VSK sodba I Cpg 13/2006

Jedro

Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje tudi v materialnopravnem pogledu pravilno zaključilo, da tožena stranka s tem, ko je sklenila pogodbo s cestnim podjetjem o vzdrževanju cest, ni prenesla odgovornosti za škodo, ki nastane zaradi slabega vzdrževanja, na cestno podjetje, ampak glede na izrecne določbe Zakona o javnih cestah ostaja sama odgovorna za škodo, ki zaradi slabega vzdrževanja nastane. Pogodba, sklenjena med toženo stranko in cestnim podjetjem, ureja le razmerje med njima, ne more pa spremeniti zakonite obveznosti tožene stranke, da vzdržuje državne ceste.

 

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in v izpodbijanem delu p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati 276.506,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.4.2002 dalje v roku osmih dni, višji tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 276.506,00 SIT od 22.2.2002 do 12.4.2002 pa je zavrnilo. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da jih je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v roku osmih dni v znesku 87.188,00 SIT, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.10.2005 dalje.

Zoper to sodbo se v delu, v katerem je tožbenemu zahtevku ugodeno, pritožuje tožena stranka po državnem pravobranilcu in predlaga, naj pritožbeno sodišče napadeno sodbo spremeni, tako da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oz. jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje. V pritožbi navaja, da je s podpisom pogodbe o rednem vzdrževanju cest cestno podjetje prevzelo nase obveznost rednega vzdrževanja in varstva cest, posledično pa tudi plačilo morebitne škode. Zato ni bilo podlage, da sodišče ugodi tožbenemu zahtevku zoper toženo stranko. Sodišče prve stopnje tudi ni izvajalo nobenih dokazov, ampak le zaključilo, da obravnavani odsek ceste ni bil vzdrževan v skladu s 40. čl. Zakona o javnih cestah (ZJC), ki določa, da se morajo ceste redno vzdrževati in obnavljati. S tem je sodišče prve stopnje tudi kršilo določbe pravdnega postopka pa tudi zmotno uporabilo materialne predpise.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v delu, v katerem je tožbenemu zahtevku ugodilo, na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti drugih takih kršitev, ki bi jih moralo pritožbeno sodišče upoštevati po uradni dolžnosti tudi v predmetnem sporu, ki je sicer spor majhne vrednosti. Kolikor tožena stranka v pritožbi napada dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi z vprašanjem, ali je bila cesta redno vzdrževana, so te navedbe tožene stranke neupoštevne glede na to, da se sme po izrecni določbi 1. odst. 458. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sodba v sporu majhne vrednosti izpodbijati le zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP, ne pa tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sicer pa je po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje tudi v materialnopravnem pogledu pravilno zaključilo, da tožena stranka s tem, ko je sklenila pogodbo s cestnim podjetjem o vzdrževanju cest, ni prenesla odgovornosti za škodo, ki nastane zaradi slabega vzdrževanja, na cestno podjetje, ampak glede na izrecne določbe Zakona o javnih cestah ostaja sama odgovorna za škodo, ki zaradi slabega vzdrževanja nastane. Pogodba, sklenjena med toženo stranko in cestnim podjetjem, ureja le razmerje med njima, ne more pa spremeniti zakonite obveznosti tožene stranke, da vzdržuje državne ceste. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 1030/99
• VSL sodba I Cpg 666/2003
• VSK sodba I Cp 60/2001