VSK sodba in sklep I Cp 1311/2005

Jedro

Objekt je v solastnini, pri čemer stvar ni razdeljena, razdeljeni so le idealni deleži. Vlaganje v fizično nerazdeljen objekt, ki je v solastnini, predpostavlja dogovor o skupni gradnji med vsemi vlagatelji. Vlaga se namreč v realno stvar in ne v solastniški delež. To pa pomeni, da so za pravdo, ki ima za cilj doseči ugotovitev, da je tožnica solastnica nepremičnine, pasivno legitimirani vsi solastniki nepremičnine in sicer kot nujni sosporniki, saj spora ni mogoče rešiti brez sodelovanja drugih solastnikov. Pomoč sinu pri ustanovitvi podjetja je že po svoji naravi namenjena tožencu osebno in je ni mogoče šteti za darilo obema zakoncema. Poslovni delež v družbi V. d.o.o. je zato posebno premoženje toženca.

 

Izrek

Pritožbama se deloma ugodi in se v delu, ki se nanaša na delež na nepremičnini in poslovni delež, izpodbijana sodba s p r e m e n i, tako, da se zahtevek, da spada v skupno premoženje 18 % delež na kapitalu gospodarske družbe V d.o.o., P., in 34/100 nepremičnine na parc.št. 2188, vpisani v vl.št. 355 k.o. N., na kateri je zgrajena dvoetažna stanovanjska hiša s kletjo s površino cca. 300 m2 na naslovu N., zavrne. V delu, s katerim je bilo odločeno o stroških pravdnega postopka, pa se sodba r a z v e l j a v i.

V preostalem se pritožbi zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v preostalem izpodbijanem delu p o t r d i.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

 

Obrazložitev

Okrožno sodišče v K. je z izpodbijano sodbo odločilo, da spada v skupno premoženje pravdnih strank 18 % poslovni delež družbe V. d.o.o. P., 34/100 nepremičnine na parc.št. 2188, vpisani v vl.št. 355 k.o. N., na kateri je zgrajena stanovanjska hiša s kletjo s površino cca 300 m2 na naslovu N. ter premičnine v tej hiši in sicer poslikana kotna omarica za telefon, prenosni telefon, zavese s čipkami, dva goblena, TV, prva zgornja spalnica, ki sta jo uporabljali pravdni stranki, druga zgornja spalnica, kjer sta pred razvezo spali hčerki in tretja zgornja spalnica, ki jo uporabljajo starši toženca. Delež tožeče stranke na skupnem premoženju znaša 45 %, delež tožene pa 55 %. Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, v katerem je tožnica zahtevala, da se ugotovi, da v skupno premoženje pravdnih strank spada tudi oprema hodnika hiše, kuhinje, dnevne sobe pravdnih strank in dnevne sobe staršev toženca, predprostora kopalnice, otroške sobe, zgornje kopalnice in kleti ter traktor znamke Štore letnik 1987, stroj za grabljenje sena letnik 1995, stroj za špricanje trt najverjetneje letnik 1996, osebni avtomobil znamke Seat Cordoba ter prihranki in devizne vloge na bančnih računih toženca.

Zoper sodbo sta se pritožili obe stranki. Tožeča stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo sodbe, tako da bo sodišče ugotovilo višji delež skupnega premoženja na nepremičnini s parc.št. 2188 k.o. N., da vključi v skupno premoženje tudi premičnine, glede katerih je bil zahtevek zavrnjen in prizna tožnici delež na skupnem premoženju v višini 50 %. Sodba namreč nima odločilnih okoliščin in razlogov, na podlagi katerih bi se staršema toženca lahko priznalo kar 66/100 nepremičnine ter tožencu 55 % delež na skupnem premoženju. Sodišče je nepravilno ugotovilo dejansko stanje, saj je svojo odločitev glede posebnega premoženja utemeljilo na izpovedi privilegiranih prič, ki so vse v sorodu s tožencem, te izpovedi pa so neresnične. Sodišče tudi izhaja iz tega, da je bila nova hiša zgrajena na temeljih starega objekta, kar prav tako ne drži. Iz zemljiškoknjižnih podatkov izhaja, da je bila polovica stare hiše last toženca, druga polovica pa last toženčevega očeta. Na tej polovici tožnica ni uveljavljala lastninske pravice, je pa uveljavljala morebitni pobot, ker ni dvoma o tem, da sta pravdni stranki svoja sredstva vložili tudi v drugo polovico hiše. Tožeča stranka je zahtevala postavitev novega izvedenca, ker je postavljeni izvedenec prenizko ocenil vrednost stanovanjske hiše in primerjalno vrednost kvadratnega metra stanovanjske hiše, o nekaterih vrednostih ni podatkov, izvedensko mnenje tudi ni obrazloženo, predvsem v mnenju izvedenec ni odgovoril na vprašanje, ali je šlo za gradnjo na starih temeljih. Sodišče je dokazni predlog zavrnilo z utemeljitvijo, da je tožeča stranka svoje pripombe usmerila samo v prenizko vrednost stanovanjske hiše, kar ne drži. Ker sodišče zavrnitve ni obrazložilo, je s tem podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ugotavljanje skupnega premoženja in deleža na tem premoženju ne bi smelo biti zgolj matematični seštevek in bi sodišče moralo upoštevati ves čas podrejeni položaj tožnice v toženčevi družini. Sodišče je nepravilno upoštevalo samo plače pravdnih strank, ne pa tudi dejstva, da je bila tožnica v obdobju do leta 1991 pogosto na bolniškem dopustu zaradi otrok in da je zato prejemala tudi nižjo plačo. Zaradi njene angažiranosti z otroki je lahko toženec delal popolnoma neobremenjeno, tudi nadure in ob sobotah in nedeljah. Tega sodišče sploh ni ocenilo, kar je v nasprotju s sodno prakso in namenom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Sodišče tudi ni ovrednotilo prispevka tožnice z delom v T., dodatnim likanjem in pospravljanjem ter prenašanjem zelenjave in drugih pridelkov v T., kar je brez dvoma zahtevalo bistveno večje napore, kot jih sodišče prizna, posebej ob upoštevanju takrat strožje državne meje. Neutemeljen je zavrnilni del glede premičnega premoženja. To premoženje je v skupnem stanovanju in toženec z ničemer ni izkazal, da je šlo za izključno njegovo premoženje. Dokazno breme je na tožencu, zato je sodba v tem delu materialno pravno zgrešena. Sodišče je nepravilno ugotovilo, da je mati toženca ves čas skrbela zase in za druge. Tožnica je z njo preživela osemnajst let in ve, da je ves čas imela hude zdravstvene težave in ni bila sposobna opravljati nobenega dela. V zvezi s tem je tožnica predlagala, da se pribavi zdravstveni karton zanjo in zasliši njeno zdravnico, vendar je zdravnica na zaslišanju odklonila pričanje o zdravstvenem stanju matere toženca. Toženec in njegova starša niso dokazali, da so prispevali k skupnemu premoženju več kot je znašal njihov delež na nepremičnini, zato sodišče ni imelo podlage, da bi staršem priznalo kar 66 % od celote in je v tem delu dejansko stanje ugotovilo nepravilno. Ugotavljanje stanja na deviznih knjižicah je bilo do tožnice nepravično, saj je sodišče svoje ugotovitve o nastanku skupnega premoženja postavilo na dan 7.7.2000, pravdni stranki pa sta bili v zakonski zvezi od 17.4.1982 do 18.11.2001. Tožnica se je zaradi nevzdržnega stanja iz N. z otrokoma izselila decembra 1999, toženec je nato še prihajal v njeno podnajemniško stanovanje, dokler ni v letu 2000 objavil, da se namerava razvezati. Očitno je razvezo in delitev premoženja načrtoval in je prihranke dvignil že pred decembrom 1999. Sodišče bi zato moralo ugotavljati stanje na bančnih računih toženca za ves čas trajanja zakonske zveze, zlasti pa vsaj za leto 1999. Sodišče zato dejanskega stanja v zvezi s tem ni popolno ugotovilo in tudi ni ugotovilo zneskov, ki jih je tožnica zaslužila z delom v T. in polagala na hranilno knjižico toženca. Tožnica je namreč po letu 1993 hodila vsak dan čistiti v T. in v L. in je ves denar vložila v nastanek skupnega premoženja, torej tudi v izgradnjo nove hiše. V sodbi ni obrazloženo, zakaj ta prispevek tožnice ni bil upoštevan pri določitvi deležev na skupnem premoženju. V zvezi z leasingom osebnega avtomobila sodišče ni upoštevalo, da je bilo na ta račun v času zakonske zveze že vplačanih 10.000 DEM pologa in 48 obrokov. Sodišče bi to moralo upoštevati pri ugotavljanju razmerja na skupnem premoženju. Sodišče v izpodbijani sodbi ni navedlo ničesar glede oljk, saj sta pravdni stranki v času trajanja zakonske zveze posadili 200 oljk. Sodišče v svoji sodbi tudi ni pojasnilo, na kateri podlagi je prišlo do zaključka, da so vsi stroji kupljeni z denarjem toženca, čeprav tega ni z ničemer dokazal. Svojo odločitev je oprlo na lastništvo njiv, pri čemer pa ni upoštevalo dela tožnice na teh njivah. Ugotovitev glede višine poslovnega deleža na družbi V. d.o.o. je zgrešena na škodo tožnice. Sodišče kljub predlogu tožnice ni imenovalo izvedenca finančne stroke, prav tako ni upoštevalo sklepa skupščine družbe z dne 8.6.2001, po katerem je do zvišanja kapitala družbe in poslovnega deleža toženca prišlo na podlagi nerazporejenega dobička iz let 1993 do 1997, torej iz časa, ko sta bili pravdni stranki v zakonski zvezi.

Tožena stranka se je zoper sodbo pritožila zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožuje se tudi na odločitev o stroških. Sodišče je tako zmotno ugotovilo dejansko stanje glede poslovnega deleža na družbi V. d.o.o.. Iz izpovedi toženca in njegove matere namreč izhaja, da je tožencu denar za ustanovitveni kapital podarila njegova mati, zato delež na družbi predstavlja posebno premoženje toženca. Sodišče je glede izpovedi matere toženca napačno razlogovalo, da je šlo za darilo obema. Tožnici v nobenem primeru ne pripada delež na družbi V. d.o.o., tudi če bi bilo šteti, da je bil denar podarjen obema. V tem primeru bi bila toženka upravičena kvečjemu do polovice denarja in ne do polovice deleža. Sodišče je po eni strani ugotovilo, da je bila parc.št. 2188 k.o. N. kupljena pred začetkom zakonske zveze pravdnih strank, zato ne more biti predmet te pravde. Taka obrazložitev je v nasprotju z izrekom, gre torej za bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je nepravilno ocenilo izjavo matere toženca, ki se je nanašalo samo na pomoč v hrani in oblačilih, ne pa tudi na pomoč pri gradnji hiše. V zvezi z nepremičnino je sodišče spregledalo, da je bil gradbeni material za hišo kupljen že v letu 1981 in torej zmotno ugotovilo dejansko stanje. Gradnja hiše je bila končana v letu 1987. Tožnica k gradnji z lastnim delom ni prispevala, sodišče pa je nepravilno upoštevalo tožničino delo v T. po letu 1993 kot njen prispevek k skupnemu premoženju, posebej še, ker je toženka denar pošiljala svojim sorodnikom v B.. Hiša je bila zgrajena z denarjem staršev toženca, ki sta vanjo vložila tudi kupnino od prodane hiše na naslovu N.. Sodišče v zvezi s tem ni upoštevalo izpovedi toženčevih staršev, ki nista bili z ničemer ovrženi. Sodišče ni pojasnilo, na kateri dokaz je oprlo svojo ugotovitev, da sta pravdni stranki gradili skupaj s starši toženca, pri čemer je bil vnaprej dogovorjen solastniški delež med tožencem in njegovim očetom. Mati toženca pa je v zvezi s tem izpovedala, da je bila polovica nepremičnine vpisana na sina samo za primer, da bi bilo potrebno najeti kredite. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je štelo, da premičnine spadajo v skupno premoženje, saj so bile vse kupljene z denarjem od kmetijskih pridelkov, torej z denarjem staršev toženca. Spregledalo je tudi okoliščino, da je tožnica ob izselitvi s seboj odnesla sesalec, parni likalnik, mikrovalovno pečico, AMC posodo v vrednosti 4.200.000 ITL ter šivalni stroj. Dokazno breme je na tožnici in ona ni dokazala, da bi premičnine spadale v skupno premoženje. Sodišče je nepravilno ugotovilo uspeh strank v pravdi in zato napačno odločilo o stroških ter s tem kršilo določbe pravdnega postopka.

Na to pritožbo je tožeča stranka odgovorila in v odgovoru prerekala pritožbene navedbe in ponovno podrobno pojasnjevala, kako sta stranki prišli do skupnega premoženja in kakšen je izgledal vsakdan tožnice.

Pritožbi sta delno utemeljeni. V nadaljevanju bosta obravnavani skupaj ob vsakem posameznem sklopu zatrjevanega skupnega premoženja, oziroma ob obravnavanju deleža pravdnih strank na skupnem premoženju.

Glede nepremičnine

Iz razlogov sodbe v zvezi z nepremičnino izhaja, da sta zemljiškoknjižna lastnika nepremičnine s parc.št. 2188, vpisane pri vl.št. 355 k.o. N., toženčev oče in toženec, vsak do ene polovice. Nepremičnino sta kupila pred začetkom zakonske zveze pravdnih strank, v času trajanja zakonske zveze pa so prejšnji objekt podrli in zgradili novega. V nov objekt so vlagali vsi (pravdni stranki in toženčeva starša). Pritožba tožene stranke utemeljeno opozarja, da sodišče ni pojasnilo, kako je ugotovilo, da sta pravdni stranki gradili skupaj s staršema toženca, pri čemer je bil vnaprej dogovorjen solastniški delež med tožencem in njegovim očetom. Objekt je v solastnini, pri čeme stvar ni razdeljena, razdeljeni so le idealni deleži. Vlaganje v fizično nerazdeljen objekt, ki je v solastnini, predpostavlja dogovor o skupni gradnji med vsemi vlagatelji. Vlaga se namreč v realno stvar (1. odstavek 22. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, ki se v tem postopku uporablja na podlagi določbe 26. člena Stvarnopravnega zakonika) in ne v solastniški delež. To pa pomeni, da so za pravdo, ki ima za cilj doseči ugotovitev, da je tožnica solastnica nepremičnine, pasivno legitimirani vsi solastniki nepremičnine in sicer kot nujni sosporniki, saj spora ni mogoče rešiti brez sodelovanja drugih solastnikov. Tožnica je torej tožila napačno stranko, zato je moralo pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugoditi in tožbeni zahtevek glede nepremičnine v tistem delu, v katerem je zahtevku ugodeno, zavrniti. Iz istih razlogov (ker ni tožena prava stranka) pa je v delu, v katerem se nanaša na solastniški delež na nepremičnini, neutemeljena pritožba tožeče stranke zoper zavrnilni del. Da tožbeni zahtevek ni bil usmerjen zoper pravo stranko, se jasno pokaže pri pritožbenih navedbah tožeče stranke o tem, da je sodišče ugotovilo, da je delež staršev 66 % in o uveljavljanju vlaganj v delež staršev kot pobot in torej že tožeča stranka sama ves čas govori tudi o starših in njunem deležu. Ker je bil tožbeni zahtevek zavrnjen, se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo z ostalimi navedbami obeh pritožb, ki se nanašajo na ugotovitev, da v skupno premoženje pravdnih strank spada solastniški delež na nepremičnini.

Glede poslovnega deleža na družbi V. d.o.o.

Tudi v zvezi s poslovnim deležem sta se pritožili obe stranki, tožena glede ugodilnega dela, tožeča pa glede zavrnilnega dela. Prvostopno sodišče je v zvezi s poslovnim deležem ugotovilo, da je denar za vplačilo ustanovitvenega kapitala dala toženčeva mati in sicer zato, da bo toženec lahko šel na svoje. Ti dve ugotovitvi sta med strankama postali sporni šele z odgovorom na pritožbo, po mnenju pritožbenega sodišča pa sta glede na izvedene dokaze pravilni. Toženka je res izpovedala, da sta denar za ustanovitveni delež dala pravdni stranki, vendar naj bi bil to denar od prodaje zelenjave, denar torej, ki je bil last staršev. Pritožba tožene stranke utemeljeno opozarja, da je sodišče gornja dejstva ocenilo napačno, ko je ugotovilo, da je šlo za darilo, dano obema strankama. Res se je sodna praksa doslej že večkrat postavila na stališče, da darila, dana v času trajanja zakonske zveze, štejejo za darila obema zakoncema, vendar v tem primeru po mnenju pritožbenega sodišča tak sklep ni življenjski in ob izpovedi toženčeve matere, da je denar dala sinu, nepravilen. Toženčeva mati je sicer v nadaljevanju izpovedala, da je pomagala svojemu sinu in tožnici, saj so živeli kot družina, vendar se ta izjava tudi po mnenju pritožbenega sodišča ob toliko različnih vrstah premoženja, ki so predmet tožbenega zahtevka, ni nanašala na denar, ki ga je dala sinu za ustanovitev podjetja, oziroma, kot je rekla, da bo lahko šel na svoje. Pomoč sinu pri ustanovitvi podjetja (namesto, da bi bil še naprej zaposlen kot delavec drugje) je že po svoji naravi namenjena tožencu osebno in je ni mogoče šteti za darilo obema zakoncema. Poslovni delež v družbi V. d.o.o. je zato posebno premoženje toženca. Ker je prvostopno sodišče napačno sklepalo iz sicer pravilno ugotovljenih dejstev, je bilo treba sodbo v tem delu spremeniti in zahtevek zavrniti. V zvezi s pritožbo tožeče stranke zoper zavrnilni del je ugotoviti, da iz razlogov sodbe izhaja, da je bil znesek za odkup tega deleža vplačan po razpadu ekonomske skupnosti med strankama. Tožeča stranka ni izkazala, da bi šlo za nakup iz prihrankov iz časa skupnosti pravdnih strank, zato je bil zahtevek zavrnjen. S takim sklepom pritožbeno sodišče soglaša. Pri povečanju deleža namreč ni šlo za povečanje na račun dobička preteklih let (kot to trdi pritožba), ampak za odkup poslovnega deleža enega od ustanovnih družabnikov, ki je izstopil iz družbe. Omeniti je še, da je prvotni poslovni delež posebno premoženje in je zato posebno premoženje tudi dobiček, ki izvira iz skupnega premoženja (ne gre za premoženje, pridobljeno z delom, ampak na podlagi lastništva). Odločitev prvostopnega sodišča bi bila torej pravilna tudi v primeru, da bi se delež povečal na račun dobička. Pritožbo tožeče stranke je bilo treba zato glede poslovnega deleža 7 % zavrniti.

Glede premičnin

Prvostopno sodišče je delno ugodilo zahtevku in sicer spada v skupno premoženje oprema treh zgornjih spalnic, kotna omarica za telefon, prenosni telefon, zavese, dva goblena in televizor. Na naroku 20.5.2004 je bilo kot nesporno ugotovljeno, da spada v skupno premoženje oprema v spalnicah, kjer sta spala pravdni stranki in otroka. Iz razlogov sodbe, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja, izhaja, da sta obe stranki enako izpovedali, da sta opremo spalnice, v kateri sta spala starša toženca, pravdni stranki dobili za darilo ter da so skupni tudi telefon, omarica za telefon, zavese, goblena in televizor. Pritožba tožene stranke, da pri vsem naštetem ni šlo za skupno premoženje, ker naj bi bilo vse kupljeno iz denarja od prodaje kmetijskih proizvodov, je zato neutemeljena. Pritožbene trditve, da je tožnica del premičnin že odnesla, so pritožbena novota in jih zato pritožbeno sodišče na podlagi določbe 337. člena ZPP ni upoštevalo (in niti nimajo zveze z ugotovitvijo, da ostala oprema spada v skupno premoženje). Glede zavrnilnega dela ima pritožba tožeče stranke sicer prav, da za stvari, nabavljene v času zakonske zveze, velja domneva, da so skupno premoženje in da je dokazno breme, da gre za posebno premoženje na tisti stranki, ki to zatrjuje. Vendar to velja le za tisto premoženje, za katerega se ugotovi, da je last pravdnih strank. Tožena stranka je zatrjevala, da gre za premoženje, last njenih staršev. Pravdne stranke so namreč živele skupaj s starši toženca, velik del stvari je bil (tudi po izpovedi tožnice) kupljen iz prihodkov od prodaje kmetijskih proizvodov, pridelanih na nepremičninah, last toženčevih staršev in torej njihova last. Sporno je bilo torej vprašanje, ali so te premičnine sploh last pravdnih strank. Za ugotovitev tega dejstva pa je dokazno breme na tistem, ki to zatrjuje, se pravi na tožnici. Odločitev prvostopnega sodišča, da tožnica ni dokazala, da so ti predmeti premoženje pravdnih strank, je zato pravilna in je pritožba tožeče stranke v tem delu neutemeljena. Zlasti to velja za kmetijske stroje, glede katerih niti ni spora, da so bili kupljeni z denarjem od prodaje kmetijskih pridelkov, proizvedenih na nepremičninah, last toženčevih staršev, kar pomeni, da je prihodek od prodaje pripadal staršem toženca (tožnica zgolj z delom ni mogla pridobiti lastnine na kmetijskih proizvodih, je pa prvostopno sodišče njeno delo s pridelavo in prodajo kmetijskih proizvodov upoštevalo pri odločanju o deležu tožnice na skupnem premoženju pravdnih strank). Stroji so se uporabljali za obdelovanje površin, last staršev. Tožnica ni niti zatrjevala, da bi starša te stroje na kakršenkoli način prenesla na pravdni stranki, za ugotovitev dejstva, čigavi so stroji pa ni odločilno, kdo je šel ponje v trgovino. Enako velja za vsebino zmrzovalnih skrinj, sodov za žganje, oljčno olje in vino. Gre za kmetijske pridelke, last toženčevih staršev. Pritožbena navedba, da bi sodišče moralo upoštevati tudi 200 oljk, je pritožbena novota. Ker pritožnica niti ni zatrjevala, zakaj o oljkah ni mogla imeti pravočasnih navedb, se pritožbeno sodišče s temi navedbami na podlagi določbe 337. člena ZPP ni ukvarjalo.

Glede osebnega avtomobila

Ugotovitev prvostopnega sodišča, da avtomobil v času trajanja in tudi v trenutku prenehanja zakonske skupnosti pravdnih strank, ni bil last pravdnih strank, je pravilna in ima podlago v izvedenih dokazih. Posledično je pravilna tudi odločitev, da avtomobil ne spada v skupno premoženje pravdnih strank in da ima iz naslova plačil posameznih obrokov v času trajanja zakonske skupnosti tožnica obligacijski zahtevek. Prav zato, ker ima tožnica poseben zahtevek (vendar ga ni uveljavljala, oziroma ga je napačno uveljavljala kot stvarnopravnega), ni mogoče glede na njene navedbe v tem pravdnem postopku plačil upoštevati pri ugotavljanju višine deleža na skupnem premoženju. Avtomobil tako ali tako še ni toženčev, v času trajanja zakonske skupnosti pa se je očitno uporabljal za družinske potrebe, zato plačila v nobenem primeru ne bi mogla bistveno vplivati na delež pravdnih strank pri ustvarjanju skupnega premoženja. Pritožba tožeče stranke je zato tudi v tem delu neutemeljena.

Glede sredstev na bančnih računih toženca

Prvostopno sodišče je v zvezi z bančnimi računi na podlagi poizvedovanj pri bankah ugotovilo, da v času prenehanja skupnosti toženec na svojih računih ni imel praktično ničesar. Pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo ugotavljati, koliko je bilo na teh računih v času trajanja skupnosti, so neutemeljene, saj so predmet ugotavljanja skupnega premoženja lahko samo stvari in denar, ki sta jih pravdni stranki imeli v času, ko je njuna skupnost prenehala. Tudi sicer že iz navedb tožnice ne izhaja, da bi obstajal, kakšen denar, ki bi bil toženčev. Tožnica namreč zatrjuje, da je prodajala kmetijske pridelke v T. in izkupiček dajala toženčevim staršem, ki so denar nalagali na neko hranilno knjižico. Ker je šlo za pridelke, last toženčevih staršev, je torej tudi izkupiček pripadal staršem in ne pravdnima strankama. Zahtevek na ugotovitev, da v skupno premoženje spadajo sredstva na bančnih računih pa je tako ali tako nesklepčen. Zahtevek iz naslova skupnega premoženja, katerega predmet je denar, je namreč lahko samo dajatveni, to je na izročitev določene vsote denarja.

Glede deleža na skupnem premoženju

Iz razlogov sodbe izhaja, da je prvostopno sodišče pri odločanju o deležu na skupnem premoženju pravdnih strank upoštevalo, da so bili zaslužki toženca dva do trikrat večji od zaslužkov toženke, da je tožnica delala pretežno tista gospodinjska in kmetijska dela, ki po tradicionalni delitvi dela med spoloma pripadajo ženskam, toženec pa tista, ki pripadajo moškim, da sta za otroka skrbela oba, pri čemer je tožnica več časa porabila za otroka v obdobju, ko sta bila še dojenčka in je takrat toženec več delal na hiši in kmetiji, da je tožnica dodatno prispevala z delom v T., likanjem v L. in prodajanjem kmetijskih pridelkov v T. ter da je toženčev prispevek večji pri gradnji hiše, saj so mu pomagali prijatelji, ki jim je nato vrnil s svojim delom (tako je izpovedala tudi tožnica, zato so drugačne navedbe iz odgovora na pritožbo protispisne). Tudi po mnenju pritožbenega sodišča, ob vseh ostalih izvedenih dokazih, tožnica ni dokazala, da bi skrbela za toženčevo invalidno mater. Tožnica je celo sama izpovedala, da je tašča pazila na hčerko v obdobju, ko je bila še v službi. Ugotovljeno je tudi bilo, da je tašča do leta 1995 sama nosila prodajat stvari v T.. Na podlagi takih ugotovitev prav gotovo ni mogoče sklepati, da tašča ni bila zmožna skrbeti zase in da je morala zato zanjo skrbeti tožnica, zato je prvostopno sodišče tudi pravilno zavrnilo dokazni predlog za vpogled v zdravstveni karton tašče, saj je ne glede na vpise v karton, ugotovilo, da je bila tašča očitno sposobna skrbeti zase. Dejansko stanje je bilo po mnenju pritožbenega sodišča na ta način pravilno in popolno ugotovljeno. Pri odločanju o višini deleža na skupnem premoženju pa se je nato prvostopno sodišče oprlo na določbo 59. člena ZZZDR, po kateri sodišče pri ugotavljanju deleža upošteva ne le dohodke vsakega od zakoncev, temveč tudi druge okoliščine, kot so pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja. Vse našteto je prvostopno sodišče pri svoji odločitvi upoštevalo. Prav z namenom zaščite šibkejše stranke pred izkoriščanjem močnejše, zakon določa, da se upoštevajo tudi nematerialni prispevki. Zato niti ni jasno, kaj želi doseči pritožba s tem, ko trdi, da sodišče ni upoštevalo podrejenega položaja tožnice. Tožnica se je k tožencu in njegovi družini primožila, pred njenim prihodom so bili njegovi starši že lastniki kmetijskih površin in skupaj s tožencem lastniki parcele, na kateri so na novo zgradili hišo, pred tem pa lastniki hiše, v kateri je družina bivala do preselitve v novo hišo. Prvostopno sodišče je pri odločitvi o deležu tožnice na skupnem premoženju upoštevalo njen doprinos v materialnem smislu, poleg tega pa še skrb za družino in gospodinjstvo, delo na kmetiji, pomoč pri prodaji kmetijskih pridelkov, skratka vse, s čimer je tožnica prispevala k temu, da je bilo premoženje ob razpadu skupnosti tako kot je bilo. Upoštevalo je tudi, da je tožnica v času, ko sta bila otroka majhna, bistveno več skrbela zanju in da se je toženec v tem obdobju zaradi njene skrbi za otroke lahko več ukvarjal z gradnjo hiše in kmetijskim delom. Pritožba, ki prvostopnemu sodišču očita, da ni upoštevalo vseh z zakonom določenih okoliščin, ki vplivajo na višino deleža na skupnem premoženju, oziroma da teh okoliščin ni pravilno ugotovilo, se na podlagi vsega povedanega tako pokaže za neutemeljeno.

Neutemeljena pa je tudi pritožba tožene stranke. Skupno premoženje je celota premoženja, ki sta ga stranki ustvarili z delom v času trajanja zakonske skupnosti, praktično pa se ugotavlja obseg premoženja v trenutku, ko je skupnost prenehala. Zato je sodišče pri ugotavljanju prispevka pravdnih strank pravilno upoštevalo vse prispevke obeh strank ves čas trajanja zakonske zveze, tudi delo v T. po letu 1993, torej že po dokončanju stanovanjske hiše. Navedbe, da je tožnica denar pošiljala svojim sorodnikom v B., so pritožbena novota in so torej nedopustne, saj tožena stranka ni z ničemer pojasnila, zakaj je to dejstvo navajala šele v pritožbi. V zvezi s pritožbenimi navedbami glede materialnih prispevkov za gradnjo stanovanjske hiše, je treba izhajati iz dejstva, da je bila nepremičnina v času nastanka zakonske skupnosti pravdnih strank v solastnini toženčevega očeta in toženca (kot njegovo posebno premoženje). Navedbe o tem, kolikšen je bil prispevek staršev toženca in o tem, koliko materiala je bilo kupljenega pred začetkom zakonske skupnosti pravdnih strank, vplivajo na odločitev o tem, ali je zaradi vlaganj iz skupnega premoženja nastala nova stvar, oziroma kolikšen je delež skupnega premoženja na tej novi stvari. Zato na odločitev o deležu pravdnih strank na skupnem premoženju nimajo vpliva. Na podlagi vsega povedanega je pritožbeno sodišče obe pritožbi v delu, v katerem oporekata odločitvi sodišča o deležih pravdnih strank na skupnem premoženju, zavrnilo in v tem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Glede odločitve o stroških

Prvostopno sodišče je odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Zaradi spremembe sodbe se je uspeh pravdnih strank bistveno spremenil, zato ta odločitev ni več pravilna. Ker pa v razlogih sodbe ni podlage za ugotovitev, koliko pravdni stroški vsake od strank sploh znašajo, pritožbeno sodišče ni moglo samo spremeniti odločitve in je zato odločitev o stroških razveljavilo in vrnilo prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Na podlagi 165. člena ZPP so pritožbeni stroški nadaljnji stroški pravdnega postopka.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep II Cp 2047/2004
• VSL sklep II Cp 1499/98
• VSK sklep I Cp 390/2005