VSK sodba I Cpg 109/2005

Jedro

V primeru, če prodajalec izda garancijski list, jamčita prodajalec in proizvajalec kupcu za brezhibno delovanje proizvoda v garancijskem roku. Gre za drugo podlago kot pri odgovornosti za stvarne napake.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in p o t r d iizpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 1.356.597,25 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.5.1998 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, razveljavilo je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v P., opr.št. Ig 98/00814 z dne 19.11.1998. Pobotni ugovor tožene stranke v znesku 1.107.441,30 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi je sodišče prve stopnje zavrnilo. Toženo stranko je obvezalo, da mora povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 570.534,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.1.1995 dalje do plačila.

Proti tej sodbi je vložila pritožbo tožena stranka. Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov po zakonu. Po mnenju pritožbe bi sodišče moralo upoštevati izpoved priče L.L., ki je izpovedala, da imajo izdelki, ki jih je toženi stranki prodala tožeča stranka petletno garancijo, torej je bilo grajanje napak tožene stranke znotraj garancijskega roka. Navedbe o garanciji je tožena stranka podala tekom postopka in o tem izpodbijana sodba nima razlogov, čeprav bi jih morala imeti. V kolikor je bila dana garancija za brezhibno delovanje s strani tožeče stranke, potem se temelj za presojo pravočasnosti in utemeljenosti grajanja napak ne presoja po določilih ZOR, ampak po pogodbenem garancijskem jamstvu tožeče stranke. Vsa fax sporočila tožene stranke so bila pravočasna, saj so bila podana znotraj petletnega garancijskega roka, v katerih je po navedbah priče L. tožeča stranka jamčila za brezhibno delovanje spornih izdelkov. Poleg tega pa je tudi priča L. izpovedala, da fax sporočila na list.št. 21 ni prejela. Ta njena trditev ob tem, da je številka faxa, na katerega pa je prejela vsa ostala kasnejša sporočila, pravilna in je obenem v nasprotju z njeno nadaljnjo izpovedjo glede ostalih fax sporočil, ki so imela za vsebino grajanje napak, saj je priča izpovedala, da kolikor bi fax sporočilo na list.št. 21 prejela, bi nanj odgovorila in zahtevala podroben opis napak, vendar pa je priča izpovedala, da tudi na kasnejša fax sporočila, ki jih je prejela, ni odgovorila. Niti ni zahtevala opisa napak, temveč naj bi bila to obveza in nek ustni dogovor z direktorjem tožene stranke. Torej tožeča stranka ni obravnavala faxa na list.št. 22, čeprav ga je prejela, v isti sapi pa je dejala, da faxa na list.št. 21 ni prejela, sicer bi nanj odgovorila. Tožeča stranka ni odgovorila na fax, ki ga je prejela (list.št. 22). Kako naj lahko sodišče priči verjame, da faxa na list.št. 22 ni prejela? Zato, ker bi sicer nanj odgovorila. Tožeča stranka nadalje graja odločitev sodišča glede pretvorbe in možnosti pretvorbe obveznosti iz tuje valute v domačo valuto brez vsakršnega pogodbenega ali zakonskega temelja. Po zaključkih sodbe ima to pravico tožeča stranka vselej, da pač kar izbira, v kateri domači ali tuji valuti bo tožila in če toži v Sloveniji, potem ji avtomatično gre domača slovenska valuta in to ne šele od izdaje sodbe dalje preračunano v SIT temveč kar od nekega datuma pred vložitvijo tožbe. Razlika je bistvena in sicer vsaj v višini zamudnih obresti, nenazadnje pa tožena stranka še navaja, da sodišče sploh ni obrazložilo čemu in v konkretnem primeru je uporabilo slovensko pravo. Gre za prodajno pogodbo, kjer je prodajalec italijanska družba, blago je bilo kupljeno fco skladišče v Italiji in ga je tožena stranka sama prišla iskat. Vsa plačila so v tuji valuti in tudi izvršena v Italijo. Katera navezna okoliščina je torej podana razen tega, da se toži pred slovenskih sodiščem, da ne bi bilo potrebno uporabiti italijanskega prava.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je uporabilo slovensko pravo, saj tožeča stranka, ki je tuja pravna oseba ni ob vložitvi tožbe povedala, kje je bila kupoprodajna pogodba sklenjena, tožena stranka pa tekom postopka na to dejstvo ni opozarjala. Tudi sama se je v svojih vlogah sklicevala na določbe Zakona o obligacijskih razmerjih. Sodišče prve stopnje zato materialnopravnega razmerja ni opredelilo kot razmerje z mednarodnim elementom v smislu 1. odst. Zakona o koliziji zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (Ur.list. SFRJ št. 43/82 in št. 72/82- v nadaljevanju ZUKZ), ki se je uporabljal v času nastanka pogodbenega razmerja, kajti za kupoprodajno pogodbo se po 1. tč. 20. čl. tega zakona uporabi pravo kraja, kjer je imel prodajalec ob prejemu ponudbe prebivališče oz. sedež. Kje je bila pogodba dejansko sklenjena, sodišče prve stopnje torej ni ugotavljalo, saj nobena od pravdnih strank tega ni izpostavljala, zato je v predmetni zadevi uporabilo slovensko pravo. Sicer pa četudi bi sodišče uporabilo italijansko pravo, v obravnavanem primeru odločitev za toženo stranko nikakor ne bi bila ugodnejša.

Tožena stranka protispisno zatrjuje, da je tožeča stranka toženi stranki dala petletno garancijo na prodane izdelke. To naj bi povedala priča L.L.. Trditev v pritožbi je protispisna, kajti priča tega ni izpovedala, tega pa tudi ni zatrjevala tožena stranka v svojem pobotnem ugovoru. Tožena stranka je namreč uveljavljala odgovornost za napake v smislu določb 478. - 500. čl. ZOR, ki se v tem postopku uporablja na podlagi 1060. čl. Obligacijskega zakonika - OZ. V primeru, če prodajalec izda garancijski list, jamčita prodajalec in proizvajalec kupcu za brezhibno delovanje proizvoda v garancijskem roku. Gre za drugo podlago kot pri odgovornosti za stvarne napake. Tega pa tožena stranka ni zatrjevala. Pri odgovornosti za stvarne napake veljajo kratki notifikacijski roki in kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, teh ugotovitev pa pritožba ni uspela izpodbiti, tožena stranka napak niti ni pravilno grajala, niti ni teh pravočasno grajala. Nesporno med strankama je, da gre za skrite napake, to so tiste, ki jih z običajnim pregledom pri prevzemu ni bilo mogoče opaziti (482. čl. ZOR). Gre za napake, ki se lahko ugotovijo le z uporabo. Po določbi 482. čl. ZOR mora kupec obvestiti prodajalca o skriti napaki v osmih dneh, šteto od dneva, ko je napako opazil, pri gospodarskih pogodbah pa nemudoma, sicer izgubi to pravico. Po 2. odst. 482. čl. ZOR pa prodajalec ne odgovarja za napake, ki se pokažejo potem, ko mine šest mesecev odkar je bila stvar izročena, razen, če je v pogodbi določen daljši rok. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je tožena stranka blago prejela 22.5.1996 (račun štev. 125), dne 4.6.1996 (račun štev. 138) in dne 7.11.1996 (račun štev. 305). Reklamaciji sta bili dani 4.12.1997 in 15.10.1998, to je po izteku šestmesečnega roka. Ne glede na to, da je sodišče prve stopnje tudi izrecno ugotovilo, da obvestilo o napakah ni bilo dano skladno z določbo 1. odst. 484. čl. ZOR, kajti kupec mora v obvestilu o napakah stvari natančno opisati napako in zahtevati od prodajalca, da stvar pregleda. Tega pa v navedenih fax poročilih ni bilo. Četudi v pritožbi tožena stranka izrecno graja odločitev sodišča prve stopnje, da to ni zanesljivo ugotovilo, ali je tožeča stranka fax sporočilo z dne 18.12.1996 prejela, pa je potrebno toženi stranki še enkrat povedati, da četudi bi takšno fax sporočilo prejela, to ni bilo obvestilo o stvarnih napakah, kajti napake niso bile opisane tako, kot to določa 1. odst. 484. čl. ZOR. Napačno je tudi materialnopravno razlogovanje v pritožbi, da tožeča stranka ne bi smela svojo terjatev v italijanskih lirah pretvoriti v slovenske tolarje. Tožeča stranka je vložila tožbo pred slovenskim sodiščem in lahko zahteva pretvorbo svoje terjatve v slovenske tolarje, če to želi in od takrat dalje tudi tečejo zamudne obresti v višini kot veljajo za slovenske tolarje. Ker je pritožba tožene stranke neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 269/2008
• VSK sodba I Cpg 111/2005
• VSK sodba I Cp 391/2006