VSK sodba I Cp 1404/2005

Jedro

Prvostopno sodišče tudi pravilno ugotavlja, da je za izpodbijanje pravnih dejanj dolžnika bistveno, da ima upnik zapadlo terjatev do dolžnika, obstoj same terjatve pa je potrdil tudi dolžnik sam.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se p o t r d i izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Okrožno sodišče v K. je z izpodbijano sodbo odločilo, da darilna pogodba, sklenjena v K., dne 2.7.2002, s katero je bilo toženi stranki podarjeno in izročeno osebno motorno vozilo znamke Land Rover, nasproti tožeči stranki v celoti nima pravnega učinka.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in navaja, da tožeča stranka ne razpolaga z izvršilnim naslovom, primernim za izvršbo. Izvršilni naslov, na katerega se sklicuje, se namreč glasi na M. N., to je osebo, ki ni nikoli obstajala. Tožena stranka takega izvršilnega naslova ne more izvršiti, zato tudi ni izpolnjen pogoj za izpodbijanje, to je, da upnik razpolaga s terjatvijo zoper dolžnika, ki je zapadla v plačilo. Tožeča stranka ni dokazala tudi naslednjega pogoja, to je objektivne neplačevitosti dolžnika. Predlagala je le izvršbo na premičnine, ki se je izkazala za neuspešno, ni pa opravila poizvedb o dolžnikovih bančnih računih ali zaposlitvi. Sodišče ne bi smelo verjeti priči M. N.. Če bi ta želel poravnati dolg po sodbi, bi to lahko storil s prodajo avtomobila ali pa s kupnino od prodane hiše. Dolga ni poravnal le zaradi neprimernosti izvršilnega naslova. Za veljavno pogodbo o osebnem vozilu ni potrebna pisna pogodba. Toženec in priča sta izpovedala, da je do darila prišlo že v začetku leta 2001. Sodišče datuma dejanske sklenitve pogodbe ni ugotavljalo in sodba o tem nima razloga, predvsem z vidika pravočasnosti tožbe. Tožena stranka je na vprašanje pooblaščenca tožeče stranke povedala, da avtomobil še vedno ima. Gre za prava neuko stranko, ki ne razlikuje posesti od lastništva. Dejansko je avtomobil zaradi finančnih težav toženec 11.3.2004 že prodal L. in ga nato vzel nazaj v leasing. Tožeča stranka bi zagotovo morala pred vložitvijo tožbe preveriti lastništvo vozila. Vložena tožba je oblikovalna tožba. Zanjo brez ustreznega dajatvenega zahtevka tožeča stranka ni izkazala pravnega interesa.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbene navedbe, da tožeča stranka ne razpolaga z izvršilnim naslovom, primernim za izvršbo, so neutemeljene. Samo dejstvo, da v gospodarskem sporu Okrožnega sodišča v K. dolžnik ni bil pravilno označen kot samostojni podjetnik, na primernost izvršilnega naslova ne vpliva, saj je sodba v tej zadevi že postala pravnomočna, pravnomočnost pa sanira morebitne napake. Prvostopno sodišče je podrobno obrazložilo, zakaj je štelo, da sta M. N., na katerega se glasi sodba v zadevi Pg in M. N. ista oseba in s temi razlogi se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Kot darovalec je v darilni pogodbi, ki je predmet te pravde, označen M. N. z isto enotno matično številko občana kot je razvidna iz osebne izkaznice M. N.. M. N. je bil toženec v pravdi Pg in M. N. je kot priča izpovedal, da je podal ugovor v izvršilnem postopku na podlagi sodbe Pg. Nobenega dvoma zato ne more biti, da gre za isto osebo. Prvostopno sodišče tudi pravilno ugotavlja, da je za izpodbijanje pravnih dejanj dolžnika bistveno, da ima upnik zapadlo terjatev do dolžnika in obstoj terjatve je potrdil dolžnik sam. Sodna praksa, na katero se v pritožbi sklicuje tožena stranka, v tej zadevi ni uporabna, saj je šlo za drugačno dejansko stanje. V zadevi VSL II Cpg se je vprašanje pravilnosti naziva stranke postavilo v času že pred pravnomočnim zaključkom pravdnega postopka (in ne šele v fazi izvršbe, ko bi izvršilni naslov že bil pravnomočen), v zadevi VSL III Cp pa je sodišče presojalo primernost izvršilnega naslova, ker se firma dolžnika - d.o.o. - ni glasila enako kot v registru. Gre za bistveno razliko, saj je firma kot ime gospodarske družbe bistveni razlikovalni element, ki določa sam obstoj pravne osebe. Napaka oz. napačna navedba firme, kot je ta registrirana, lahko povzroči, da je navedena bodisi druga obstoječa pravna oseba bodisi sploh neobstoječa oseba. Za fizične osebe pa povedano ne velja.

Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo tudi obstoj naslednjega pogoja za izpodbijanje pravnih dejanj dolžnika, to je, da je bilo dejanje storjeno v škodo upnikov. Dolžnik je sam izpovedal, da za plačilo nima denarja. Izvršilni postopek je neuspešen. Ne drži, da bi upnik predlagal samo izvršbo na premičnine, saj je iz spisa I razvidno, da je bila predlagana tudi izvršba z rubežem denarnih sredstev na računih dolžnika, z rubežem denarne terjatve dolžnika in z rubežem sredstev na računu dolžnikove družbe. Da dolžnik ni plačal zgolj zaradi neprimernosti izvršilnega naslova, je pritožbena novota, te navedbe so tudi v nasprotju z izpovedjo dolžnika. Nobenega razloga ni, da sodišče dolžniku kot priči ne bi verjelo, saj njegovo izpoved potrjuje tudi potek izvršilnega postopka.

Pritožbena novota, ki po določbi 337. člena Zakona o pravdnem postopku ni dopustna (saj tožena stranka ni z ničemer utemeljila, zakaj ta ugovor podaja šele v pritožbi), je tudi ugovor, da je tožba vložena prepozno, ker je bila darilna pogodba dejansko sklenjena prej. Prvostopna sodba zato o tem niti ni mogla imeti razlogov, pritožbeno sodišče pa se z ugovorom kot prepoznim ne more ukvarjati.

Dejstvo, da toženec ni več lastnik avtomobila, ki je bil predmet izpodbijanega pravnega posla, na utemeljenost tožbenega zahtevka v tej pravdi nima vpliva. Pritožba sicer pravilno ugotavlja, da gre za oblikovalno tožbo, napačno pa iz tega izvaja, da je pogoj za dopustnost oblikovalne tožbe posebej izkazan pravni interes. Za oblikovalno tožbo velja enako kot za dajatveno (za razliko od ugotovitvene), da se pravni interes domneva, saj je šele s sodbo mogoče doseči želeni oblikovalni učinek.

Na podlagi vsega povedanega in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sodba I Cp 1447/2005
• VSL sklep III Cp 2631/2004
• VSL sklep II Cpg 1364/99