<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSK sklep I Cp 498/2007

Sodišče:Višje sodišče v Kopru
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSKP:2007:I.CP.498.2007
Evidenčna številka:VSK02942
Datum odločbe:24.04.2007
Področje:zavarovanje terjatev
Institut:začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - verjeten obstoj terjatve - trditvena podlaga - narok v postopku odločanja o ugovoru

Jedro

Če upnik zadostnih trditev o verjetnosti terjatve ne postavi, oziroma če kakšne zatrjevane relevantne okoliščine ne izkaže kot verjetne, je treba predlog za izdajo začasne odredbe zavrniti. Ob pomanjkljivi trditveni podlagi prvostopnemu sodišču ni bilo niti treba ocenjevati razlike med izvedenskim mnenjem, izdelanim po naročilu dolžnika, in računi, ki jih je predložil dolžnik v postopku registracije plovila.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se p o t r d i izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v P. ugodilo ugovoru dolžnika in razveljavilo sklep o začasni odredbi ter predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Ugotovilo je, da terjatev ni verjetno izkazana.

Upnik v pritožbi navaja, da je v predlogu izkazal verjetnost svoje terjatve, navedel je vsa relevantna dejstva in predložil vse listinske dokaze, predlagal pa je tudi zaslišanje strank in vpogled v pravdni spis. V zvezi s prvotno izdano začasno odredbo je pri Okrožnem sodišču v K. vložil tožbo, s katero uveljavlja svojo terjatev. Upnik trdi, da je lastnik plovila v gradnji in sicer na podlagi računa št. 01/04 družbe E. d.o.o. (lastnik te, zdaj že izbrisane družbe, je dolžnik). Pisna kupoprodajna pogodba ni bila sklenjena, kar niti ni potrebno, saj je predmet plovilo v izgradnji. Upnik je pojasnil, da je bilo s prodajalcem dogovorjeno, da bo prodajalec plovilo dokončal in se je zato upnik tudi ustno dogovoril z J. za najem prostora za dokončanje plovila. O tem je obvestil družbo E. in ta je nato z JCI sklenila pogodbo o hrambi v času izgradnje. Sodišče prve stopnje je izdano začasno odredbo utemeljilo prav na teh dejstvih in tudi izrecno poudarilo, da razlogi izdane začasne odredbe v zadevi Pg veljajo tudi v tej zadevi. Ugovor tega ni mogel utemeljeno izpodbiti. Sodišče je pri presoji vprašanja pridobitve lastninske pravice povsem zanemarilo dejstvo, da plovilo ob sklenitvi pogodbe še ni bilo dokončano in da se je prodajalec zavezal plovilo dokončati in samo zaradi te zaveze je imel plovilo v posesti kljub prehodu lastninske pravice. Dolžnik ni prerekal, da se je za najem prostora ustno dogovoril upnik in na tej podlagi je pogodbo o hrambi sklenila družba E. in ne dolžnik, kar pa ne bi bilo mogoče, če bi bil dolžnik samograditelj. Upnik je v odgovoru na ugovor izrecno prerekal navedbe iz odgovora, vključno s tistimi o 10 % solastništvu plovila in se pri tem skliceval tudi na vloženo tožbo, s katero je opravičil začasno odredbo. Predložil je tudi izjavo dolžnika z dne 2.11.2004, s katero je dolžnik kot prejšnji graditelj plovila izjavil, da prodajalec E. proti njemu nima nobenih finančnih obveznosti več. Sodišče se do tega dokaza ni opredelilo. Opredelilo pa se je do listine, v kateri gre za nekakšen sporazum med dolžnikom in E. in se neutemeljeno sklicevalo na prvo alinejo tretjega odstavka 60. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Nerazumljive in protispisne so ugotovitve sodišče, da upnik ni uspel omajati dejstva, da je v vpisnem listu za čoln kot lastnik vpisan dolžnik. Upniku namreč za dokazovanje verjetnosti obstoja terjatve ni treba omajati tega dejstva. Ker je upnik predlagal tudi zaslišanje strank, bi moralo prvostopno sodišče, da bi popolno in pravilno raziskalo dejansko stanje, razpisati narok za obravnavo ugovora. Sodišče je namreč nekritično svojo odločitev oprlo na trditve dolžnika, da ni mogoče pričakovati, da bi dolžnik plovilo prodal za 10 % vrednosti, in je obrazložitev v tem delu povsem pavšalna. Sodišče je napačno ocenjevalo izvedensko mnenje in se oprlo na predračun družbe AS.. Če bi sodišče vpogledalo v dokaze v pravdnem spisu bi ugotovilo, da je ob registraciji plovila dolžnik predložil račune samo za 19.078.768,00 SIT, kar je celo manj kot je plačal upnik. Odločitev sodišča je sama s seboj v nasprotju, ko se sodišče spušča v vprašanje solastniških razmerij. Po eni strani odreka upniku, da bi lahko pridobil lastninsko pravico in govori o nekem finančnem vložku, po drugi strani pa govori, da upnik brez druge listine (poleg računa) ni izkazal, da bi pridobil več kot 10 % solastniški delež na plovilu. Tudi če bi sodišče sledilo izvedenskemu mnenju, da je upnik solastnik do 10 %, pa to vseeno utemeljuje začasno odredbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče lahko izda začasno odredbo za zavarovanje nedenarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala in če upnik izkaže za verjetno eno od predpostavk v zvezi z nevarnostjo za uveljavitev terjatve. Za izdajo začasne odredbe zadošča, da se obstoj terjatve izkaže za verjetnega, kar pomeni, da je argumentov za obstoj terjatve več kot tistih, ki kažejo nasprotno. Za zaključek o verjetnosti terjatve je potrebno, da upnik navede konkretna dejstva in trditve, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da je terjatev verjetna (te navedbe mora upnik podati pravočasno in ne šele v pritožbi). Upnik v navedbah predloga za izdajo začasne odredbe (praktično enake so v tem delu tudi navedbe iz odgovora na ugovor) navaja, da je dejanski lastnik plovila v izgradnji tip Almarine Dolphin 1600, ki je sicer v register plovil vpisano kot last dolžnika. Upnik je lastnik plovila postal na podlagi računa št. 01/04, ki ga je za plovilo izstavila družba E. d.o.o. dne 2.11.2004, istega dne pa je dolžnik kot prejšnji graditelj plovila podpisal tudi izjavo, da prodajalec (E. d.o.o.) nima do njega nikakršnih obveznosti. Upnik je kupnino tudi plačal. Do izročitve v posest ni prišlo, saj je bilo hkrati dogovorjeno, da bo prodajalec zgradil plovilo do dokončanja. Pritožnik sicer pravilno opozarja, da je prvostopno sodišče napačno uporabilo 60. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ), saj ob zatrjevanem dogovoru o dokončanju plovila neposredna posest sama po sebi ne izkazuje lastninske pravice na plovilu, vendar to ne vpliva na pravilnost odločitve. Po mnenju pritožbenega sodišča namreč upnik v situaciji, ko je dolžnik izrecno ugovarjal njegovim navedbam o lastništvu plovila, svoje lastninske pravice na plovilu ni verjetno izkazal. Zatrjuje namreč, da je plovilo kupil od E. d.o.o. (nakup dokazuje z računom), kot lastnik plovila pa je vpisan dolžnik in ne E. d.o.o.. Drži sicer, da je bil dolžnik direktor prodajalca, vendar gre za dva različna pravna subjekta. Upnik zatrjuje tudi, da je dolžnik podal 2.11.2004 pisno izjavo, da E. do njega nima nobenih finančnih obveznosti, vendar taka izjava sama po sebi, posebej pa še ob odsotnosti ustreznih navedb, ne pomeni, da je dolžnik (za katerega ni sporno, da je plovilo gradil) prenesel lastninsko pravico na E. in le v tem primeru bi bila lahko terjatev upnika (da je lastnik spornega plovila in da mu ga mora dolžnik izročiti) verjetno izkazana. Če upnik zadostnih trditev o verjetnosti terjatve ne postavi, oziroma če kakšne zatrjevane relevantne okoliščine ne izkaže kot verjetne, je treba predlog za izdajo začasne odredbe zavrniti in je torej odločitev prvostopnega sodišča, s katero je izdano začasno odredbo razveljavilo, pravilna. Nerelevantne so zato pritožbene navedbe v zvezi s tem, kdo se je z J. d.o.o. dogovoril za hrambo vozila. Ker je ob odločanju o ugovoru lastništvo plovila (v razmerju E. - dolžnik) že postalo sporno, se zato upnik ne more sklicevati na razloge sklepa o izdaji začasne odredbe. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe v zvezi z razlogi iz odločb sodišča v zadevi Pg . Postopek v tej zadevi namreč teče med upnikom in tretjim, zato se učinki odločitev v tej zadevi ne raztezajo tudi na dolžnika. Upnik tudi ne more dokazovati svojih trditev zgolj z dejstvom, da je v tej zadevi vložil tožbo. Prvostopno sodišče se je morda nerodno izrazilo, da upnik ni uspel omajati dejstva, da je v vpisnem listu za čoln dolžnik vpisan kot lastnik, vendar je odločitev pravilna. Dolžnik je namreč vpisan v uradno evidenco kot lastnik (dokončanega) plovila (dejstvo vpisa ni sporno, iz vpisnega lista izhaja, da ima čoln plovno dovoljenje) in zato je na upniku dokazno breme, da dokaže, da vpis v register ne ustreza dejanskemu in pravnemu stanju, oziroma, da je lastnik plovila upnik. Kot je pravilno ugotovilo prvostopno sodišče, tega ni uspel dokazati (niti s stopnjo verjetnosti). Prvostopno sodišče se utemeljeno ni opredelilo do izjave z dne 2.11.2004, saj je upnik predlogu za izdajo začasne odredbe ni predložil, sodišče pa v postopku odločanja o ugovoru ne razpisuje naroka samo za to, da bo upnik dopolnil svoje dokaze. Ne glede na to pa že iz trditev upnika ne izhaja, da upnik z njim dokazuje odločilno dejstvo, to je, da je bila E. ob sklenitvi zatrjevane kupoprodajne pogodbe z upnikom lastnica spornega plovila, ampak samo dejstvo, da E. do dolžnika (kot graditelja plovila) ni imela finančnih obveznosti, zato se prvostopnemu sodišču o tem dokazu niti ni bilo potrebno izjasniti. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče kršilo zakon, ker ni razpisalo naroka. Sodišče narok v postopku odločanja o ugovoru razpiše samo, če je to po njegovem mnenju smotrno (29. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ). Ob zgoraj opisani trditveni in dokazni podlagi in ob dejstvu, da namen naroka v postopku izdaje začasne odredbe ni razčiščevanje posameznih okoliščin, narok ni bil potreben. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da so razlogi prvostopnega sodišča med seboj v nasprotju, je omeniti, da prvostopno sodišče ni ugotavljalo, da je verjetna upnikova terjatev do 10 %, ampak je podatke o primerjavi med višino zatrjevane kupnine in vrednostjo plovila iz cenitve uporabilo le kot argumente za svojo odločitev, da upnik ni izkazal z zadostno stopnjo verjetnosti, da je izključni lastnik plovila. Ob pomanjkljivi trditveni podlagi prvostopnemu sodišču ni bilo niti treba ocenjevati razlike med izvedenskim mnenjem, izdelanim po naročilu dolžnika, in računi, ki jih je predložil dolžnik v postopku registracije plovila. Odločitev prvostopnega sodišča, da razveljavi izdano začasno odredbo in zavrne predlog za izdajo začasne odredbe je na podlagi vsega povedanega pravilna. Pritožbeno sodišče je izdani sklep ocenjevalo še z vidika kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, in ugotovilo, da prvostopno sodišče teh ni zagrešilo, zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.

Ker upnik s pritožbo ni uspel, sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

 


Zveza:

ZIZ člen 29, 272, 29, 272.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00MDMzNA==