<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSK sodba in sklep I Cp 1480/2005

Sodišče:Višje sodišče v Kopru
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSKP:2007:I.CP.1480.2005
Evidenčna številka:VSK02951
Datum odločbe:21.03.2007
Področje:obligacijsko pravo
Institut:pooblaščenec v pravdnem postopku - razmerje med odvetnikom in stranko - mandatno razmerje - obračunavanje odvetniških storitev

Jedro

Pritožba pravilno opozarja, da se za razmerje med pooblaščencem in pooblastiteljem uporabljajo določbe ZOR, ki urejajo mandat, ne pa določbe ZPP. Slednji namreč ureja pravno razmerje med strankami pravdnega postopka glede pravdnih stroškov, v predmetni zadevi pa gre za pravno razmerje med pooblastiteljem (naročnikom) in pooblaščencem (prevzemnikom naročila).

 

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se deloma ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v delu, v katerem je bil zavrnjen zahtevek za plačilo še 163.224,80 SIT (to je v zavrnilnem delu, razen glede 50 točk za pregled spisa na sodišču in dvakrat po 50 točk za trajanje naroka, skupaj s pripadajočimi materialnimi stroški in DDV) in glede stroškov ter se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba tožene stranke, pritožba tožeče stranke pa v preostalem delu, se zavrneta in se v tem delu p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Okrajno sodišče v A. je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki v plačilo 250.737,20 SIT iz naslova odvetniških storitev, ki jih je za toženca opravil tožnik. Ugotovilo je, katere od storitev, ki jih je tožnik zatrjeval, je dejansko opravil in so bile za pravdo potrebne, jih obračunalo po Odvetniški tarifi (OT) ter nato upoštevalo nesporna plačila.

Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki. Tožeča stranka v pritožbi navaja da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, saj je svojo odločitev oprlo na 154. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP), namesto na določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in OT. 154. člen ZPP namreč ureja povračilo stroškov pravdnega postopka, pri razmerju med strankama pa gre za mandatno razmerje. Razlogi, s katerimi je prvostopno sodišče utemeljilo sodbo, so tudi sicer protispisni in med seboj v protislovju. Sodišče tako navaja, da je verjelo tožencu, da specifikacije računov ni prejel ter da je bil zaradi storitev večkrat pri tožniku, pri čemer pa toženec sploh ni bil zaslišan. Te navedbe pa niso bile podprte z izvedenimi dokazi. Prvostopno sodišče skuša z golimi toženčevimi navedbami izničiti tožnikove listinske dokaze, ki jih v sodbi tudi sicer ni ocenilo in presodilo v obrazložitvi, zakaj številni posredovani opomini in opozorila ne izpodbijajo navedb toženca. Tožniku namreč ne bi bilo treba komunicirati po pošti, če bi se toženec res tolikokrat oglasil pri njem v pisarni. Toženec je dejansko prvič reagiral šele ob prejemu mandatne tožbe. Brez podlage so nadaljnje navedbe prvostopnega sodišča, da tožnik ni dokazal, da bi toženec stroškovnike prejel. Iz podatkov spisa je namreč razvidno, da je tožnik račune in opomine pošiljal priporočeno po pošti. Izkazana ni nobena reakcija toženca, čeprav je tudi pri mandatni pogodbi potrebna določena notifikacija ugovorov, oziroma morebitna reklamacija storitev. Brez podlage je tudi ugotovitev sodišča, da tožnik ni opravil razgovorov s pričami. Iz zapisnika o glavni obravnavi je namreč razvidno, katero pričo je predlagal toženec in je bila na obravnavi tudi zaslišana v njegovo korist. Splošno znano je, da se je treba s pričami najprej pogovoriti, ali sploh vedo kaj relevantnega o dogodku. S katerimi pričami je imel tožnik še neposredne kontakte pa je razvidno iz toženčevega lastnoročnega zapisa. Očitno je torej, da je velik del navedb in dokazov tožnika ostal na prvi stopnji dokazno povsem neocenjen in nepresojen, zato je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožeča stranka predlaga razveljavitev sodbe v celoti.

Tožena stranka je v pritožbi navajala, da je priznan znesek glede na opravljeno storitev še vedno previsok. Sodišče je ugotovilo, da je zahteval specifikacijo in da je do predmetnega postopka ni prejel, zato računov ni plačal. Sicer pa tudi računov ni prejel vse do prenehanja pooblastilnega razmerja in dokler jih ni sam zahteval. Zamudne obresti niso utemeljene vse do dostave specifikacije. Sodišče je napačno uporabilo OT, saj je priznalo previsoke stroške po posameznih postavkah. Posebej se toženec pritožuje še zoper stroške, saj pravda ni bila potrebna, če bi bil izstavljen specificiran račun in bi lahko presodil, katere stroške je dolžan plačati.

V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka prerekala navedbe pritožbe in opozorila, da so nekatere pritožbene navedbe nedopustna novota.

Naknadno je tožeča stranka po izteku pritožbenega roka vložila še dopolnitev pritožbe, ki pa je pritožbeno sodišče ni upoštevalo, saj je bila vložena po izteku roka za pritožbo.

Glede pritožbe tožeče stranke

Pritožba pravilno opozarja, da se za razmerje med pooblaščencem in pooblastiteljem uporabljajo določbe ZOR (ki se v tej zadevi uporablja na podlagi določbe 1060. člena Obligacijskega zakonika), ki urejajo mandat, ne pa določbe ZPP. Slednji namreč ureja pravno razmerje med strankami pravdnega postopka glede pravdnih stroškov, v predmetni zadevi pa gre za pravno razmerje med pooblastiteljem (naročnikom) in pooblaščencem (prevzemnikom naročila). Po tretjem odstavku 749. člena ZOR ima prevzemnik naročila pravico do plačila za svoj trud (torej ne glede na rezultat pravdnega postopka), kar pomeni, da je treba pri obračunu nagrade upoštevati vse dejansko opravljene storitve. Iz razlogov sodbe izhaja, da je prvostopno sodišče priznalo le 100 točk za postavko "pregled spisa na sodišču in pridobitev dokumentacije", za en narok 600 točk za trajanje (namesto 650 točk) in za drugega 0 točk za trajanje (namesto 50 točk), saj je ugotovilo, da opravljanje teh storitev ni trajalo toliko časa kot je v specifikaciji navajal tožnik. S tako odločitvijo se pritožbeno sodišče strinja, ker gre pri odvetniških storitvah za razmerje, ki ni urejeno le z določbami o mandatu, ampak tudi z Zakonom o odvetništvu in odvetniško tarifo. Slednja omejuje plačilo za storitve in določa način obračunavanja. Obračun, ki ga je opravilo prvostopno sodišče, je v skladu z OT in torej pravilen. Glede na način obračunavanja spadajo k omenjenim 150 točkam še materialni stroški in DDV. Pritožba tožeče stranke je zato glede 20.196,00 SIT neutemeljena. Prvostopno sodišče pa ni priznalo še drugih storitev, to je stroškov za konference s stranko, posvetovanje s pričami in študij zadeve, ker naj bi bile te storitve že vsebovane v drugih tarifnih postavkah. Kot rečeno to drži, kadar se odloča o povrnitvi pravdnih stroškov med strankama, ne pa v razmerju med odvetnikom in stranko. Zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča, sodišče ni ugotavljalo dejanskega stanja v zvezi s storitvami, ki jih ni priznalo. Ugotoviti bi namreč moralo, ali so bile dejansko opravljene in v kakšnem obsegu. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in glede 163.224,80 SIT (razlike med zavrnjenih 183.420,80 SIT in 20.196,00 SIT) sodbo razveljavilo in vrnilo prvostopnemu sodišču v novo odločanje (355. člen ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo prvostopno sodišče ugotoviti, katere storitve so bile dejansko opravljene in koliko časa je opravljanje teh storitev trajalo. V zvezi s tem bo v okviru materialnega procesnega vodstva moralo s tožečo stranko razčistiti, na podlagi katere tarifne številke je obračunala posamezno storitev. Ker je pritožbeno sodišče razveljavilo odločitev o glavni stvari, je moralo razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka. Neutemeljene pa so pritožbene navedbe, da toženec po prejemu specifikacije ni ugovarjal računom in da je zato izgubil svoje pravice. V zvezi z vprašanjem, kdaj je toženec prejel specifikacijo računa, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče dejansko stanje ugotovilo popolno in pravilno, pravilno pa je tudi uporabilo pravilo dokaznega bremena. Pravdnih strank res ni zaslišalo, vendar ta dokaz niti ni bil predlagan. Iz listin pa izhaja, da je tožnik računa izstavil 3.6.2002 in jih poslal brez prilog. V nobenem od dopisov ni govora o specifikaciji in noben dopis nima prilog. Tudi v opominu z dne 14.6.2002, kjer je obračun sicer omenjen, specifikacija ni našteta kot priloga. V dopisih iz februarja je govora o nekih avansnih računih. Nobena od priloženih listin zato ne dokazuje, da je tožnik prejel obračun pred vročitvijo prve pripravljalne vloge (9.6.2005), posebej še, ker sta obračuna datirana z datumom 14.6.2002, torej po izstavitvi računov. Tožeča stranka navaja, da so bili dopisi poslani priporočeno, vendar o tem ni predložila nobenih dokazil. Da je specifikacijo poslala, je dokazno breme tožeče stranke. Zato je odločitev, da toženec specifikacije pred začetkom tega postopka ni prejel, pravilna. Ker je toženec takoj, ko je specifikacijo računa dokazano prejel, ugovarjal, že zato ne držijo pritožbene navedbe, da je tožnik z ugovori zamudil. Ne glede na to, kdaj je toženec specifikacijo računa prejel, pa pri ugovorih toženca tako ali tako ne gre za zahtevke iz naslova napak storitve, za katere je res predpisano, da je napake treba ugovarjati v kratkih notifikacijskih rokih, sicer naročnik izgubi pravico do uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov. Toženec je ugovarjal le, da je tožeča stranka storitve obračunala v previsokih zneskih in v nasprotju z odvetniško tarifo. Za take ugovore pa zakon ne določa izgube pravic, če se jih ne uveljavlja takoj ob prejemu računov.

Glede pritožbe tožene stranke

Navedbe tožene stranke v pritožbi, da je sodišče napačno uporabilo odvetniško tarifo, so le pavšalne in jih ni mogoče preizkusiti, zato je pritožba v tem delu neutemeljena. Med strankama ni sporno, da je tožeča stranka 3.6.2002 izstavila račune za opravljeno storitev. Stranki sta se dogovorili za plačilo in toženec ima kot naročnik obveznost plačila opravljenih storitev. Obveznost je zapadla v plačilo z izstavitvijo računov. Toženčevi ugovori bi sicer lahko vplivali na velikost obveznosti, vendar to ne vpliva na tek zamudnih obresti od utemeljenih denarnih zneskov. Ne glede na to, kdaj je toženec prejel specifikacijo računov, tečejo zamudne obresti od trenutka, ko so računi zapadli v plačilo, zato je odločitev prvostopnega sodišča pravilna. Pritožbe glede odločitve o stroških postopka pritožbeno sodišče ni posebej obravnavalo, saj je odločitev v tem delu razveljavilo že iz zgoraj pojasnjenih razlogov.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP.

 


Zveza:

ZOR člen 749, 749.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00MDM0Mg==