VSK sodba I Cp 1551/2005

Jedro

S sklenitvijo zavarovalne pogodbe je, kot je pravilno ugotovilo prvostopno sodišče, toženec nase prevzel obveznosti, določene v tej pogodbi, med ostalim tudi to, da sam poskrbi za objektivno ugotovitev, ali je vozil pod vplivom alkohola ali ne. Tožeča stranka je torej dokazala, da se je toženec izognil preizkusu alkoholiziranosti, zato v skladu z določbo točke d) tretjega odstavka 3. člena Splošnih zavarovalnih pogojev AO - 95 velja domneva, da se šteje, da je toženec vozil pod vplivom alkohola.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se p o t r d i izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Okrajno sodišče v I. je z izpodbijano sodbo obsodilo toženca na plačilo 1.505.680,00 SIT. Ugotovilo je, da je toženec izgubil zavarovalne pravice, ker se je izognil preizkusu alkoholiziranosti in zapustil kraj prometne nesreče, zato mora tožeči stranki povrniti odškodnino, ki jo je plačala oškodovancu v prometni nezgodi, ki jo je povzročil toženec.

Zoper sodbo se pritožuje toženec in v pritožbi navaja, da sodišče ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja, saj je na mestu nesreče čakal skoraj uro in je domov odšel zato, ker policije v tem času ni bilo, ne pa zato, ker bi se želel izogniti alkotestu. V nesreči je doživel šok, kar je potrdil tudi policist T., ki mu je svetoval, da gre v zdravstveni dom. Sodišče bi zato moralo upoštevati njegovo stanje. Na tožeči stranki je dokazno breme, da dokaže vinjenost. Tožeča stranka pri plačilu odškodnine ni v zadostni meri upoštevala soodgovornosti oškodovanca, saj v 2. točki 2. odstavka 3. člena splošnih pogojev jasno piše, da zavarovanec ne izgubi svojih pravic za del škode, za katero je odgovoren oškodovanec, ki pristane na vožnjo z vozilom pod okoliščinami iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka tega člena. V zapisniku med tožečo stranko in oškodovancem piše, da so upoštevali soodgovornost, ker je tvegal vožnjo s pijanim voznikom, ker ni bil pripet z varnostnim pasom in ker po nezgodi ni upošteval zdravniškega navodila. Zavarovalnica na nobenem mestu ne govori o sorazmernem znižanju odškodnine kot to določajo prej citirani splošni pogoji. Vprašljiva je tudi pasivna legitimacija, saj pritožnik ni bil v nobenem pravnem razmerju s tožečo stranko, ampak je bila to kvečjemu firma, ki je vozilo najela.

Pritožba ni utemeljena.

V nasprotju z razlogi sodbe so pritožbene navedbe, da je sodišče nepravilno ugotovilo dejansko stanje, saj je domov odšel zato, ker policija ni prišla skoraj uro po tistem, ko so jo poklicali in ne zato, ker bi se želel izogniti alkotestu. Prvostopno sodišče je namreč ugotovilo, da tožencu ni mogoče očitati, da je zapustil kraj nesreče, ker bi se želel izogniti preizkusu alkoholiziranosti. Vseeno pa je toženec svoje pravice iz zavarovalne pogodbe izgubil. S sklenitvijo zavarovalne pogodbe je, kot je pravilno ugotovilo prvostopno sodišče, toženec nase prevzel obveznosti, določene v tej pogodbi, med ostalim tudi to, da sam poskrbi za objektivno ugotovitev, ali je vozil pod vplivom alkohola ali ne. V skladu s pogodbo mora namreč zavarovalnica dokazati le to, da se je tožnik izognil preizkusu alkoholiziranosti, na tožencu pa je dokazno breme, da dokaže, da ni bil alkoholiziran, oziroma da alkoholiziranost ni bila v vzročni zvezi z nastalo škodo. Iz razlogov sodbe, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja, izhaja, da je toženec preizkus alkoholiziranosti odklonil (posebej pomembna v zvezi s tem je toženčeva izjava v postopku zaradi prekrška, kjer je izpovedal, da naj bi preizkus odklonil, ker se ni strinjal, da bi preizkus opravili pri njem doma) in da sicer ni storil ničesar, da bi izpolnil obveznost iz naslova zavarovalne pogodbe in poskrbel za to, da se preizkus opravi. Tožeča stranka je torej dokazala, da se je toženec izognil preizkusu alkoholiziranosti, zato v skladu z določbo točke d) tretjega odstavka 3. člena Splošnih zavarovalnih pogojev AO - 95 velja domneva, da se šteje, da je toženec vozil pod vplivom alkohola. Prvostopno sodišče svoje odločitve tako ni oprlo na izjavo policista, da je toženec kazal znake vinjenosti, kot napačno meni pritožnik, ampak na prej citirano domnevo. Zatrjevanje, da je bil toženec v šoku, na odločitev zato ne vpliva. Če pa je toženec s trditvami o šoku zatrjeval, da zaradi šoka ni razumel pomena odklonitve preizkusa, pa mu je že prvostopno sodišče pojasnilo, da ni predlagal nobenega dokaza, s katerim bi dokazal, da je njegovo psihično stanje vplivalo na njegovo ravnanje. Za vzročno zvezo med psihičnim stanjem in ravnanjem gotovo ne zadoščajo zapažanja policista o obnašanju toženca.

Pritožbene navedbe, da tožeča stranka pri izplačilu odškodnine ni upoštevala soodgovornosti oškodovanca, ker je tvegal nevarno vožnjo s pijanim voznikom, ker bi bil pripet z varnostnim pasom in ker po nezgodi ni upošteval zdravniških navodil, so pritožbena novota in zato nedopustne na podlagi določbe 337. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Omeniti je le, da pritožba že sama citira zapisnik o poravnavi, iz katerega izrecno izhaja, da je bilo vse našteto upoštevano. Glede ostalih ugovorov na višino izplačane odškodnine pa je že prvostopno sodišče tožencu pojasnilo, da jih ni dokazal in so ugovori zato neutemeljeni. Pritožbena novota je tudi vprašanje pasivne legitimacije. Toženec ni niti izkazoval, da teh ugovorov ni mogel podati najkasneje do prvega naroka za glavno obravnavo, zato jih pritožbeno sodišče kot nedopustnih ne more upoštevati.

Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti nobenih drugih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 2588/2005
• VSM sklep Cp 52/97
• VSL sklep II Cp 1626/2005