VSK sklep I Cp 313/2007

Jedro

predlagateljica bi morala z ustrezno listino izkazati, da je bila dejanska imetnica pravice uporabe. Zgolj dejstvo, da se neka nepremičnina uporablja za pot ali pa da je za pot predvidena v prostorskem planu, namreč ne zadošča. Za vpis v zemljiško knjigo se poleg ugotovitvene odločbe zahteva, da je imel predlagatelj na nepremičnini pravico uporabe, ali da to pravico izkaže z ustreznimi listinami ali da pridobi pisne izjave lastnikov zemljišča, da se odpovedujejo lastninski pravici na njih. Ničesar od zgoraj naštetega predlagateljica ni predložila, zato zemljiškoknjižno sodišče ni imelo pravne podlage za vpis lastninske pravice na podlagi ZLNDL na predlagatelja.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep s p r e m e n i tako, da se ugovoru nasprotnega udeleženca zoper sklep z dne 13.12.2006 ugodi in se predlog za vpis lastninske pravice na parc.št. 2338/24 in 2338/28, vpisanih v vl.št. 1869 k.o. P. v korist predlagatelja zavrne.

Pri vl.št. 1869 k.o. P. se dovoli izbris vknjižbe lastninske pravice v korist imetnika O. do celote.

Dovoli se izbris zaznambe nepravnomočnosti sklepa o dovolitvi vpisa.

Predlagateljica O. je dolžna nasprotnemu udeležencu H. d.o.o. povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 126,95 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči šestnajsti dan od prejema pisnega odpravka tega sklepa.

 

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v P. zavrnilo ugovor H. d.o.o. in potrdilo sklep o vpisu z dne 13.12.2006, s katerim je bil pri nepremičninah s parc.št. 2338/24 in 2338/25 k.o. P. na podlagi določb Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL) dovoljen vpis lastninske pravice za O..

Zoper sklep se po pooblaščencu pritožuje H. d.o.o. in v pritožbi navaja, da je odločitev prvostopnega sodišča napačna, saj sta sporni nepremičnini vpisani v vl.št. 1869 k.o. P. in je pri tem vložku vpisana družbena lastnina in pravica uporabe za S.. Sodišče v sklepu ni navedlo, katere določbe ZLNDL so ovira za to, da ne bi izvedlo vpisa lastninske pravice na H. d.o.o. in da je namesto tega vpisalo lastninsko pravico za O.. Upravni akti ne morejo biti nad zakonom, upoštevati je tudi odločbo ustavnega sodišča, ki je razveljavilo določbo, po kateri na obstoječih objektih javne infrastrukture brez kakršnekoli odločbe prenehajo stvarne pravice zemljiškoknjižnega upravičenca. Predlagatelj bi moral z udeležencem skleniti ustrezno pogodbo ali pa uvesti postopek razlastitve. Nobene podlage nima dejanska ugotovitev, da se nepremičnina uporablja kot javna pot, saj služi le kot dovozna pot eno nepremičnino.

V odgovoru na pritožbo je predlagateljica prerekala pritožbene navedbe kot pavšalne in neutemeljene.

Pritožba je utemeljena.

Prvostopno sodišče je svojo odločitev oprlo na Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL). Ta v 3. členu določa, da postanejo nepremičnine lastnina pravnih oseb, ki imajo na nepremičnini pravico uporabe, oziroma njihovih pravnih naslednikov. Nepremičnine, na katerih ima pravico uporabe občina pa po 5. členu ZLNDL postanejo lastnina občine. Vpis lastninske pravice se opravi na predlog. Samo v primeru, da je pravica uporabe na nepremičnini vpisana v zemljiški knjigi v korist občine, se vpis v zemljiški knjigi opravi po uradni dolžnosti. Iz podatkov spisa izhaja, da je na parc.št. 2338/24 in 2338/25 k.o. P. vpisana družbena lastnina in pravica uporabe za S.. Za prenos pravice uporabe ni bil potreben prenos v zemljiški knjigi, zato je načeloma možno, da vpisana oseba ob uveljavitvi ZLNDL ni bila imetnica pravice uporabe. Prav zato je ZLNDL predvidel dva načina realizacije lastninjenja. Če je bil imetnik pravice uporabe vpisan v zemljiški knjigi, se opravi vpis lastninske pravice po uradni dolžnosti, če pa ni bil, se vpis opravi na predlog. Po določbi 29. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) odloča zemljiškoknjižno sodišče o dovolitvi vknjižbe na podlagi listin, ki dokazujejo pravni temelj pridobitve oziroma prenehanja pravice, ki je predmet vpisa. Povedano pomeni, da bi morala predlagateljica z ustrezno listino izkazati, da je bila dejanska imetnica pravice uporabe. Zgolj dejstvo, da se neka nepremičnina uporablja za pot ali pa da je za pot predvidena v prostorskem planu, namreč ne zadošča. Predlagateljica je k odgovoru na ugovor sicer priložila načrt parcele, potrdilo o namenu rabe nepremičnin po prostorskih aktih in odločbo Upravne enote P. z dne 2.9.2002 o določitvi funkcionalnega zemljišča k stavbi L. (ki se nanaša na parc.št. 2338/21 k.o. P.), vendar nobena teh listin ne dokazuje, da je imela predlagateljica na dan uveljavitve ZLNDL pravico uporabe na parc.št. 2338/24 in 2338/25 k.o. P.. Sporna nepremičnina je v naravi javna pot, oziroma je po prostorskih aktih predvidena za javno pot, kar pomeni, da bi lahko imela status grajenega javnega dobra lokalnega pomena. Za tako javno dobro drugi odstavek 212. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) predvideva ugotovitveno odločbo občinske uprave. Za vpis v zemljiško knjigo pa se po 213. členu ZGO-1 poleg ugotovitvene odločbe zahteva, da je imel predlagatelj na nepremičnini pravico uporabe, ali da to pravico izkaže z ustreznimi listinami ali da pridobi pisne izjave lastnikov zemljišča, da se odpovedujejo lastninski pravici na njih. Ničesar od zgoraj naštetega predlagateljica ni predložila, zato zemljiškoknjižno sodišče ni imelo pravne podlage za vpis lastninske pravice na podlagi ZLNDL na predlagatelja. Nasprotna udeleženka se sicer v pritožbi napačno sklicuje na predpise, ki urejajo železniški promet, saj pri spornih parcelah ne gre za železniško infrastrukturo, vendar to ne vpliva na odločilno ugotovitev, da predlagateljica nima pravne podlage za vpis lastninske pravice na spornih nepremičninah. Zato je pritožbeno sodišče sklep o ugovoru spremenilo tako, da se ugovoru ugodi in predlog za vknjižbo lastninske pravice na predlagateljico zavrne (3. točka tretjega odstavka 161.člena ZZK-1) in v zvezi s tem tudi dovolilo izbris vpisa, opravljenega na podlagi izpodbijanega sklepa in izbris zaznambe nepravnomočnosti sklepa o dovolitvi vpisa.

Pritožnik je s pritožbo uspel, zato mu mora predlagateljica povrniti stroške pritožbenega postopka (za sestavo pritožbe, poštnino, DDV na odvetniške storitve in za sodno takso za pritožbo) v višini 126,95 EUR.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba Cpg 225/93
• VSK sklep I Cp 423/2004
• VSL sklep II Cp 448/2009