VSK sklep I Cpg 234/2006

Jedro

Ubeseditev 1. odst. 526. čl. ZGD-1 je res takšna, da bi napeljevala na zaključek, da mora ustanovitelj (družbenik) enoosebne družbe sam fizično izvršiti vpis svojega sklepa v knjigo sklepov, vendar pa je pritožbeno sodišče mnenja, da z razlago po namenu določbe ni mogoče priti do takšnega zaključka. Gre za to, da družbenik sprejema odločitve, ki so pomembne za družbo in njeno poslovanje, po sprejemu odločitve (sklepa) pa mora zagotoviti njegov vpis v knjigo sklepov, kar stori tako, da ga posreduje družbi (poslovodji) z naročilom, da izvršbi vpis.

 

Izrek

Pritožbi toženih strank se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje s p r e m e n i tako, da se ugovoru toženih strank ugodi, sklep o začasni odredbi z dne 6.6.2006, se razveljavi in se predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe zavrne.

 

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje kot neutemeljen zavrnilo ugovor toženih strank in je potrdilo svoj sklep z dne 6.6.2006, ki določa, da sta toženi stranki dolžni tožeči stranki izročiti knjigo sklepov zaradi vpisa dne 11.5.2006 sprejetih sklepov s strani tožeče stranke kot edinega družbenika druge tožene stranke v to knjigo in najdlje do vpisa.

Proti navedenemu sklepu sta toženi stranki po svojem pooblaščencu vložili pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagali njegovo razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Opozarjata, da je sodišče sicer navedlo, da je izdalo regulacijsko začasno odredbo, ker je sprejelo tožbene navedbe kot verjetne, ni pa se opredelilo do utemeljenosti tožbenega zahtevka na izročitev knjige sklepov, kar bo prepuščeno pravdnemu postopku. Sodišče bi se torej moralo opredeliti do verjetnosti nedenarne terjatve za izročitev knjige sklepov tožeči stranki, vendar pa tega ni storilo. Kljub temu, da je tožbeni zahtevek zoper prvotoženo stranko očitno neutemeljen, kar smiselno izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, je sodišče obdržalo v veljavi takšno začasno odredbo, kot jo je sprejelo, in to z nerazumljivo obrazložitvijo. Stališče sodišča glede omejitev pooblastil prvotoženi stranki ni pravilno. V 4. čl. akta o ustanovitvi družbe je določeno le, da družbo zastopa in predstavlja eden ali več direktorjev z omejitvami, kot jih določa edini družbenik; ni torej določeno, ali poslovodje delujejo skupno ali posamično, zaradi česar sklepi z dne 11.5.2006 nimajo podlage v družbeni pogodbi in so v nasprotju s 5. odst. 515. čl. ZGD-1. Stališče sodišča, da lahko družbenik s posebnim sklepom uredi opravljanje poslovodstvene funkcije je tako v direktnem nasprotju z zakonskim določilom. Nerazumljivo je tudi stališče sodišča, da četudi bi se ugotovilo, da so sklepi sprejeti v nasprotju z zakonom, se na to okoliščino brez izpodbojnega zahtevka ne bi smelo ozirati. Takšno stališče je v nasprotju s 4. tč. 1. odst. 34. čl. Zakona o sodnem registru, da sodišče ugotavlja, ali so izpolnjene (druge) materialno pravne predpostavke, ki jih za vpis določa zakon. Kot takšne predpostavke pa je treba razumeti predvsem skladnost sprejetih sklepov z zakonom. V nasprotju s stališčem sodišča pritožnika menita, da so sklepi z dne 11.5.2006 o mejitvi pooblastil za zastopanje prvotoženi stranki (kriterij je vrednost posla, ki je določena na 100.000 EUR), nezakoniti in v nasprotju s sodno prakso. Poleg tega pa ni izkazana verjetnost nastanka težko nadomestljive škode, če sklepi, ki vsebujejo omejitve pooblastil prvotoženi stranki, ne bodo vpisan v knjigo sklepov, saj ravnanje prvotožene stranke ni bilo v nasprotju z interesi drugotožene in tožeče stranke.

Tožeča stranka je po svoji pooblaščenki odgovorila na pritožbo, predlagala njeno zavrnitev in uveljavljala povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba toženih strank je utemeljena.

Ključno za vprašanje verjetnosti obstoja (nedenarne) terjatve na izročitev listine - knjige sklepov, ki jo v tej pravdi uveljavlja tožeča stranka kot edina družbenica drugotožene stranke, je, ali ima takšna terjatev podlago v materialnem pravu, konkretno v določbah Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1). Ta v 504. čl. določa, da družbeniki upravljajo družbo z omejeno odgovornostjo in na skupščini, kjer sprejemajo sklepe, odločajo o zadevah, ki se tičejo družbe (505. čl. ZGD-1). Pri enoosebni družbi, kakršna je tudi drugotožena stranka, je ustanovitelj (oz. družbenik) tisti, ki samostojno odloča o zadevah, ki se tičejo družbe, torej o vprašanjih iz 505. čl. ZGD-1, pri čemer mora odločitve (ravno tako v obliki sklepov) vpisovati v knjigo sklepov, ki jo potrdi notar najpozneje do vpisa družbe v register. Sklepi, ki niso vpisani v knjigo sklepov, nimajo pravnega učinka (1. odst. 526. čl. ZGD-1). Ker se torej v knjigo sklepov vpisujejo za družbo pomembne odločitve (ki pa niti nimajo pravnega učinka, če vanjo niso vpisane), gre po mnenju pritožbenega sodišča za listino družbe, ne pa njenega družbenika.

Ubeseditev 1. odst. 526. čl. ZGD-1 je res takšna, da bi napeljevala na zaključek, da mora ustanovitelj (družbenik) enoosebne družbe sam fizično izvršiti vpis svojega sklepa v knjigo sklepov, vendar pa je pritožbeno sodišče mnenja, da z razlago po namenu določbe ni mogoče priti do takšnega zaključka. Gre za to, da družbenik sprejema odločitve, ki so pomembne za družbo in njeno poslovanje, po sprejemu odločitve (sklepa) pa mora zagotoviti njegov vpis v knjigo sklepov, kar stori tako, da ga posreduje družbi (poslovodji) z naročilom, da izvršbi vpis. Kakšna drugačna razlaga po mnenju pritožbenega sodišča ne prihaja v poštev; predvsem ne tista, da velja dolžnost družbenika, da pride na sedež družbe in sam fizično opravi vpis, ali pa, da je družba dolžna izročiti (poslati) družbeniku knjigo sklepov zato, da vanjo vpiše sprejeti sklep (vsaj za čas, ki je potreben, da se takšen vpis opravi).

Glede na gornjo obrazložitev po mnenju pritožbenega sodišča verjetnost obstoja terjatve tožeče stranke kot eden od pogojev za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve po 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ni izkazana, zaradi česar je pritožbi obeh toženih strank ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, kot je to razvidno iz izreka. Preostalih pritožbenih trditev pa pri tem ni presojalo, ker za odločitev v obravnavani zadevi niso bile relevantne (1. odst. 360. čl. ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Pdp 1040/2015
• Sklep III R 8/99
• VSL sklep I Cp 251/2003