VSK sklep I Cp 104/2006

Jedro

Predmet pritožbe zoper sklep o odmeri nagrade izvedencu namreč ne more biti že lastna dokazna ocena (tožeče stranke) izvedenskega mnenja.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in p o t r d i sklep sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se sodnemu izvedencu S. P. iz P. prizna in izplača avtorski honorar za izvedensko mnenje v bruto znesku 146.976,00 SIT in se mu ta znesek nakaže iz sredstev predujma, ki ga je položila tožeča stranka.

Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom, da se pritožbi ugodi, sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da izvedenec naloge ni opravil tako, da bi bilo izvedensko mnenje uporabno, za pravdo smiselno in koristno. Sodišče je s sklepom z dne 16.8.2005 določilo izvedencu nemogočo nalogo, saj ni navedlo konkretnih dejstev, na podlagi katerih mora izvedenec podati mnenje (npr. kakšno je dejansko stanje stavb, ki je predmet vrednotenja, od kdaj dalje se vrednoti, način rabe stavb itd.), ampak mu je naložilo, da glede na navedbe strank v postopku sam po lastni presoji odloči, kaj je predmet pravde in kaj naj ugotovi. Naloga izvedenca ne more biti ta, da prek študija spisa, posebej navedb strank v njihovih vlogah, namesto sodišča odloča in odloči, kaj so pravno nesporna relevantna dejstva in kaj so sporna dejstva, še posebej ne, da izvedenec sam sebi določi nalogo izvedenstva. Izvedenec ni pravni strokovnjak, še manj, da bi bil glede na določbe ZPP za tako odločanje pristojen, da odloči, reši spis namesto sodišča. V kolikor bi bil izvedenec korekten in bi ravnal v skladu z določbami ZPP, bi moral nalogo zavrniti, zahtevati od sodišča pojasnilo, ne pa delo opraviti in izstaviti račun. Delo izvedenca je že iz teh razlogov pravno, strokovno in moralno vprašljivo, delo sodišča pa več kot pravno sporno. Zato in ker izvedenec očitno ni dobro "preštudiral spisa", je podal povsem zgrešeno izvedensko mnenje, predpostavljal je, da se ocenjuje stanje stavb pred smrtjo pokojnega L. V., ki je umrl 2.8.1982. Stanje delavnice je izvedenec očitno ocenjeval, ko je bila še v fazi izgradnje, ko še ni bila dokončana. Od kje je izvedenec to "pobral", v mnenju ne navede, je pa jasno, saj izvedenec na podlagi tega pride celo do zaključka, da taka nepremičnina kot je delavnica in funkcionalno zemljišče, ni primerna za oddajanje in da se zanjo ne more najti najemnika ter da je njena vrednost le 4.579.045,65 SIT, kar posledično pomeni, da uporabnine ni. S tem je praktično mimo sodišča odločil o jedru pravde. Simptomatično je tudi, da izvedenec za delavnico uporablja pojem garaža. Kaj naj bi to pomenilo, ne pove. Dejstvo pa je, da je bila leta 1980 delavnica že dograjena in da je od takrat dalje tožena stranka v njej opravljala vulkanizersko dejavnost in to brez vsakršnih težav in očitno zelo uspešno, če je v kasnejših letih akumulirala toliko kapitala, da je kupila v Obrtni coni v Š. novo, veliko vulkanizersko delavnico, za tem pa še v K.. Tudi zato je povsem zgrešeno izvedensko mnenje, ko delavnico skupaj s funkcionalnim zemljiščem izvedenec ocenjuje v vrednosti 4.579.045,65 SIT, medtem ko je bilo stanje hiše ob smrti pokojnega V. L. ocenjeno na okroglih 36.000.000,00 SIT. Sodišče je v celoti zgrešilo, ko sedaj izvedencu priznava zahtevano nagrado, saj svoje naloge ni opravil, mnenje je neuporabno za pravdo, saj se ne ve čemu služi. Izvedenec je sam določal predmet izvedenstva. Strošek izpodbijanega sklepa je za tožečo stranko proč vržen denar in vprašanje je, kdo bo ta strošek kril, ali izvedenec, ki dela ni opravil pravilno, ali sodišče, ki je izvedenca zavedlo z nemogočo nalogo, ali tožena stranka, za katero je izvedenec ugotavljal določena dejstva, sama tožena stranka pa dokaza z izvedencem ni predlagala. Tožeča stranka stroškov ne prizna. Zato od pritožbenega sodišča pričakuje veliko mero modrosti, da pravično reši nastalo situacijo bremena povsem nepotrebnih stroškov izvedenca.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbene navedbe, da izvedenec svoje naloge ni opravil, da je njegovo mnenje nepravilno in neuporabno, da je izhajal iz napačnih izhodišč, ki pomenijo vsebinsko nestrinjanje z izvedenskim mnenjem, in tudi pritožbene navedbe, da je prvostopenjsko sodišče izvedencu dalo nemogoče nalogo oz., da je sam določil nalogo izvedenca, ne predstavljajo pravno relevantnega pritožbenega razloga zoper sklep o odmeri nagrade izvedencu. Iz sklepa z dne 16.8.2005, s katerim je sodišče prve stopnje določilo izvedenca, se da razbrati, da je sodišče naložilo izvedencu, da po pregledu pravdnega spisa in ogledu na kraju samem poda mnenje o tržni vrednosti nepremičnin na parc. št. 893/1 k.o. B. ter uporabnini prostorov, ki jih (nesporno) uporablja ena oz. druga stranka za obdobje od leta 1980 dalje. Sklep sta obe pravdni stranki prejeli, da bi predlagali sodišču konkretizacijo oz. dopolnitev izvedencu danih nalog, iz podatkov spisa ne izhaja. Izvedenec je svoje delo opravil, pregledal je spis, opravil ogled v prisotnosti obeh pravdnih strank in podal mnenje o tržni vrednosti objektov po stanju ob smrti pokojnega L. V. ter uporabnini od leta 1980 dalje. Zato pritožbeni očitek, da izvedenec dela ni opravil, ni utemeljen. Če je mnenje nepopolno, nejasno oz. obstaja utemeljen dvom v pravilnost podanega mnenja, bo to predmet dopolnitve mnenja in nadaljnjega postopanja sodišča, ne pa, kot trdi pritožba, da izvedencu ne pripada nagrada za delo v obsegu, ki ga je opravil. Izvedenec je na podlagi 249. čl. v zvezi z 2. in 3. odst. 242. čl. ZPP upravičen do nagrade za opravljeno delo, katero mu je sodišče prve stopnje odmerilo v skladu s Pravilnikom o tarifi za plačilo storitev sodnih izvedencev in sodnih cenilcev (Ur. l. RS, št. 7/02 s sprem.). Predmet pritožbe zoper sklep o odmeri nagrade izvedencu namreč ne more biti že lastna dokazna ocena (tožeče stranke) izvedenskega mnenja. O pripombah obeh pravdnih strank, podanih na izvedensko mnenje, bo odločalo prvostopenjsko sodišče v nadaljevanju dokaznega postopka. Zato se tudi pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijanega sklepa ni moglo opredeliti do v pritožbi podanih pripomb tožeče stranke na predloženo mnenje. Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, niti ni pritožbeno sodišče zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 390/2014, enako tudi I Cp 406/2014.
• VSL sklep I Cp 48/2011
• VSL sklep I Cpg 709/2015