VSK sodba in sklep I Cp 1473/2005

Jedro

Med pravdnima strankama je bila namreč sklenjena prevozna pogodba, po kateri prevoznik odgovarja za morebitno izgubo ali poškodbo pošiljke v času od njenega prevzema do izročitve, razen, če je posledica dejanja upravičenca, lastnosti pošiljke ali zunanjih vzrokov, ki jih ni bilo mogoče pričakovati in se jim tudi ne izogniti ali jih odvrniti. Tudi ugovor, ki se nanaša na odpadel prevoz ima odškodninsko pravno podlago. To pomeni, da mora tožena stranka (ki odškodnino uveljavlja) dokazati tri predpostavke odškodninske odgovornosti (protipravno ravnanje, nastanek in obseg škode ter vzročno zvezo med ravnanjem in škodo).

 

Izrek

Pritožbi se deloma ugodi in se izpodbijana sodba s p r e m e n i tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki glavnico v višini 2.467,19 EUR (kar je do 31.12.2006 predstavljalo 591.237,90 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.10.2001 dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške v višini 833,55 EUR (kar je do 31.12.2006 predstavljalo 199.752,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.7.2005 dalje do plačila. Višji zahtevek se zavrne.

V ostalem se pritožba zavrne in v preostalem izpodbijanem delu p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 5,11 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči šestnajsti dan po prejemu pisnega odpravka te odločbe, vse v 15 dneh.

 

Obrazložitev

Okrožno sodišče v K. je z izpodbijano sodbo ohranilo v veljavi sklep o izvršbi, z dne 27.11.2001, tako da je tožena stranka dolžna plačati 608.24,90 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24.10.2001. Tožena stranka je dolžna tožeči povrniti tudi pravdne stroške v višini 214.952,00 SIT. Sporno razmerje je presojalo na podlagi 827. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Iz razlogov sodbe še izhaja, da je zavrnilo pobotne ugovore tožene stranke iz naslova odškodnine, ker tožena stranka ni dokazala, v čem naj bi bila zatrjevana škoda. Ugovori se nanašajo na razmerja med toženo stranko in ostalimi poslovnimi partnerji, tožeča stranka namreč za uspeh prevoza ne odgovarja. Tožena stranka ni nikoli zavrnila faktur, kar pomeni, da jih priznava. Tožena stranka tudi nima terjatve iz naslova provizij, tak zahtevek je tudi zastaran.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka in v pritožbi navaja, da je sodišče napačno uporabilo pravo, saj med pravdnima strankama ni šlo za špeditersko razmerje, ampak bi bilo treba njuno razmerje obravnavati po določilih o prevozni pogodbi, poleg tega pa tudi po določilih mednarodne konvencije CMR. Sodišče je tudi napačno ugotovilo dejansko stanje, saj je iz listin razvidno, da je pri prevozu v zvezi z računom 71028 prišlo do manjka v vrednosti 1.500 DEM, za kar po konvenciji CMR odgovarja prevoznik. Tožeča stranka mora nositi stroške veterinarskega pregleda, saj je bila prevozna cena označena kot forfait, gre pa za strošek špediterja. Po računu 71006 je tožeča stranka sicer priznala utemeljenost reklamacije in umaknila tožbo za znesek 91.014,10 SIT, vendar bi morala umakniti tožbo tudi za obresti, ki pripadajo temu znesku. V zvezi s tem računom je tožena stranka predlagala tudi zmanjšanje cene, ker tožeča stranka kot podprevoznik ni ravnala po dispoziciji. Podana je bistvena kršitev določb postopka, saj se sodišče ni opredelilo do izvedenih dokazov, sodba pa je nerazumljiva in obstajajo nasprotja med razlogi in odločitvijo. Toženec se pritožuje še na odločitev o stroških, saj sodišče ni pravilno ovrednotilo sodne takse za sodbo. Na stroške izvršilnega postopka je priznalo obresti od 17.11.2001 dalje, čeprav tožeča stranka v izvršilnem postopku ni zahtevala zamudnih obresti od stroškov. S tem je prekoračilo tožbeni zahtevek.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožba utemeljeno opozarja, da je prvostopno sodišče uporabilo napačno materialno podlago, to je določbe o špediterski pogodbi. Med pravdnima strankama je bila namreč sklenjena prevozna pogodba in po določbi 671. člena ZOR (ki se v tej pravdi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika) prevoznik odgovarja za morebitno izgubo ali poškodbo pošiljke v času od njenega prevzema do izročitve, razen če je posledica dejanja upravičenca, lastnosti pošiljke ali zunanjih vzrokov, ki jih ni bilo mogoče pričakovati in se jim tudi ne izogniti ali jih odvrniti. Vseeno je odločitev sodišča v večjem delu pravilna iz razlogov, ki bodo pojasnjeni v nadaljevanju. Reklamacija zoper račun 71006 (to je manjko medu) je bila priznana z dobropisom in ni več predmet zahtevka, zato pritožbenih navedb v zvezi s tem manjkom ni mogoče upoštevati. Glede ugovora, da je do manjka prišlo tudi v zvezi z računom 71028 pa je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, da tožena stranka škode ni dokazala. Predložila je sicer dopis z dne 22.12.2000, iz katerega izhaja, da je, da je družbi L. priznala škodo v višini 1.500 DEM, vendar niti iz tega dopisa niti iz sklicevanja na razgovor z nekim g. B. ne izhaja, da je do manjka prišlo ravno pri prevozu. Edino za manjko pri prevozu pa bi lahko odgovarjala tožeča stranka. Pri ugovoru v zvezi z nakladanjem manj sodov ne gre za odgovornost za poškodovanje ali izgubo blaga med prevozom. Toženec je pobotni ugovor v tem delu dokazoval samo z dopisom G. s.r.l. (ta dopis je v slovenščini). Po določbi 654. člena ZOR mora pošiljatelj med ostalim obvestiti prevoznika o vrsti pošiljke, njeni vsebini in količini. Iz predloženih dokazov ne izhaja, kot je pravilno ugotovilo prvostopno sodišče, da bi tožena stranka dala tožeči ustrezna navodila glede količine prevoza in da bi tožeča stranka torej kršila navodila, zato tožena stranka ni dokazala, da je škoda nastala zaradi protipravnega ravnanja tožeče stranke. Tožena stranka je predložila dopis italijanskega partnerja, ki je bil v zvezi z manj prepeljanimi sodi namenjen njej, v odškodninskem zahtevku, ki ga je tožena stranka nato naslovila na tožečo stranko, pa ti sodi niso bili omenjeni. Ker morajo biti tudi pri poslovni odškodninski odgovornosti izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti, je ugovor že iz tega razloga neutemeljen. Tudi ugovor, ki se nanaša na odpadel prevoz ima odškodninsko pravno podlago. To pomeni, da mora tožena stranka (ki odškodnino uveljavlja) dokazati tri predpostavke odškodninske odgovornosti (protipravno ravnanje, nastanek in obseg škode ter vzročno zvezo med ravnanjem in škodo). Iz razlogov izpodbijane sodbe, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja, izhaja, da tožena stranka ni dokazala, da ji je v zvezi z odpadlim prevozom sploh nastala kakršnakoli škoda in je torej ugovor tudi v tem delu neutemeljen. Pritožbene navedbe, da sodišče ni pravilno upoštevalo zamudnih obresti v zvezi s skrčenim delom zahtevka so pritožbena novota in torej glede na določbo 337. člena ZPP prepozne in jih pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati. Enako pa velja za navedbo, da je tožena stranka uveljavljala znižanje cene.

Utemeljeno pa pritožba opozarja, da je prvostopno sodišče napačno razlagalo klavzulo forfait. Cena "a forfait" vsebuje vse stroške, ki nastanejo v zvezi s prevozom blaga iz ene do druge točke, torej tudi stroške pri prehodu meje, oziroma veterinarskih pregledov. Povedano pa pomeni, da tožeča stranka ni bila upravičena do prefakturiranja računa v višini 14.152,50 SIT in da gre za strošek prevoznika. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu sodbo spremenilo in za znesek 14.152,50 SIT s pripadajočimi obrestmi (skupaj 16.997,00 SIT) zmanjšalo prisojeno obveznost tožene stranke.

Pritožba pravilno opozarja, da je obračunana previsoka taksa za sodbo. Taksa za sodbo v tej zadevi namreč znaša 800 točk, torej 15.200,00 SIT, kar pomeni, da stroški tožeče stranke znašajo 143.108,00 SIT. Prvostopno sodišče tudi ni pravilno upoštevalo zamudnih obresti od stroškov izvršilnega postopka. Te s sklepom o izvršbi namreč niso bile priznane, zato v času do spremembe zahtevka (ko je tožeča stranka skrčila zahtevek na 608.234,90 SIT in hkrati zahtevala zamudne obresti od stroškov od dneva izdaje sodbe prve stopnje) niso mogle začeti teči. Povedano pomeni, da je prvostopno sodišče preseglo tožbeni zahtevek. Tudi v tem delu je zato pritožbeno sodišče sodbo spremenilo in odločilo, da mora tožena stranka plačati vse stroške postopka (izvršilnega in pravdnega) z zamudnimi obrestmi od 6.7.2005 dalje do plačila.

Spremenjene zneske je pritožbeno sodišče v zvezi z Zakonom o uvedbi eura pretvorilo po uradnem tečaju iz tolarjev v eure.

Pritožbeno sodišče je na podlagi povedanega pritožbi delno ugodilo in spremenilo sodbo tako, da mora tožena strank tožeči plačati glavnico v višini 2.467,19 EUR in pravdne stroške v višini 597,18 EUR. V ostalem pa je pritožbo (ker tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti) kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožena stranka je s pritožbo uspela po višini v 4 %, zato ji mora tožeča stranka povrniti 5 % stroškov pritožbenega postopka, kar znaša 5,11 EUR.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sodba Cpg 321/2008
• VSM sodba in sklep I Cp 1496/2008
• VSL sodba I Cpg 213/2003