VSK sklep II Cp 1016/2006

Jedro

Izvršitev take sodne odločbe glede reintegracije pa je vezana na obstoj delovnega dovoljenja, saj po Zakonu o zaposlovanju tujcev (ZZT) in Zakonu o zaposlovanju in delu tujcev (ZZDT) zaposlitev tujca brez delovnega dovoljenja ni dopustna. Izpolnitev obveznosti reintegracije delavca je torej odvisna od obstoja delovnega dovoljenja, pri čemer pa je odločilnega pomena ugotovitev, po čigavi krivdi si upnik delovnega dovoljenja ni pridobil.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, 1. točka izpodbijanega sklepa se delno r a z v e l j a v i v delu, ki se nanaša na upnikovo terjatev vrnitve delavca na delo, v celoti pa se r a z v e l j a v i tudi 2. točka izpodbijanega sklepa in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožbeni stroški dolžnika so del nadaljnjih izvršilnih stroškov, zavrne pa se predlog upnika za povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

 

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje pod točko 1. deloma ugodilo ugovoru dolžnika in izvršbo dovolilo tako, da je dolžnik dolžan v roku 8 dni od pravnomočnosti tega sklepa pozvati upnika na delo in mu za čas od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo vpisati delovno dobo, sicer bo kaznovan z denarno kaznijo 1.000.000,00 SIT, v preostalem delu pa je njegov ugovor zavrnilo. Sodišče je poleg tega še odločilo, da je dolžnik dolžan povrniti upniku stroške ugovornega postopka v višini 19.800,00 SIT (2. točka izpodbijanega sklepa) ter v 3. točki zavrnilo dolžnikov predlog za odlog izvršbe.

Zoper 1. in 2. točko navedenega sklepa se pritožuje dolžnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava in sicer Zakona o zaposlovanju in delu tujcev ter 1. in 3. odstavka 26. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju. Dolžnik predlaga pritožbenemu sodišču, naj izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Pritožba navaja, da načelo reintegracije predpostavlja vzpostavitev prvotnega stanja glede pravic in obveznosti delavca in delodajalca, pri tem pa je bistveno, ali je upnik zaradi ravnanja dolžnika izgubil možnost pridobiti dovoljenje za zaposlitev. Iz sodbe delovnega sodišča po mnenju pritožbe nedvoumno izhaja, da je imel upnik vse možnosti in tudi dolžnost zagotoviti si ustrezna dovoljenja zaradi zaposlitve v Republiki Sloveniji. Brez upnikovega delovnega dovoljenja je dolžniku onemogočeno, da bi delavca sprejel nazaj na delo, saj gre za zakonsko določeno obveznost, pogodba o zaposlitvi tujca brez ustreznega dovoljenja pa bi bila nezakonita in nična. V pritožbi dolžnik še navaja, da v predmetni zadevi ne gre za vzajemno obveznost, ki bi bila v dispoziciji strank, ampak za obveznost, ki jo je dolžnik dolžan izpolniti, če so za to določeni obvezni pogoji po 1. odstavku 26. člena ZIZ.

Upnik je odgovoril na pritožbo in navedel, da dolžnik v njej samo ponavlja navedbe, ki jih je podal že v postopku pred delovnim sodiščem. Ker je bil njegov ugovor pravnomočno zavrnjen že v delovnem sporu, je po mnenju upnika neutemeljen tudi v izvršilnem postopku.

Pritožba je utemeljena.

V predmetni zadevi je upnik, ki je tujec in ima stalno prebivališče v BiH, predlagal izvršbo na podlagi pravnomočne sodbe delovnega in socialnega sodišča, s katero je bilo ugotovljeno, da je upniku nezakonito prenehalo delovno razmerje in da mu je dolžnik dolžan od 31.05.1992 dalje priznati obstoj delovnega razmerja, ga pozvati delo, mu vpisati delovno dobo za čas od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo ter mu za to obdobje izplačati vse pravice iz delovnega razmerja. Upnik je v predlogu za izvršbo predlagal zgolj vrnitev na delo in vpis delovne dobe. Zoper sklep o izvršbi je dolžnik vložil ugovor, v katerem je navajal, da mora sodišče v zvezi z njegovo obveznostjo vrnitve delavca na delo upoštevati, da gre za zaposlitev tujca. Sodišče je v postopku pred delovnim sodiščem ugotavljalo zgolj zakonitost prenehanja delovnega razmerja, izvršilno sodišče pa bi moralo ugotavljati, ali upnik izpolnjuje zakonske pogoje za reintegracijo. Po mnenju dolžnika bi moral upnik pred vložitvijo predloga za izvršbo pridobiti veljavno delovno dovoljenje, ker pa tega ni storil, je sodna odločba v tem delu neizvršljiva, predlog za izvršbo pa nepopoln. Dolžnik v ugovoru navaja še, da je upniku z namenom, da bi le-ta lahko zaprosil za delovno dovoljenje, poslal poslovno povabilo in mu s tem omogočil pridobitev vstopne vize, vendar pa upnik za delovno dovoljenje ni zaprosil. Navedenemu ugovoru dolžnika je prvostopenjsko sodišče le delno sledilo in sicer zaradi tega, ker je upnik v predlogu za izvršbo dolžnikovo obveznost opisal drugače kot izhaja iz izvršilnega naslova. Zaradi tega neujemanja je sodišče prve stopnje izvršbo dovolilo tako, da je dolžnik dolžan pozvati upnika na delo in mu za čas od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo vpisati delovno dobo, medtem ko je bilo s sklepom o izvršbi z dne 20.02.2006 dolžniku naloženo, da mora upniku vpisati delovno dobo od 31.05.1992 dalje. V preostalem delu je sodišče prve stopnje ugovor dolžnika kot neutemeljen zavrnilo z obrazložitvijo, da dejstva, ki jih dolžnik navaja v ugovoru, niso takšna, ki bi v skladu z določbo 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) preprečevala izvršbo. Sodišče prve stopnje je namreč ocenilo, da v sodbi delovnega sodišča dolžnost reintegracije upnika ni pogojevana z ničemer.

S takim zaključkom prvostopenjskega sodišča se pritožbeno sodišče ne strinja. Po mnenju pritožbenega sodišča ima namreč pritožba prav, ko pravi, da sodba delovnega in socialnega sodišča sama po sebi ni izvršljiva, ampak bi moral upnik sam poskrbeti za to, da bi bila izvršljiva in sicer s tem, da bi pridobil veljavno delovno dovoljenje. Le-to je namreč zakonsko določen pogoj za zaposlitev tujca (3. odstavek 4. člena Zakona o zaposlovanju in delu tujcev), zato dolžnik brez te listine ne more izpolniti svoje obveznosti vrnitve upnika na delo, saj bi s tem ravnal v nasprotju z zakonom in bi bila taka pogodba o zaposlitvi nična. Da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo, da v izvršilnem naslovu dolžnost reintegracije upnika ni pogojena z ničemer, potrjuje tudi ugotovitev Višjega delovnega in socialnega sodišča (priloga A3, str. 10 in 11), da je odločitev o reintegraciji delavca vezana zgolj na ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, sama izvršitev take sodne odločbe glede reintegracije pa je vezana na obstoj delovnega dovoljenja, saj po Zakonu o zaposlovanju tujcev (ZZT) in Zakonu o zaposlovanju in delu tujcev (ZZDT) zaposlitev tujca brez delovnega dovoljenja ni dopustna. Izpolnitev obveznosti reintegracije delavca je torej odvisna od obstoja delovnega dovoljenja, pri čemer pa je odločilnega pomena ugotovitev, po čigavi krivdi si upnik delovnega dovoljenja ni pridobil (dejstvo, da upnik ni pridobil delovnega dovoljenja je bilo kot nesporno ugotovljeno že v postopku pred delovnim sodiščem). Sodišče prve stopnje se do dolžnikovih navedb o tem, da je upniku omogočil pridobitev vstopne vize in s tem tudi pridobitev delovnega dovoljenja, ni opredelilo. Pritožba sicer nima prav, ko navaja, da iz sodbe delovnega sodišča nedvoumno izhaja, da je imel upnik vse možnosti za pridobitev delovnega dovoljenja, pač pa bo potrebno resničnost teh dolžnikovih trditev (ki jim upnik v izvršilnem postopku ni ugovarjal) šele ugotoviti. Zaradi nezakonitega ravnanja delodajalca ob prenehanju delovnega razmerja se namreč predpostavlja delodajalčeva odgovornost do izgube delavčevih pravic (tako tudi sklep II Ips___), zato bo prvostopenjsko sodišče moralo pred ponovnim odločanjem o utemeljenosti dolžnikovega ugovora preveriti, ali je dolžnik res omogočil upniku pridobitev delovnega dovoljenja. Če bi se namreč te navedbe izkazale za resnične, potem bi v predmetni zadevi šlo za primer, ko upnik sam s svojim ravnanjem ni omogočil izvršljivosti sodne odločbe oziroma ni izpolni pogoja, od katerega je odvisna izvršitev njegove terjatve (3. odstavek 26. člena ZIZ). Pritožbeno sodišče na tem mestu še poudarja, da je obstoj delovnega dovoljenja vezan le na reintegracijski zahtevek upnika (torej vrnitev delavca na delo), medtem ko reparacijski zahtevek (vpis delovne dobe) od obstoja delovnega dovoljena ni odvisen. V pritožbi dolžnik izpodbija zgolj odločitev sodišča prve stopnje glede obveznosti vrniti delavca na delo, kar pomeni, da je 1. točka izpodbijanega sklepa glede drugega dela upnikove terjatve (vpisa delovne dobe v delovno knjižico) postala pravnomočna. Ker torej prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu ni ugotovilo odločilnih dejstev v zvezi z reintegracijskim zahtevkom delavca, je pritožbeno sodišče v skladu s 3. točko 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbi dolžnika ugodilo, delno razveljavilo 1. točko izpodbijanega sklepa (in sicer v ugodilnem delu, ki se nanaša na reintegracijski zahtevek) ter v celoti razveljavilo 2. točko izpodbijanega sklepa in vrnilo zadevo v tem obsegu sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožbeni stroški dolžnika so del nadaljnjih izvršilnih stroškov (3. odstavek 165. ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), medtem ko se upnikov predlog za povrnitev stroškov odgovora na pritožbo zavrne, saj v svojem odgovoru upnik ni navedel nič takega, kar bi pripomoglo k razrešitvi zadeve.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 1740/98
• VDS sodba Pdp 377/98
• VDS sodba Pdp 1166/2002