<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSK sodba in sklep I Cpg 170/2005

Sodišče:Višje sodišče v Kopru
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSKP:2006:I.CPG.170.2005
Evidenčna številka:VSK03005
Datum odločbe:11.05.2006
Področje:STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
Institut:vknjižba zastavne pravice - zastavna pogodba - zemljiškoknjižno stanje - zastaranje - splošni zastaralni rok

Jedro

Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, tega pa tožeča stranka niti v pritožbi ne prereka, da je pri nepremičnini vl.št. 1895/k.o. V. vknjižena zastavna pravica po zastavni pogodbi z dne 23.3.1993 za znesek 6.500.000,00 SIT v korist tožeče stranke. To pa res pomeni, da tožeča stranka po sedanjem stanju nima pravnega interesa za vložitev take tožbe. Do drugačnega zaključka tudi ne more pripeljati navedba tožeče stranke, češ da je bila na pobudo tožencev zoper sklep o vknjižbi te zastavne pravice za ta znesek vložena zahteva za varstvo zakonitosti in da bo ostala tožeča stranka v primeru, če zahteva za varstvo zakonitosti uspe, brez pravnega varstva. Če bi se to res zgodilo, bi lahko tožeča stranka na podlagi tako spremenjenega, torej drugega dejanskega stanja vložila novo tožbo s takim zahtevkom in tedaj bi imela pravni interes za tako tožbo. Dokler pa je stanje v zemljiški knjigi tako, kakršno je ugotovilo sodišče prve stopnje, pa pravnega interesa za tako tožbo tožeča stranka res nima. Brezpredmeten je tudi ugovor tožeče stranke.

 

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se v delu, v katerem je bil zavrnjen tožbeni zahtevek na vknjižbo zastavne pravice v korist tožnice po zastavni pogodbi z dne 23.3.1993 za zavarovanje terjatve v višini 1.910.808,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 8.410.808,00 SIT od 30.5.1995 do plačila in v izreku o pravdnih stroških ugodi ter izpodbijana sodba v tem delu s p r e m e n i, tako da so prvi, drugi in tretji toženec nerazdelno dolžni predlagati pri pristojnem sodišču vknjižbo zastavne pravice v korist tožnice po zastavni pogodbi z dne 23.3.1993 za zavarovanje terjatev v višini 1.910.808,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 8.410.808,00 SIT od 30.5.1995 do plačila in stroškov izterjave v 15-tih dneh pod izvršbo.

Tožeča stranka in vsak od prvih treh tožencev trpi svoje stroške pravdnega postopka na prvi stopnji.

Sicer se pritožba tožeče stranke v delu, v katerem je tožba zavržena, z a v r n e kot neutemeljena in v tem delu p o t r d i izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 106.696,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.5.2006 dalje do plačila, v 15-tih dneh pod izvršbo.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v delu, ki se glasi, da so zastavitelji M. B., J.B. in L.B. nerazdelno dolžni predlagati pri pristojnem sodišču vknjižbo zastavne pravice v korist tožnice Z. d.d. L. po zastavni pogodbi z dne 23.3.1993 za zavarovanje terjatev v višini 6.500.000,00 SIT zavrglo (pravilno bi ravnalo, če bi tako tožbo zavrglo), v preostalem delu, kjer se zahteva vknjižba zastavne pravice v korist tožnice Z d.d. L. po zastavni pogodbi z dne 23.3.1993 za zavarovanje terjatev v višini 1.910.808,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 8.410.808,00 SIT od 30.5.1995 do plačila in stroške izterjave ter plačila pravdnih stroškov pa tožbeni zahtevek zavrnilo. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da jih je tožeča stranka dolžna povrniti prvim trem tožencem v znesku 364.145,00 SIT, četrtemu tožencu pa v višini 233.448,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe, v roku osmih dni pod izvršbo.

Zoper ta sklep in sodbo se pritožuje tožeča stranka po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je ugovor tožene stranke, češ da tožeča stranka nima niti dejanskega niti pravnega interesa glede tožbenega zahtevka v obsegu, v katerem je pri zastavljeni nepremičnini tožeča stranka sama predlagala in dosegla vknjižbo zastavne pravice po zastavni pogodbi z dne 23.3.1993, očitno zloraba pravic v postopku. Tožena stranka se namreč še naprej aktivno prizadeva za razveljavitev vknjižene zastavne pravice. V primeru, če bi v postopku po izrednih pravnih sredstvih prišlo do razveljavitve sklepa o vknjižbi, bi tožeča stranka ostala brez pravnega varstva. Prav za tak potek dogodkov pa se zavzema tožena stranka, ki je dala pobudo za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. O tem, da gre za zlorabo procesnih pravic s strani tožene stranke pa se sodišče prve stopnje ni izjasnilo. Nepravilno pa je sodišče prve stopnje tudi štelo, da je potekel zastaralni rok za vtoževano terjatev. Vtoževana terjatev iz zastavne pogodbe z dne 23.3.1993 namreč ni zapadla 15. dan po pravnomočnem zaključku zapuščinskega postopka, to je bilo 2.6.1993, kot napačno zaključuje sodišče prve stopnje, ampak bi zapadla šele na 15. dan po dnevu, ko bi bila tožeča stranka s strani zastaviteljev obveščena o zaključku zapuščinskega postopka. Ker pa toženci tožeče stranke o zaključku zapuščinskega postopka niso obvestili, ampak je tožeča stranka samoiniciativno opravila poizvedbe o zaključku zapuščinskega postopka pri zapuščinskem sodišču z dopisom z dne 20.4.1998, je začel zastaralni rok teči šele z dnem prejema odgovora zapuščinskega sodišča, ki ga je pooblaščenec prejel dne 5.5.1998. Šele tedaj je tožeča stranka izvedela, da je zapuščinski postopek zaključen in šele takrat, to je od 20.5.1998 teče petletni zastaralni rok, ki pa do dneva vložitve tožbe, to je do 16.3.2001 še ni iztekel, tako da zastaranje vtoževane terjatve ni nastopilo. Nasprotni zaključki sodišča prve stopnje bi namreč pomenili potuho dolžnikom, ki ne izpolnjujejo sprejetih ne pogodbenih in ne zakonskih obveznosti.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, kolikor se nanaša na sodbo, s katero je bil tožbeni zahtevek zavrnjen.

K pritožbi tožeče stranke zoper sklep o zavrženju tožbe:

Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo tožbo v delu, v katerem tožeča stranka od prvih treh tožencev zahteva, da so nerazdelno dolžni predlagati pri pristojnem sodišču vknjižbo zastavne pravice v korist tožnice, po zastavni pogodbi z dne 23.3.1993 za zavarovanje terjatve v višini 6.500.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, tega pa tožeča stranka niti v pritožbi ne prereka, da je pri nepremičnini vl.št. 1895/k.o. V. vknjižena zastavna pravica po zastavni pogodbi z dne 23.3.1993 za znesek 6.500.000,00 SIT v korist tožeče stranke. To pa res pomeni, da tožeča stranka po sedanjem stanju nima pravnega interesa za vložitev take tožbe. Do drugačnega zaključka tudi ne more pripeljati navedba tožeče stranke, češ da je bila na pobudo tožencev zoper sklep o vknjižbi te zastavne pravice za ta znesek vložena zahteva za varstvo zakonitosti in da bo ostala tožeča stranka v primeru, če zahteva za varstvo zakonitosti uspe, brez pravnega varstva. Če bi se to res zgodilo, bi lahko tožeča stranka na podlagi tako spremenjenega, torej drugega dejanskega stanja vložila novo tožbo s takim zahtevkom in tedaj bi imela pravni interes za tako tožbo. Dokler pa je stanje v zemljiški knjigi tako, kakršno je ugotovilo sodišče prve stopnje, pa pravnega interesa za tako tožbo tožeča stranka res nima. Brezpredmeten je tudi ugovor tožeče stranke, češ da tožena stranka zlorablja procesne pravice. Tožena stranka seveda ima pravico vlagati redna in izredna pravna sredstva in navajati, kar je v njeno korist. Tako ravnanje samo po sebi ne pomeni zlorabe procesnih pravic. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

K pritožbi tožeče stranke zoper sodbo:

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v delu, v katerem je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ko le-ta zahteva vknjižbo zastavne pravice v korist tožnice po zastavni pogodbi z dne 23.3.1993, za zavarovanje terjatve v višini 1.910.808,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 8.410.808,00 SIT od 30.5.1995 do plačila in stroškov izterjave na sicer pravilno ugotovljeno dejansko stanje in ob tem, da ni zagrešilo nobenih kršitev v postopku, niti takih, na katere se sklicuje tožeča stranka v pritožbi, niti takih, ki bi jih moralo pritožbeno sodišče upoštevati po uradni dolžnosti, nepravilno uporabilo materialno pravo. Zaključek sodišča prve stopnje, da je terjatev tožeče stranke v predmetnem primeru zastarana, je po mnenju pritožbenega sodišča materialnopravno nepravilen. Gre za napačno razlago listine, to je za napačno razlago določil v zastavni pogodbi z dne 23.3.1993. Iz drugega stavka 2. odst. 2. čl. Zastavne pogodbe z dne 23.3.1993 namreč izhaja, da so se zastavitelji, to je prvi, drugi in tretji toženec, zavezali obvestiti zastavnega upnika o končanem zapuščinskem postopku, ter v roku 14 dni predlagati pri sodišču vknjižbo zastavne pravice v korist zastavnega upnika. Ob dejstvu, da toženci tožnika nesporno niso obvestili o zaključku zapuščinskega postopka, ampak je za to na podlagi lastnih poizvedb tožnik izvedel sam, pri čemer je bil dopis zapuščinskega sodišča vročen pooblaščencu tožeče stranke dne 5.5.1998, namreč ni mogoče trditi, da je do dneva vložitve tožbe dne 16.3.2001 terjatev zastarala. Gre za terjatev iz pogodbe, za katero velja splošni zastaralni rok petih let. Če bi obveljalo stališče sodišča prve stopnje, da bi morali zastavitelji upnico o tem obvestiti takoj, ko se je pravnomočno končal in da zato zastaranje obveznosti začne teči že 3.6.1993, bi dejansko prišlo do tega, da bi iz svojega ravnanja, ki je v nasprotju s prevzetimi pogodbenimi obveznostmi, pridobili koristi na škodo tožnika. Res je, da je tožeča stranka, potem ko je že dne 5.5.1998 izvedela, da je zapuščinski postopek končan, tožbo vložila šele 16.3.2001, toda nobene pravne podlage ni za zaključek, da bi zastaralni rok do tedaj potekel. Zastaranje je namreč začelo teči šele, ko je tožeča stranka dobila možnost uveljavljati svojo terjatev, ni pa mogoče trditi, da bi do tega prišlo pred 5.5.1998. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče po 4. tč. 358. čl. ZPP izpodbijano sodbo v delu, v katerem je tožbeni zahtevek tožeče stranke zaradi zastaranja zavrnjen, spremenilo in tožbenemu zahtevku tožeče stranke v tem delu ugodilo. Ker je tožeča stranka v pravdi v tem delu uspela, je pritožbeno sodišče ustrezno spremenilo tudi izrek o pravdnih stroških. Ker je z delom tožbenega zahtevka tožeča stranka uspela, z delom pa ne, ji pa pri tem glede na višino posameznega od teh delov niso nastali neki posebni pravdni stroški, je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka od strank trpi svoje pravdne stroške. To velja za tožečo, prvo in drugo in tretjo toženo stranko, ne pa seveda tudi glede četrte tožene stranke.

Pač pa gredo tožeči stranki tudi stroški pritožbenega postopka, ki se nanašajo na del, s katerim je v pritožbenem postopku uspela. Ti stroški so odmerjeni v skladu s taksno tarifo in tarifo za odvetniške storitve.

 


Zveza:

OZ člen 346, 346. SPZ člen 141, 141.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00MDQ2NA==