VSK sodba I Cp 739/2005

Jedro

Ob navedenem ni mogoče pritrditi razlogovanju prvostopenjskega sodišča, da v ravnanju (takratnega) občinskega upravnega organa ob izbrisu tožnika iz registra stalnega prebivalstva RS ni najti elementov protipravnosti v ožjem pomenu (to je takšne, ki nima podlage v zakonu), čeprav je do izbrisov (ne le tožnika) prišlo ob takratnem prepričanju pristojnih organov o materialnopravni pravilnosti "izbrisov", glede na določbo 2. odst. 81. člena ZTuj. Tožniku bi država lahko bila odškodninsko odgovorna samo, če mu je kakšno pravico odvzela in je zato utrpel škodo.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku odškodnino v višini 6.180.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer znesek 3.780.000,00 SIT na račun izgubljene plače za čas od 1.7.1994 do 30.9.1999 po 60.000,00 SIT mesečno, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega mesečnega zneska do plačila, s tem, da je zapadlost vsakega prvega v mesecu za tekoči mesec, znesek 2.000.000,00 SIT za nepremoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe na prvi stopnji do plačila ter znesek 400.000,00 SIT iz naslova lastniškega certifikata z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1992 dalje do plačila, vse v 15-ih dneh po pravnomočnosti sodbe ( I/1 tč. izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna priznati tožniku kot delovno dobo, ki se vračunava v pokojninsko dobo, čas od 27.6.1994 do 30.9.1999 in jo vpisati v delovno knjižico ter v zvezi s tem poravnati pri ZPIZ Slovenija vse prispevke za to obdobje, ter da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe na prvi stopnji do plačila, vse v 15-ih dneh po pravnomočnosti sodbe ( I/2,3 tč. izreka ). Tožniku je naložilo, da je dolžan povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 274.890,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.4.2005 dalje do plačila, v 15-ih dneh (II. tč. izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Navaja, da po mnenju sodišča prve stopnje ravnanje organov države Slovenije ni bilo protipravno, prezrlo pa je dejstvo, da samo 26. člen Ustave govori o protipravnem ravnanju državnih organov, 172. člen ZOR pa o tem ne govori in je v skladu s splošnim načelom odškodninskega prava, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Zato se o njegovem zahtevku ne more odločati na podlagi določbe 26. člena Ustave, temveč na podlagi ustreznih določb ZOR. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da ravnanje državnih organov RS ni bilo protipravno. Ustavno sodišče je v več odločbah ugotovilo, da so bili predpisi, na podlagi katerih se je reševal status tožnika in več tisoč državljanov bivših republik SFRJ, protiustavni. Tako je Ustavno sodišče v svoji odločbi U-I-284/94 z dne 4.2.1999 zapisalo: "Kršena so načela pravne države, ker zakon ni uredil prehoda pravnega statusa državljanov drugih republik, ki so imeli v RS stalno prebivališče in so na njenem ozemlju tudi dejansko živeli, v status tujca. S tem je kršeno načelo varstva zaupanja v pravo, kot eno izmed načel pravne države". V skladu s to ustavno odločbo je bil sprejet Zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji. Ustavno sodišče je nato z odločbo U-I-264/02 z dne 3.4.2003 ugotovilo, da so določene določbe tega zakona v nasprotju z ustavo in predhodno navedeno ustavno odločbo. Zato je ukazalo organom RS, da morajo vzpostaviti za vse t.i. izbrisane status, kakršnega so imeli na dan izbrisa, to je 26.2.1992. Izpodbijana sodba se po nepotrebnem spušča v obravnavanje vprašanja tožnikovega državljanstva. To vprašanje je za odločitev o tožnikovem zahtevku irelevantno. Tožnik je bil sprejet v državljanstvo res šele 3.9.1999, a tudi v primeru, če ne bi bil sprejet, bi do odškodnine bil upravičen. Zato, ker je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva RS. Iz navedenih ustavnih odločb sledi, da so bili vsi "izbrisani" čez noč črtani iz registra stalnega prebivalstva, uvrščeni na seznam tujcev, za katere je bil odrejen izgon iz države. To je bilo storjeno, ne da bi bila o tem izdana kakršnakoli posamična odločba in ne da bi bil posameznik, o katerem se je odločalo, o tem obveščen. Posamezniki so za to izvedeli po naključju, če so odšli na upravni organ po kakšno odločbo ali potrdilo. Vsem tem, tudi tožniku, so bili odvzeti potni list, osebna izkaznica, prometno in vozniško dovoljenje, prepustnica Videmskega sporazuma. V spisu so dokazi, iz katerih se vidi, da je bilo za tožnika nevarno pojaviti se na ulici brez osebnih dokumentov, saj če bi naletel na policista in bi ga le-ta legitimiral, bi bil poslan k sodniku za prekrške zaradi ilegalnega bivanja v Sloveniji. Če je iskal službo, se je od njega zahtevalo, da dokaže, da ima stalno bivališče v Sloveniji, česar seveda ni mogel dokazati glede na navedeni izbris. Od njega se je zahtevalo, da predloži delovno dovoljenje, ki ga ni mogel dobiti, ker ni imel bivališča in ni mogel dokazati kdo je, saj je bil brez vseh osebnih dokumentov. Če je zahteval, da ga stalno prijavijo, so ga zavrnili, ker so zahtevali, da dokaže, da ima preskrbljeno zaposlitev in sredstva za preživljanje. Za vse, kar je zahteval, so od njega zahtevali, da predloži kup papirjev, ki jih je lahko dobil samo v svoji matični republiki. Tja pa ni mogel odpotovati, ker je bil brez osebnih dokumentov, brez katerih ni mogel prečkati treh novo nastalih državnih mej. Vse to je pravno relevantno za odločanje o tožnikovem zahtevku. Napadena sodba na to nima odgovora oz. je zadevo poenostavila s trditvijo, da ravnanje organov RS ni bilo protipravno. S tem se tožnik ne strinja in meni, da je ravnanje bilo močno protipravno, kar je potrdilo tudi Ustavno sodišče s citiranima odločbama. Zato predlaga, da se sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik uveljavlja vse pritožbene razloge, pri čemer pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne konkretizira, zato je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je v postopku na prvi stopnji prišlo do kakšne bistvene kršitve iz 2. odst. 350. člena ZPP. Ker ni ugotovilo nobene take kršitve, zaključuje, da je ta pritožbeni razlog neutemeljen.

Nosilni pritožbeni razlog je nestrinjanje s stališčem prvostopenjskega sodišča, da za odškodninsko odgovornost tožene stranke ni izpolnjen pogoj protipravnega ravnanja. 26. člen Ustave RS določa, da ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. To ustavno določilo se navezuje na splošna pravila odškodninskega prava, v tem primeru na 172. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki se v danem primeru še uporablja glede na določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki ureja odgovornost pravne osebe za škodo, ki jo povzroči njen organ tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij. Vendar, sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo tudi na 154. člen ZOR, saj morajo biti za odškodninsko odgovornost države izpolnjeni vsi štirje elementi civilnega odškodninskega delikta - poleg škode tudi nedopustnost ravnanja, vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem ter odgovornost povzročitelja škode. K ugotavljanju teh elementov, s sklicevanjem na cit. normativne določbe, je pravilno pristopilo tudi prvostopenjsko sodišče, zato nasprotni pritožbeni očitek ni utemeljen.

Ni tudi utemeljeno sklicevanje pritožbe na Zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD, Ur. l. RS, št. 61/99 s sprem.), ki je stopil v veljavo 28.9.1999 in odločbo Ustavnega sodišča U-I-246/02 z dne 3.4.2003 (Ur. l. RS, št. 36/2003), s katero je Ustavno sodišče odločalo o ustavnosti posameznih določb ZUSDDD (ter smiselno na 8. točko izreka citirane ustavne odločbe), saj je bilo to sprejeto že po sprejemu tožnika v državljanstvo Republike Slovenije ( z odločbo z dne 6.8.1999) in tožnik svojega statusa ni urejal na podlagi ZUSDDD.

Tožnik v pritožbi ne izpodbija dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča v zvezi s postopkom pridobitve državljanstva RS (po Zakonu o državljanstvu RS, ZDRS, Ur. l. RS/I, 1-8/91 s sprem.), po prošnji, ki jo je podal (šele) 25.1.1993 in zaključka, da v ravnanju tožene stranke v tem postopku ni protipravnosti. Ne strinja se le s stališčem prvostopenjskega sodišča, ko ravnanja tožene stranke, ko je tožnika (leta 1992) izbrisala iz registra stalnega prebivalca RS, ni ocenilo kot protipravnega. Samo dejstvo izbrisa tudi za toženo stranko ni sporno, sklicevala se je, tako kot v izpodbijani sodbi tudi sodišče prve stopnje, na določbo 40. člena ZDRS in 2. odst. 81. člena Zakona o tujcih (ZTuj, Ur. l. RS, št. 1/91). Ker tožnik za sprejem v državljanstvo po 40. členu ZDRS ni zaprosil pravočasno, ampak šele 25.1.1993, so zanj v skladu z 2. odst. 81. člena ZTuj določbe tega zakona začele veljati dva meseca po preteku šestmesečnega roka, v katerem bi lahko zaprosil za sprejem v državljanstvo RS, to je 26.2.1992. Tega dne je občinski upravni organ za notranje zadeve (sedaj upravna enota) prenesel tožnika iz registra stalnega prebivalstva RS v evidenco tujcev. Res sicer "delovanje pristojnega organa v skladu s pooblastili na podlagi zakona, čeprav kasneje razveljavljenega, ni protipravno dejanje", kot navaja prvostopenjsko sodišče in kar bi bilo razumeti v povezavi z ustavno odločbo U-I-284/94 z dne 4.2.1999 (Ur. l. RS, št. 14/99), ko je Ustavno sodišče presojalo 1. odst. 16. in 2. odst. 81. člena ZTuj in ugotovilo, da je Zakon o tujcih v neskladju z Ustavo, ker ne določa pogojev za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje oseb iz 2. odst. 81. člena po preteku roka, v katerem bi lahko zaprosile za sprejem v državljanstvo RS, če tega niso storile ali po dnevu, ko je postala odločba o nesprejemu v državljanstvo Republike Slovenije dokončna. Vendar pa pritožba utemeljeno opozarja na cit. ustavno odločbo, iz katere izhaja, da določbi 1. in 2. odst. 81. člena ZTuj ne določata, katere določbe ZTuj naj se uporabijo za osebe, ki se znajdejo v položaju, opisanem v 2. odst. 81. člena, prav tako ničesar ne določata o izbrisu iz registra stalnega prebivalstva državljanov SFRJ, ki imajo državljanstvo druge republike, pa imajo prijavljeno stalno prebivališče na ozemlju RS, zato pristojni organi prenosa teh oseb iz obstoječega registra stalnega prebivalstva v evidenco tujcev po uradni dolžnosti, brez vsake odločbe ali obvestila prizadeti osebi, ne bi smeli opraviti. Za tako ravnanje niso imeli zakonske podlage (2. odst. 13. točke cit. ustavne odločbe). Na to (smiselno) opozarja tudi pritožba (3. odst. 2 strani pritožbe) in kot je tožnik navajal tudi že v postopku na prvi stopnji (v tožbi in v pripravljalni vlogi z dne 22.6.2004 - list. št. 45 spisa), da mu ni bila izdana nobena odločba v zvezi "izbrisom" in mu s tem ni bila omogočena (ustavno zagotovljena) pravica do pravnega sredstva. Ob navedenem ni mogoče pritrditi razlogovanju prvostopenjskega sodišča, da v ravnanju (takratnega) občinskega upravnega organa ob izbrisu tožnika iz registra stalnega prebivalstva RS ni najti elementov protipravnosti v ožjem pomenu (to je takšne, ki nima podlage v zakonu), čeprav je do izbrisov (ne le tožnika) prišlo ob takratnem prepričanju pristojnih organov o materialnopravni pravilnosti "izbrisov", glede na določbo 2. odst. 81. člena ZTuj, kot je razumeti na prvi stopnji podane navedbe tožene stranke. Vendar, tožniku bi država lahko bila odškodninsko odgovorna samo, če mu je kakšno pravico odvzela in je zato utrpel škodo. Kot že uvodoma navedeno, morajo biti za odškodninsko odgovornost kumulativno podane vse predpostavke civilnega delikta, ne le protipravnost, ampak tudi škoda, da škoda izvira iz protipravnega ravnanja, da obstaja pravno relevantna vzročna zveza med očitanim ravnanjem in nastalo škodo in da obstaja odškodninska odgovornost povzročitelja škode. Zato imajo v obravnavani zadevi pomembno težo nadaljnje ugotovitve prvostopenjskega sodišča, katerih pa pritožba ne izpodbija, da ni pravno relevantne vzročne zveze med "izbrisom" tožnika iz registra stalnega prebivalstva RS v letu 1992 in zatrjevano izgubo dela in s tem zaslužka, saj je tožniku prenehalo delovno razmerje pri I. d.o.o. v stečaju na podlagi Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji ter sklepa stečajnega senata, v delovnem razmerju je bil do 27.12.1992, nato je uveljavljal pravice iz naslova brezposelnosti in prejemal nadomestilo med brezposelnostjo vse do 27.6.1994, izdano mu je bilo tudi delovno dovoljenje na podlagi Zakona o zaposlovanju tujcev 7.8.1992 (torej že po izrisu 26.2.1992) in kasneje drugo delovno dovoljenje, na podlagi katerega se je tudi zaposlil (čeprav za določen čas, v letu 1997), zato so neutemeljene in tudi protispisne nasprotne pritožbene trditve o izgubi zaposlitve in o brezposelnosti v posledici izbrisa iz registra stalnega prebivalstva RS (na kar tudi ni vplivalo dejstvo odvzetih osebni dokumentov), in posledično zatrjevane psihične bolečine, niti ne tožnik prereka, da mu je bil 14.2.1995 na Generalnem konzulatu SFRJ v T. izdan potni list SFRJ, kot je vse ugotovilo sodišče prve stopnje. Tožnik tudi ne prereka prvostopenjskih ugotovitev, da je vlogo za sprejem v državljanstvo RS vložil 25.1.1993, in da 5.12.1992 ni izkazal državljanstva RS, zato do lastniškega certifikata v skladu z 31. členom Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij ni bil upravičen. Zato je bilo v obravnavani zadevi tudi materialno pravo pravilno uporabljeno. Pritožbeni razlogi zato niso podani, izpodbijano sodbo, ki je ob ugotovitvi, da ni podlage za odškodninsko odgovornost tožene stranke, tožbeni zahtevek zavrnilo, je zato sodišče druge stopnje v skladu s 353. členom ZPP potrdilo. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, nosi sam svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSM sodba I Cp 1238/2011
• VSL sodba I Cp 4570/2010
• VSRS Sodba VIII Ips 301/2016