VSK sodba I Cpg 328/2004

Jedro

Tožeča stranka je bila napotena na vložitev tožbe za ugotovitev nedopustnosti zavarovanja denarne terjatve po 59. čl. ZIZ v zvezi z 239. čl. ZIZ, kar pomeni, da bi dejansko morala tožbeni zahtevek usmeriti kvečjemu na ugotovitev nedopustnosti zavarovanja. Tožila pa je na ugotovitev, da je bil D.V. dne 2.6.2000 lastnik nepremičnine. Ugotovitev pa se dejansko nanaša na ugotavljanje dejstva. Sklepčnost je materialnopravna predpostavka za utemeljenost tožbenega zahtevka. Pomeni, da pravna posledica, ki jo zahteva tožnik v tožbi, izhaja iz trditev (zatrjevanih dejstev) v sami tožbi. Če te povezave ni, obstaja nasprotje med tožbenimi trditvami in tožbenim predlogom in je zato treba takšen tožbeni zahtevek zavrniti.

 

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena in se p o t r d i izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Predlog tožene stranke za priznanje stroškov odgovora na pritožbo se zavrne.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranka na ugotovitev, da je bil D.V., dne 2.6.2000 lastnik nepremičnine in sicer poslovnega prostora v poslovnem centru K. D, v izmeri 97,54 m2, stoječ na parc.št. 1840 k.o. S. in da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila. Tožeči stranki je naložilo, da povrne toženi stranki pravdne stroške v znesku 117.310,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodne odločbe dalje do plačila, v 15-tih dneh.

Zoper to sodbo se pritožuje tožeča stranka po svoji pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek. Meni, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe ZPP in sicer 14. tč. 2. odst. 349. čl., saj so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in je o odločilnih dejstvih tudi nasprotje o tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi listinami. Po tožbi naj bi tožnik namreč zatrjeval, da je obstajal ustni dogovor med prodajalcem in kupcem, da se nepremičnina izroči v last in posest z dnem sklenitve pogodbe in je glede teh trditev predlagal zaslišanje V.D., ki pa na glavno obravnavo ni pristopil, v posledici česar prvostopno sodišče ne bi moglo izvesti tega dokaza. O drugih v zvezi s tem dejstvom zatrjevanih navedbah in predloženih dokazih pa se sodišče sploh ni opredelilo. Iz izpodbijane sodbe tudi ni razvidno, da bi sodišče v zvezi z izročitvijo v last in posest nepremičnine presojalo dokaze, to je kupoprodajno pogodbo, odločbo davčnega urada K. in pa dejstvo, da sta zakoniti zastopnik prodajalca in kupec ista fizična oseba, pač pa je v obrazložitvi taksativno naštelo katere dokaze je vpogledalo, do njih pa se sploh ni opredelilo. Prvostopno sodišče pa je tudi nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, v posledici česar je napačno uporabilo materialno pravo in sicer določbo 33. čl. Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih (ZTLR). Upoštevati bi namreč moralo, da se v primeru, ko nepremičnina ni vpisana v zemljiško knjigo, ker etažna lastnina ni vzpostavljena, lastninska pravico prenese na kupca že na podlagi pisne kupoprodajne pogodbe in pa posesti. O tem dejstvu, da gre za nepremičnino, ki predstavlja etažno lastnino, pa se sodišče sploh ni opredelilo.

V odgovoru na pritožbo pa je tožena stranka predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne, saj sodišče prve stopnje po njeni oceni v pritožbi očitanih kršitev ni zagrešilo.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče na podlagi tožbenih navedb, ki so povzete tudi v razlogih sodbe, ugotavlja, da je predmetna pravda posledica napotitvenega sklepa Okrajnega sodišča v K., opr.št. Z z dne 28.1.2002, s katerim je navedeno sodišče v postopku zavarovanja denarne terjatve z ustanovitvijo zastavne pravice po predlogu upnika Republika Slovenija, ki jo zastopa Državno pravobranilstvo Republike Slovenije zoper dolžnika R. d.o.o., K., z ustanovitvijo zastavne pravice na nepremičnini, napotilo na pravdo tako D.V. ki je v tem izvršilnem postopku podal ugovor tretjega, kot tudi dolžnika R. d.o.o. Slednjega pa zaradi ugotovitve, da je bil D.V. dne 2.6.2000 lastnik nepremičnine in sicer poslovnega prostora, na katerem je upnik vlagal zavarovanje svoje denarne terjatve. Obravnavana pravda je torej posledica pravnomočnega napotitvenega sklepa Okrajnega sodišča v K., to pa pomeni, da je dejansko za vložitev take ugotovitvene tožbe pravni interes tožnika izkazan in je pritožbeno sodišče na to tudi vezano. Kljub izkazanemu pravnemu interesu pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da zahtevek, kot ga je postavila tožeča stranka v obravnavani tožbi ni sklepčen. Tožeča stranka je bila namreč napotena na vložitev tožbe za ugotovitev nedopustnosti zavarovanja denarne terjatve po 59. čl. ZIZ v zvezi z 239. čl. ZIZ, kar pomeni, da bi dejansko morala tožbeni zahtevek usmeriti kvečjemu na ugotovitev nedopustnosti zavarovanja. Tožila pa je na ugotovitev, da je bil D.V. dne 2.6.2000 lastnik nepremičnine, kar tudi sicer ni v skladu z določbami 181. čl. ZPP, po kateri se ugotovitvena tožba vloži le za ugotovitev obstoja ali neobstoja pravice, pravnega razmerja oz. pristnosti oz. nepristnosti kakšne listine. Ugotovitev, ki jo tožeča stranka s tožbenih zahtevkom postavlja pa se dejansko nanaša na ugotavljanje dejstva. Sklepčnost je materialnopravna predpostavka za utemeljenost tožbenega zahtevka. Pomeni, da pravna posledica, ki jo zahteva tožnik v tožbi, izhaja iz trditev (zatrjevanih dejstev) v sami tožbi. Če te povezave ni, obstaja nasprotje med tožbenimi trditvami in tožbenim predlog in je zato treba takšen tožbeni zahtevek zavrniti. Sodišče namreč razsodi po tožbenemu zahtevku samo, če iz dejstev, ki jih je tožnik navedel v tožbi, izhaja tista pravna posledica, ki jo tožnik zatrjuje v zahtevku. Ker glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sicer odločitev sodišča pravilna, vendar le iz druge materialnopravne podlage, kot je to zaključevalo sodišče prve stopnje, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 1753/98
• VSL sklep II Cp 1452/99
• VSL sklep I Cp 1500/2000