VSK sklep I Cp 1028/2006

Jedro

Tožnika želita s to tožbo doseči drugačen režim na javni poti, ki poteka po parceli do njune hiše, poleg tega pa želita preprečiti občini podaljšanje te javne poti mimo njune hiše še do depandans hotelov M.. Tako postavljeni zahtevek ne spada v sodno pristojnost, saj je za upravljanje z občinskimi cestami pristojna občina.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in p o t r d i t a sklepa sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je dne 1.2.2006 izdalo sklep, s katerim se je izreklo za stvarno nepristojno za odločanje v zadevi in zato tožbo zavrglo. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da odločanje o zahtevku tožnikov ne spada v sodno pristojnost, temveč gre za upravno zadevo. Na zahtevo tožene stranke pa je sodišče naknadno izdalo še sklep z dne 10.7.2006, s katerim je odločilo o stroških postopka in sicer tako, da je tožnikoma naložilo solidarno v plačilo 67.100,00 SIT stroškov tožene stranke z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.7.2006 dalje do plačila.

Proti sklepoma se pravočasno pritožuje tožeča stranka, navaja, da iz vseh treh pritožbenih razlogov. Izpostavlja predvsem, da sodišče v izpodbijanem sklepu ni obrazložilo, zakaj naj bila 133. in 134. člen Obligacijskega zakonika napačna pravna podlaga za njun zahtevek. Zaradi odsotnosti ustrezne obrazložitve naj bi bila podana kršitev postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Dalje navaja, da dejstvo, da občina upravlja z občinskim premoženjem v skladu z 21. členom Zakona o lokalni samoupravi (ZLS), vsekakor predstavlja civilnopravno nalogo, ki kot taka spada pred redna sodišča. Tudi, če so te odločitve javnega pomena po dikciji zakona, imajo hkrati civilnopravni značaj. Tudi pravica do zdravega življenjskega okolja je civilna pravica, ki jo garantira že ustava in jo natančneje opredeljujejo drugi zakoni, zato lahko prizadeti državljani zahtevajo pravno varstvo tudi od rednih sodišč. Izpodbijani sklep ocenjuje, da spada postavljeni zahtevek med upravne zadeve, vendar upravne poti za take zahtevke ni. Pritožnika v pritožbi ponavljata tožbene navedbe o tem, da tožena stranka posega v njune premoženjske in osebnostne pravice, s tem ko v okolici njune hiše dopušča raznovrstne posege in ne poskrbi za ustrezno ureditev ceste, ki vodi do njune hiše. Izpostavljata bojazen, da bodo v občini sprejeti protipravni splošni akti glede ureditve območja, v katerem živita. To območje nadaljnjih obremenitev ne prenese. Vztrajata, da je za odločanje o njunem zahtevku pristojno redno sodišče, zato predlagata, naj se izpodbijani sklep razveljavi in postopek nadaljuje.

V pritožbi zoper sklep o pravdnih stroških pa tožeča stranka navaja, da bi sodišče moralo o teh stroških odločiti že v sklepu, s katerim je postopek ustavilo. Da pa ne bi postal ta dodatni sklep pravnomočen, se tožeča stranka iz previdnosti pritožuje tudi zoper njega.

Pritožbi nista utemeljeni.

Glede pritožbe zoper sklep z dne 1.2.2006

Tožnika sta s tožbo zahtevala, da je tožena stranka Občina P. dolžna urediti:

uporabo poti na parc. št. 1831 k.o. P. tako, da se prepove vožnja vsem vozilom, razen za sedanje stalne prebivalce hiš na naslovih V. 8, 10, 12 in O. 81,

uporabo poti za vse ostale samo za peš hojo in nemotorizirana vozila,

in da se naj toženi stranki prepove:

poseganje v parcele št. 1833/2 in 1834/2, razen za ponovno vzpostavitev peš poti, ki je obstajala na tem zemljišču pred izgradnjo podzemne garaže M. G. d.d.

zidanje novih hiš na parc. št. 1811 in 1817/1, dokler ne bo rešen dovoz do njih na neškodljiv način za tožečo stranko.

Kot pravno podlago svojega zahtevka sta navedla 133. in 134. člen OZ, v zvezi z dejansko podlago tožbe pa sta v obsežnih navedbah trdila, da jima M. G. d.d., ki ima v soseščini njune stanovanjske hiše razporejene hotelske objekte, krati osebnostno pravico do zasebne lastnine, do socialnega in ekološkega uživanja lastnine, do zdravega življenjskega okolja, do zdravstvenega varstva in ju vznemirja s hrupom, gostim prometom, zastoji vozil, itd., zaradi česar jima nastaja nenadomestljiva premoženjska in moralna škoda. Povod za njun zahtevek pa je predlog M., ki mu sledi predlog novega PUP-a, da bi se dotedanja javna pot po parceli št. 1831, ki vodi do njune hiše, uporabljala tudi kot dovoz do hotelskih depandans R. in B. v bližini. Toženi stranki tožnika zlasti očitata, da podlega pritiskom hotelske družbe in da zavaja v zmoto občinske svetnike, tako da obstaja nevarnost, da bo predlagana sprememba PUP-a, ki bi bistveno poslabšal njune bivalne pogoje, sprejeta. Obenem opozarjata tudi na nezakonitosti, ki naj bi jih storila občina pri prodaji parc. št. 1811 in 1817/1 k.o. P. na javni dražbi.

Tožnika želita s to tožbo (med drugim) doseči drugačen režim na javni poti, ki poteka po parceli št. 1831 k.o. P. do njune hiše, poleg tega pa želita preprečiti občini podaljšanje te javne poti mimo njune hiše še do depandans hotelov M.. Tako postavljeni zahtevek (1., 2. in 3. točka tožbe) tudi po oceni pritožbenega sodišča ne spada v sodno pristojnost, saj je za upravljanje z občinskimi cestami pristojna občina (21. člen ZLS). Občina, ne le, da je pristojna za upravljanje z občinskim premoženjem, ampak odloča tudi o tem, katere poti - ceste so javno dobro in kot take namenjene splošni uporabi (5. in 6. člena Zakona o javnih cestah). Glede na to, da je potrebno pri določanju javnega dobra in cestnega režima upoštevati javni interes, se o tem odloča v upravnem postopku. Pravilna je zato obrazložitev sodišča prve stopnje, da v navedeni zadevi ne gre za spor iz premoženjskih ali drugih civilnopravnih razmerij, v katerem bi tožeča stranka kot fizična oseba in tožena stranka kot občina nastopali kot prirejena pravna subjekta in kar bi utemeljevalo sodno pristojnost.

Če bi tožnika želela uspeti z zahtevkom na podlagi 133. in 134. člena OZ, bi morala že v tožbi navesti v ta namen vsa pravnorelevantna dejstva (zlasti, kaj predstavlja tisto dejavnost, iz katere izvira vznemirjanje ali škodna nevarnost, kakšni bi bili primerni ukrepi za preprečitev nastanka škode ali vznemirjenja, pravilno opredeliti kdo tako protipravno stanje povzroča) ter postaviti ustrezen zahtevek, ki ga ta dva člena omogočata za različne primere, torej bodisi zahtevati, da se odstrani škodna nevarnost ali vznemirjanje (133. člen OZ) ali zahtevati prenehanje kršitve njunih obsebnostnih pravic (134. člen OZ) ali pa glede na naravo zatrjevanega vira vznemirjanja zahtevati odškodnino na tej podlagi. Ne moreta pa tožnika na v tej tožbi uveljavljani podlagi zahtevati od občine, da uredi promet po javni poti tako, kot bi njima ustrezalo, saj gre za javno pot, ki jo uporabljajo vsi in je zato nujno pri določanju režima na tej poti upoštevati javno korist. Ureditev takega režima, ki zasleduje javno korist, je v pristojnosti upravnega organa, sleherno poseganje vanj s sodno odločbo izdano v pravdnem postopku, pa bi hkrati pomenilo poseg v ustavno načelo delitve oblasti. Vprašanje ustreznosti normativne ureditve varstva uporabnikov javnega dobra je rešeno prav tako v upravnopravni zakonodaji (npr. s priznavanjem položaja stranke osebam, ki izkažejo, da je z aktom o ureditvi ali spremembi režima javnega dobra kršena kakšna njihova pravica, ali na zakon oprta neposredna osebna korist, itd.. (prim. stališče Vrhovnega sodišča v II Ips 680/2003).

Kar se tiče 4. točke tožbenega zahtevka pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da se nanaša na bodoče hipotetično urejanje prostora, iz katerega zato ne more že sedaj groziti neka konkretna večja škoda ali vznemirjanje, poleg tega pa je tudi za urejanje teh vprašanj (izdajanje gradbenih in uporabnih dovoljenj) izrecno predpisan upravni postopek.

Odločitev sodišča prve stopnje je torej pravilna zato je pritožbeno sodišče preverilo le še kršitve postopka, na katere pazi v skladu z 2. odst. 350. člena ZPP po uradni dolžnosti in ker tovrstnih kršitev ni ugotovilo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Glede pritožbe zoper sklep z dne 10.7.2006

Odločitev o stroških je akcesorne narave, zato je odvisna od usode glavne stvari. Ker je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje postopek končalo (tožbo zavrglo in se izreklo za nepristojno), je hkrati zavrnilo tudi pritožbo zoper sklep o stroških. Pritožba ima prav sicer, da bi moralo sodišče odločiti o stroških že v samem sklepu, s katerim je bil postopek končan, vendar pa je tožena stranka, ker sodišče tako ni postopalo, pravočasno zahtevala izdajo dopolnilne odločbe o stroških (zahteva na list. št. 16 spisa). Stroške je namreč tožena stranka priglasila že v odgovoru na tožbo. Podlaga za odločitev sodišča o pravdnih stroških je torej bila v 4. odst. 326. člena ZPP. Ker sta se tožnika pritoževala zoper sklep le na splošno in ne glede odmere samih stroškov, se pritožbeno sodišče v višino priznanih stroškov ni spuščalo. Pritožbo je zato zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 2001/2000
• VSL sklep I Cp 649/99
• VSL sodba I Cp 3488/2008