvo, da je tožnica v postopku pred delovnim sodiščem uspela, napačno povezalo s protipravnostjo. Uspeh (oziroma delni uspeh v postopku pred sodiščem prve stopnje) sam po sebi do takega zaključka ne more privesti. Pravilna presoja pokaže, da tega elementa civilnega delikta ni, zato tožnica s svojim zahtevkom za povračilo škode ne more uspeti. Odločitev sodišča prve stopnje je kljub zgoraj navedenemu pravilna, zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Pritožbeno sodišče je odločilo še, da morata stranki nositi vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnica zato, ker je v tem postopku propadla, toženka pa zato, ker s svojim odgovorom na pritožbo ni doprinesla k rešitvi zadeve. Izrek o stroških temelji na določbah 1.odst. 165.čl. ZPP, 1.odst. 154.čl. ZPP in 1.odst. 155.čl. ZPP.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o obligacijskih razmerjih (1978) - ZOR - člen 154
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 1060

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
04.02.2019

Opombe:

P2RvYy00MDQ5Mw==