<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSK sodba I Cpg 41/2006

Sodišče:Višje sodišče v Kopru
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSKP:2006:I.CPG.41.2006
Evidenčna številka:VSK03022
Datum odločbe:16.06.2006
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
Institut:najemna pogodba za poslovni prostor - odstop od pogodbe - izpraznitev

Jedro

Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožeče stranke na določila 584. in 596. čl. ZOR, saj gre v konkretnem primeru za najem poslovnega prostora, za katerega pa veljajo določila ZOR le podrejeno, če v specialnem predpisu, to je v konkretnem primeru v ZPSP, ni drugače določeno. Tožeča stranka se tudi neutemeljeno sklicuje na določilo 27. čl. ZPSP, o tem, da se pogodba za določen čas obnovi kot pogodba za nedoločen čas, če najemnik po preteku časa, za katerega je bila pogodba sklenjena, poslovni prostor še naprej uporablja, najemodajalec pa v roku enega meseca po preteku tega časa ne vloži pri pristojnem sodišču zahteve za izdajo naloga za izpraznitev. V konkretnem primeru je bila namreč že izdana pravnomočna sodna odločba, po kateri mora toženec izprazniti poslovni prostor, te določbe 27. čl. ZPSP pa ni mogoče tolmačiti v tem smislu, da bi bilo potrebno tudi v roku enega meseca potem, ko postane sodba pravnomočna in izvršljiva, tudi zahtevati izvršbo, saj gre v tem primeru za izvršitev sodne odločbe in ne za zahtevo za izpraznitev poslovnega prostora po najemni pogodbi, sklenjeni za določen čas. Pravilno je po mnenju pritožbenega sodišča tudi stališče sodišča prve stopnje, da je odstop od zakupne pogodbe za poslovni prostor med pravdnima strankama začel učinkovati že 29.8.1996, ko je bila vložena tožba za izpraznitev poslovnega prostora. V sodnem postopku se je le ugotavljalo, ali so podani pogoji za odstop od zakupne pogodbe, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, in to z učinkom za nazaj. Utemeljenost odstopa pa se je ugotovila s sodbo Okrajnega sodišča v K., opr.št. P, z dne 10.1.2001, vendar to ne pomeni, da bi odstop učinkoval šele od takrat. Glede na to, da je šlo za odstop, pa je tožeča stranka v tožbi, ki jo je vložila zaradi izpraznitve poslovnih prostorov na Okrajnem sodišču v K. dne 9.8.1996 tudi navedla, da je dolžna tožena stranka izprazniti poslovni prostor v roku 15 dni. Zato je mogoče pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka poslovne prostore tožene stranke protipravno uporabljala že od dneva prejema tožbe, ne pa šele od pravnomočnosti oz. izvršljivosti sodbe, ki tožniku nalaga izpraznitev.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in p o t r d i izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati odškodnino v višini 31.429.221,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 22.568.982,00 SIT od 19.7.2001 dalje do plačila, od zneska 8.860.239,00 SIT pa od 29.5.2002 dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo, glede pravdnih stroškov pa je odločilo, da jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi v znesku 1.066.934,24 SIT v roku 15 dni.

Zoper to sodbo se pritožuje tožeča stranka po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni uporabilo določila 584. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), po katerem zakupodajalec lahko odpove zakupno pogodbo, če zakupnik ne plača zakupnine niti v 15 dneh, odkar je zakupodajelec to zahteval, vendar ostane pogodba v veljavi, če plača zakupnik dolžno zakupnino, predno je sporočena odpoved. To pa se je zgodilo v konkretnem primeru. Prav tako ni uporabilo določila 596. čl. ZOR, po katerem se šteje, da je sklenjena nova zakupna pogodba za nedoločen čas z enakimi pogoji kot prejšnja, če zakupnik tudi po preteku časa, za katerega je bila sklenjena zakupna pogodba, še naprej uporablja stvar, zakupodajalec pa temu ne nasprotuje. V konkretnem primeru je namreč tožeča stranka z dovoljenjem tožene stranke uporabljala poslovne prostore tudi potem, ko je bila že vložena tožba za razvezo najemne pogodbe dne 9.8.1996 in tudi potem, ko je sodba v tej zadevi postala pravnomočna. Še več, tožena stranka je 14.2.2001 celo vložila predlog za odlog izvršbe. Po 27. čl. Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (ZPSP), pa se šteje, da če je bila najemna pogodba sklenjena za določen čas, za obnovljeno za nedoločen čas, če najemnik tudi po preteku časa, za katerega je bila pogodba sklenjena, poslovno stavbo oz. poslovni prostor še naprej uporablja, najemodajalec pa v roku enega meseca po poteku tega časa ne vloži pri pristojnem sodišču zahteve za izdajo naloga za izpraznitev poslovne stavbe oz. poslovnega prostora. V konkretnem primeru se je to prav tako zgodilo. Predvsem pa je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da naj bi odstop od zakupne pogodbe pravdnih strank začel učinkovati že dne 9.8.1996 dalje. Pogodba o poslovnih stavbah se po 26. čl. ZPSPP odpoveduje sodno in v taki odpovedi mora biti navedeno, katerega dne se mora najemnik izseliti iz poslovne stavbe oz. poslovnih prostorov in jih izročiti odpovedovalcu. V konkretni zadevi pa tega roka v tožbi ni bilo, ampak je ta rok naveden šele v sodbi Okrajnega sodišča v K. z dne 10.1.2001. Ta odpoved ima torej učinek šele od pravnomočnosti sodbe, ne pa poprej. Sicer pa je tožena stranka tožeči stranki priznala svoj dolg iz naslova zatrjevane škode in sicer z dopisi z dne 25.5.1999, 27.10.1999 ter z dne 12.1.2001.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede vseh bistvenih dejanskih okolnosti spora dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti drugih takih kršitev v postopku, na katere mora biti pozorno pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožeče stranke na določila 584. in 596. čl. ZOR, saj gre v konkretnem primeru za najem poslovnega prostora, za katerega pa veljajo določila ZOR le podrejeno, če v specialnem predpisu, to je v konkretnem primeru v ZPSP, ni drugače določeno. Tožeča stranka se tudi neutemeljeno sklicuje na določilo 27. čl. ZPSP, o tem, da se pogodba za določen čas obnovi kot pogodba za nedoločen čas, če najemnik po preteku časa, za katerega je bila pogodba sklenjena, poslovni prostor še naprej uporablja, najemodajalec pa v roku enega meseca po preteku tega časa ne vloži pri pristojnem sodišču zahteve za izdajo naloga za izpraznitev. V konkretnem primeru je bila namreč že izdana pravnomočna sodna odločba, po kateri mora toženec izprazniti poslovni prostor, te določbe 27. čl. ZPSP pa ni mogoče tolmačiti v tem smislu, da bi bilo potrebno tudi v roku enega meseca potem, ko postane sodba pravnomočna in izvršljiva, tudi zahtevati izvršbo, saj gre v tem primeru za izvršitev sodne odločbe in ne za zahtevo za izpraznitev poslovnega prostora po najemni pogodbi, sklenjeni za določen čas. Pravilno je po mnenju pritožbenega sodišča tudi stališče sodišča prve stopnje, da je odstop od zakupne pogodbe za poslovni prostor med pravdnima strankama začel učinkovati že 29.8.1996, ko je bila vložena tožba za izpraznitev poslovnega prostora. V sodnem postopku se je le ugotavljalo, ali so podani pogoji za odstop od zakupne pogodbe, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, in to z učinkom za nazaj. Utemeljenost odstopa pa se je ugotovila s sodbo Okrajnega sodišča v K., opr.št. P , z dne 10.1.2001, vendar to ne pomeni, da bi odstop učinkoval šele od takrat. Glede na to, da je šlo za odstop, pa je tožeča stranka v tožbi, ki jo je vložila zaradi izpraznitve poslovnih prostorov na Okrajnem sodišču v K. dne 9.8.1996 tudi navedla, da je dolžna tožena stranka izprazniti poslovni prostor v roku 15 dni. Zato je mogoče pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka poslovne prostore tožene stranke protipravno uporabljala že od dneva prejema tožbe, ne pa šele od pravnomočnosti oz. izvršljivosti sodbe, ki tožniku nalaga izpraznitev. Tudi trditev tožeče stranke, da je treba razumeti tožbeni zahtevek za izplačilo 4.156.013,90 SIT iz naslova vloženih 316.000 DEM v skladu z določili pogodbe o zakupu gostinskih prostorov kot vrnitev neamortiziranega deleža sredstev, zmanjšanega za 10 %, v roku enega leta od prekinitve, tako da tega dela tožbenega zahtevka sodišče prve stopnje ne bi moglo zavrniti iz razlogov, navedenih v izpodbijani sodbi ne drži. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tudi ta zahtevek, to je zahtevek za plačilo 4.156.013,90 SIT tožeča stranka postavila kot odškodninski zahtevek zaradi izgubljenega dobička in sedaj dejansko v pritožbi spreminja podlago tožbenega zahtevka, to pa pomeni spremembo tožbe, ki je po izrecnem določilu 1. odst. 184. čl. ZPP dovoljena le do konca glavne obravnave.

Sklicevanje tožeče stranke, da naj bi tožena stranka priznala dolg iz naslova zatrjevane škode z dopisi z dne 25.5.1999, 27.10.1999 in z dne 12.1.2001, je nova navedba, za katero tožeča stranka ne pojasni, zakaj je ni podala že med pravdo. Tudi če ne bi šlo za novo navedbo, pa po mnenju pritožbenega sodišča ta navedba ni utemeljena, saj noben od navedenih dopisov ne pomeni priznanja terjatve iz naslova odškodnine, ampak gre le za predloge za mirno ureditev spornega razmerja, torej za pogajanja med pravdnima strankama, ne pa za priznanje odškodnine. Iz vseh navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

 


Zveza:

ZOR člen 154, 154. ZPSP člen 27, 27.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00MDQ4MQ==