VSK sodba I Cp 1625/2005

Jedro

Izvedenec je morda res posegel v pristojnosti sodišča, ko je ugotavljal, da je izpoved priče P. neverodostojna, vendar je za odločitev v tej zadevi, ko je imelo sodišče na razpolago nasprotujoče si izpovedi udeležencev nezgode in (tudi iz razlogov na strani toženca) manj natančen policijski zapisnik, bilo odločilno vprašanje, kateri način poteka nezgode je glede na dejanske ugotovitve verjetnejši.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se p o t r d i izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Okrajno sodišče v S. je z izpodbijano sodbo obsodilo toženca na plačilo 380.030,11 SIT. Gre za odškodnino, ki jo je plačala oškodovancu v prometni nesreči, ki jo je povzročil toženec. Toženec je po nezgodi zapustil kraj prometne nezgode in se na ta način izognil preizkusu alkoholiziranosti. S tem je izgubil pravice iz zavarovalne pogodbe. Zahtevek je bil v delu zavrnjen, ker tožeča stranka ni dokazala, da je vsa škoda nastala v prometni nesreči.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožil toženec. V pritožbi je navajal, da iz spisa sodnika za prekrške ni razvidno, da bi bil toženec kriv za storitev prekrška in da s tem ni podan temelj zahtevka. Zavarovalna polica, na katero se sklicuje sodišče, je v spisu samo v kopiji. Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje, saj iz zapisnika o zaslišanju prič izhaja, da je nesrečo povzročil B. B., ki je sekal nepregledni ovinek, ob tem pa je imel še prižgane dolge luči. Po nesreči je priča P. peljal za vozilom B. B. in prišel do K., vendar tam ni bilo nikogar. Nezgodo sta naslednjega dne prijavila policiji, zato je toženec storil vse, kar je bilo potrebno, s kraja nesreče pa je odpeljal B. B.. Tožena stranka je s svojimi pripombami kritično in z veliko mero strokovnosti ovrgla izvedensko mnenje dr. Č.. Tudi sicer pa iz izvedenskega mnenja izhaja, da sta bila udeleženca prometne nezgode vsaj soodgovorna. Sodišče se ni izreklo glede ugovora aktivne legitimacije. Tožeča stranka ni priložila načina ugotovitve zamudnih obresti in dokazila o plačilu le-teh, ki jih vtožuje. Razlogovanje sodišča, da je bil tožencu 6.6.2002 vročen dopis je napačno in zato je napačen tudi začetek teka zamudnih obresti. Tožeči stranki ni uspelo dokazati celotne škode. V popis je vključena tudi letev zadnjih desnih vrat in desnega odbijača, niso pravilno navedene ure kleparskega dela. Toženec je predlagal tudi imenovanje izvedenca avtomobilske škode, ki naj oceni višino nastale škode. Toženi stranki ni bilo omogočeno sodelovanje pri ugotavljanju škode in tožbenega zahtevka. Sodišče ni pravilno ocenilo izpovedi prič P. in B., zaslišanje slednje je zlasti pomembno v kontekstu ugotavljanja višine škode. Napačno so ugotovljeni tudi stroški postopka.

Tožeča stranka je v odgovoru na tožbo prerekala pritožbene navedbe in vztrajala pri svojih dosedanjih navedbah.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 80. in 81. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sodišče ves čas po uradni dolžnosti pazi, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko pravdna stranka. Če sodišče ugotovi, da tisti, ki nastopa kot stranka, ne more biti pravdna stranka, pa se da ta pomanjkljivost odpraviti, zahteva od tožeče stranke, naj popravi v tožbi, kar je treba, da se postopek lahko nadaljuje z osebo, ki je lahko pravdna stranka. V obravnavani zadevi je tožeča stranka ob vložitvi tožbe uporabila naziv Z. T. Poslovna enota P.. Poslovna enota dejansko ne more biti stranka, saj ni pravna oseba. Gre za pomanjkljivost, ki jo je mogoče odpraviti. Iz zapisnika naroka dne 4.10.2004 izhaja, da je tožeča stranka popravila naziv stranke v Z. T., zato so ugovori tožene stranke v zvezi s sposobnostjo tožeče stranke biti stranka neutemeljeni. Glede zavarovalne police pritožbeno sodišče ugotavlja, da doslej v postopku ni bilo sporno, da je bila predložena samo v kopiji. Načeloma res velja, da morajo biti listine predložene v originalu, vendar lahko stranke (tudi konkludentno) soglašajo s kopijami, kar se je očitno zgodilo v tem primeru. Zato so pritožbene navedbe, da sodišče ne bi smelo opreti sodbe na kopijo zavarovalne polovice, prepozne in neutemeljene, posebej še, ker doslej vprašanje pasivne legitimacije ni bilo sporno (polica pa je pomembna prav iz razloga pasivne legitimacije). V zvezi s pritožbenimi navedbami o postopku za prekrške je ugotoviti, da prvostopno sodišče odgovornosti tožene stranke za prometno nezgodo ni temeljilo na postopku za prekršek, ampak je zaslišalo toženca in priče, vpogledalo v listine in imenovalo izvedenca in na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je bil toženec odgovoren za prometno nezgodo in s tem za škodo, ki je nastala oškodovancu B. B.. Iz razlogov sodbe izhaja, da je prvostopno sodišče sledilo izpovedi oškodovanca, saj njegovo izpoved potrjujejo ugotovitve izvedenca, ugotovitve policistov, ki so istega večera prišli na kraj nezgode ter poškodbe oškodovančevega avtomobila. Toženec poleg tega ni ničesar storil, da bi policisti v zvezi z nesrečo karkoli ugotavljali, čeprav je imel avtomobil kasko zavarovan. Iz istih razlogov sodišče ni sledilo tožencu in priči R. P.. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je bilo dejansko stanje ugotovljeno pravilno. Tožena stranka je podala pripombe na izvedensko mnenje, vendar so se te pripombe nanašale pretežno na vprašanje nalog izvedenca v pravdnem postopku. Izvedenec je morda res posegel v pristojnosti sodišča, ko je ugotavljal, da je izpoved priče P. neverodostojna, vendar je za odločitev v tej zadevi, ko je imelo sodišče na razpolago nasprotujoče si izpovedi udeležencev nezgode in (tudi iz razlogov na strani toženca) manj natančen policijski zapisnik, bilo odločilno vprašanje, kateri način poteka nezgode je glede na dejanske ugotovitve verjetnejši. Izvedenec je ugotovil, da je edini razlog za nezgodo nepravilna vožnja enega od udeležencev (lahko pa tudi obeh). V zvezi s tem je pojasnil, da zapisnik policije ni uporaben (pri tem si v ničemer ne prihaja v nasprotje) in da je edini način za ugotavljanje načina trčenja analiza poškodovanih delov na obeh vozilih in njegove ugotovitve v zvezi s tem v sodbi povzema tudi prvostopno sodišče. Glede priče P. je izvedenec ugotovil, da tudi teoretično ni možno, da bi se dogodek odvil tako, kot je priča izpovedala. Poškodbe na vozilih udeležencev pa kažejo na to, da se je vozilo tožene stranke gibalo proti vozilu oškodovanca in da do takih poškodb ne bi moglo priti, če bi oškodovanec sekal ovinek, toženec pa bi vozil po skrajnem desnem robu ceste. Na podlagi takih ugotovitev pa je možen edino sklep, da je nezgodo zakrivil toženec. Pripombe tožene stranke glede teh odločilnih dejstev so samo pavšalne in tudi sicer konsistentnega izvedenskega mnenja ne morejo omajati. Prvostopno sodišče zato pravilno ni imenovalo drugega izvedenca. Iz povedanega nikjer ne izhaja, da bi bil B. B. za nesrečo soodgovoren. Ne držijo pritožbene trditve, da je toženec storil na večer nesreče vse, kar je bilo potrebno. Že samo dejstvo, da je B. B. takoj prijavil nesrečo policiji in da je policija še istega večera prišla na kraj dejanja, toženec pa nesreče ni niti prijavil niti ni počakal na kraju samem (prijavil jo je šele, ko so ga izzvali policisti na mejnem prehodu) in to kljub temu, da je imel vozilo kasko zavarovano, dokazuje ravno nasprotno. Toženec je namreč s podpisom zavarovalne pogodbe prevzel nase obveznosti iz te pogodbe, med ostalim tudi, da poskrbi za dokaze, da ni vozil pod vplivom alkohola. Pritožbene trditve glede nastale škode, so v nasprotju z obrazložitvijo sodbe. Iz razlogov sodbe namreč izhaja, da sodišče ni upoštevalo popravil na desni strani avtomobila in da je upoštevalo samo 19,5 ur kleparskega dela (in ne 87 ur), kar je celo manj kot je predvidel cenilec zavarovalnice. Že po naravi stvari toženec v postopku ugotavljanja višine odškodnine in odprave škode pri zavarovalnici ne more sodelovati. Prav zato ima možnost v regresni pravdi uveljavljati ugovor, da zavarovalnica pri izplačilu odškodnine ni bila dovolj skrbna in je plačala preveč. Ker svoj ugovor temelji na trditvah, da je bila škoda plačana tudi za popravila na desni strani avtomobila in da je bilo namesto 15 do 20 obračunanih 85 kleparskih ur, za te trditve pa se je izkazalo, da ne držijo, ni bilo nobene potrebe za imenovanje izvedenca avtomobilske stroke. Prvostopno sodišče je odločitev o višini obveznosti oprlo predvsem na listine in ne na izpoved oškodovanca (oziroma je njegovo izpoved upoštevalo le v korist toženca, ko je odbilo popravila na desni strani avtomobila), zato so neutemeljene tudi pritožbene navedbe glede vprašanja razmerja med oškodovancem in delavnico, v kateri je bil avtomobil popravljen. Navedbe pritožbe, da bi morala tožeča stranka dokazati, da je plačala obresti, so v nasprotju z naravo zahtevka. Tožeča stranka je namreč plačala škodo oškodovancu namesto toženca, toženec je sicer imel zavarovanje odgovornosti zavarovano, vendar je svoje zavarovalne pravice izgubil, zato je tožeča stranka upravičena do povračila plačanega z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva, ko je odškodnina plačana. Odločitev prvostopnega sodišča glede teka zamudnih obresti je bila zato pravilna in nima nobene zveze z dopisom z dne 6.6.2002. Glede stroškov je pritožba povsem nekonkretizirana, zato je ni mogoče preizkusiti. Pritožbeno sodišče je sodbo (vključno z odločitvijo o stroških) preverilo še z vidika pritožbenih razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti in ugotovilo, da prvostopno sodišče ni zagrešilo nobenih kršitev. Zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Izrek o stroških temelji na določbi 154. člena ZPP za toženo stranko in na določbi 155. člena ZPP za tožečo stranko.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 1706/2004
• VSC sodba Cp 169/2005
• VSK sklep I Cp 648/2005