VSK sodba I Cpg 371/2004

Jedro

Čim je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sklenjena koncesijska pogodba ni bila v nasprotju s takrat veljavno zakonodajo, je brez pravne podlage sklicevanje tožene stranke na ničnost pogodb po takrat veljavnem 103. čl. ZOR.

 

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne kot neutemeljena in p o t r d i vmesna sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstoji podlaga tožbenega zahtevka in sicer odškodninska odgovornost tožene stranke do tožeče stranke za obdobje od 1.9.1998 do 31.8.2003. Odločilo je tudi, da bo o višini tožbenega zahtevka in stroških postopka odločeno s končno sodbo.

Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke in ji naloži v plačilo pravdne stroške, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je prvostopenjsko sodišče svojo odločitev oprlo na 4. tč. koncesijske pogodbe ter jo utemeljilo z napačno razlago določb Zakona o zavodih (Ur.list RS št. 12/91, ZZ) in Zakona o financiranju vzgoje in izobraževanja (Ur.list RS št. 42/91, ZOFVI-91). S stališčem, da podaljšanje koncesijske pogodbe ne more biti v nasprotju z navedenima zakonoma, je prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. ZOFVI-91 in 96 določata, kaj se ureja v Pogodbi o koncesiji in povsem jasno je, da se tam ne ureja trajanje koncesije, še manj pa možnost podaljševanja za enako obdobje. Niti v odločbi o dodelitvi koncesije, kot tudi ne v pogodbi ni mogoče širiti pogojev iz javnega natečaja, to pa pomeni, da ni mogoče v javnem natečaju določiti časa sklepanja podelitve koncesije za pet let, nato pa v pogodbi določiti, da je mogoče ta čas podaljšati. Pogodbena določila, sklenjena v nasprotju s tem, so zato nična in sodišče svoje odločitve ne more opreti nanje. Ta ugotovitev pa velja tudi za pogodbeno določilo iz 4. čl. koncesijske pogodbe. Zato bi moralo prvostopenjsko sodišče ugotoviti, da je bila koncesija dodeljena za pet let ter da za nadaljnjih pet let ni bilo nikakršne zakonske podlage za podaljšanje. Sodišče prve stopnje pa je tudi zagrešilo bistvene kršitve določb iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, saj so izpovedi prič J. R. in M.R. ter predstavnice tožeče stranke M.H. v razlogih sodbe nejasne in v nasprotju z navedbami prič. Navedbe J.R. in M.R. so skladne in je iz njih povsem jasno razbrati, da so določbe o možnostih podaljšanja pogodbe za nadaljnjih pet let v pogodbo sporazumno vnesli kot možnost v primeru, da bi se zakonodaja na tem področju spremenila in bi obstajal obojestranski interes. To pa pomeni, da je bilo ob sklepanju pogodbe povsem jasno, da se je ta sklenila le za pet let. Zato pa tudi ni bilo s strani tožeče stranke nikakršne potrebe koncesijske pogodbe odpovedovati, kot je to določal 2. odst. 4. čl. pogodbe. Pričanje M.H. pa je mogoče ovrednotiti kot prilagojeno potrebam tega postopka. Tako se pa tudi pokaže, da je v tem pogledu dejansko stanje prvostopenjsko sodišče zmotno ugotovilo. Nepopolno pa je ugotovilo tudi, ali je bila tožeča stranka sploh sposobna izpolniti pogodbo oz. izvajati koncesijo tudi po izteku petletnega obdobja.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede vseh bistvenih okolnosti spora dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti drugih takih kršitev postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Predvsem pritožbeno sodišče pripominja, da ne sprejema pritožbenih očitkov, da je sodišče prve stopnje napačno razlagalo določila Zakona o zavodih (Ur.list RS št. 12/91- v nadaljevanju ZZ) in Zakona o financiranju vzgoje in izobraževanje (Ur.list. RS št. 42/91- v nadaljevanju ZOFVI-91) zaradi česar naj bi tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Z bistveno ugotovitvijo sodišča prve stopnje v zvezi z uporabo zakonskih določb po citiranih zakonih, ki je; da sicer nobeden od obeh zakonov ne govori o možnosti podaljšanja koncesijskega razmerja, da pa nobeden od teh zakonov te možnosti tudi ne prepoveduje in da če Zakon o zavodih dopušča podelitev koncesije za določen ali nedoločen čas, tudi določba 1. odst. 4. čl. Koncesijske pogodbe ni v nasprotju z določili tega zakona, se popolnoma strinja tudi pritožbeno sodišče. Čim pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sklenjena koncesijska pogodba ni bila v nasprotju s takrat veljavno zakonodajo, je brez pravne podlage sklicevanje tožene stranke na ničnost pogodbe po takrat veljavnem 103. čl. ZOR. Nične so namreč po 1. odst. 103. čl. ZOR le tiste pogodbe, ki nasprotujejo ustavnim načelom, prisilnim predpisom ali morali in celo to le pod pogojem, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Ker pa dejansko tožeča stranka v konkretnem primeru izpodbija le določila 4.čl. Koncesijske pogodbe in še to le v obsegu glede možnosti podaljšanja te pogodbe, torej dejansko uveljavlja ničnost tega pogodbenega določila, glede na določbo 1.odst.105.čl. ZOR ni mogoče uveljavljati ničnosti same pogodbe, saj bi ta tudi brez tega "spornega" določila lahko obstala. Sicer pa tudi za uveljavljanje "delne ničnosti" po oceni pritožbenega sodišča velja, da je posamezno pogodbeno določilo lahko nično le pod pogoji, navedenimi v že citiranem 1. odst. 103.čl. ZOR (da nasprotuje ustavnim načelom, prisilnim predpisom ali morali). Tudi v tem primeru pa, glede na predhodno ugotovitev, da je veljavna zakonodaja dopuščala sklepanje koncesijskih pogodb celo za nedoločen čas, tudi o ničnosti pogodbenega določila vsebovanega v 4.čl. koncesijske pogodbe ni mogoče govoriti. Da sklicevanje pritožbe na ZOFVI-96 ni utemeljeno, pa je povedalo že sodišče prve stopnje, ko je pravilno ugotovilo, da ta zakon ni posegal v že pred njegovo uveljavitvijo sklenjena koncesijska razmerja. Da pa je veljavnost določila 1. odst. 4. čl. Koncesijske pogodbe priznavala tudi tožena stranka, nenazadnje izhaja tudi iz dejstva, da je njen župan dne 12.6.1998 izdal tožeči stranki odločbo o odvzemu koncesije z veljavnostjo od dne 31.8.1998, ki je bila sicer kasneje odpravljena. V kolikor bi tožena stranka res menila, da je bila koncesijska pogodba sklenjena le za dobo petih let, izdaja take odločbe sploh ne bi bila potrebna.

Pritožba pa tudi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje absolutne bistvene kršitve določb 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki naj bi jih to zagrešilo, ker naj bi bile izpovedbe prič J.R. in M. R. ter predstavnice tožeče stranke M.H. v razlogih sodbe nejasne in v nasprotju z izpovedbami prič. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe, kot ugotavlja pritožbeno sodišče, povsem korektno povzelo navedbe vseh treh zaslišanih prič. Podalo je tudi svojo dokazno oceno njihovih pričevanj (list.št. 6-7 sodbe) ter v zvezi s tem navedlo, da so po njegovi oceni navedbe J.R. in še posebej M.R. posledica sedanjega videnja dogodkov in prilagojene potrebam postopka. To svoje stališče je sodišče prve stopnje tudi povsem ustrezno utemeljilo in pritožbeno sodišče zato tako dokazno oceno tudi v celoti sprejema. V tem kontekstu pa je tudi po stališču pritožbenega sodišča trditev, da naj bi določbo o možnosti podaljšanja pogodbe za nadaljnjih pet let stranki vnesli le kot možnost v primeru, da bi se zakonodaja na tem področju spremenila in bi obstajal obojestranski interes, nenavadna. Ob ugotovitvi, da so že takrat veljavni predpisi dovoljevali podelitev koncesije za nedoločen čas, da torej niso prepovedovali sklepanja koncesijskih pogodb za dobo daljšo od petih let, je torej taka razlaga nerazumna. Ker pa je po mnenju pritožbenega sodišča tudi nepomembno za zadevo zlasti v tej fazi postopka, vprašanje ali je bila tožeča stranka sploh sposobna izpolniti pogodbo oz. izvajati koncesijo tudi po izteku petletnega obdobja, je tudi očitek o nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja obravnavane zadeve, uveljavljen na tej osnovi, neutemeljen. Zato je tudi po mnenju pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje, s tem, ko je pravilno ugotovilo vse elemente odškodninske obveznosti; tako dejstvo, da je tožena stranka kršila pogodbo, kot dejstvo, da je tožeči stranki nastala škoda in vzročno zvezo med kršitvijo pogodbe in škodo, pa seveda tudi odgovornost tožene stranke za kršitev pogodbe, povsem pravilno odločilo. Iz vseh navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Kp 1414/2004
• VSC sklep Cp 1254/2004
• VSL sklep IV Cpg 40/2007