VSK sodba I Cp 1440/2005

Jedro

Odškodnina za nepremoženjsko škodo zaradi izpostavljenosti azbestu.

 

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba s p r e m e n i tako, da je tožena stranka dolžna plačati odškodnino v znesku 25.454,85 EUR (kar je pred 1.1.2007 predstavljalo 6.100.000,00 SIT) z zamudnimi obrestmi v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero za čas od 23.6.2003 do 27.6.2003, od 28.6.2003 dalje do plačila pa z obrestmi po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti 135,80 EUR pravdnih stroškov (kar je pred 1.1.2007 znašalo 32.543,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.6.2005 dalje do plačila.

Pritožba tožeče stranke in pritožba tožene stranke v preostalem izpodbijanem delu se zavrne in v preostalem delu p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 222,54 EUR stroškov pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Okrožno sodišče v N. je z izpodbijano sodbo obsodilo toženo stranko na plačilo 7.100.000,00 SIT odškodnine za negmotno škodo, ki je tožniku nastala zaradi izpostavljenosti azbestu pri delu za toženo stranko. Ugotovilo je, da ima tožnik azbestozo in obsežne spremembe na prsni mreni (plevralni plaki). Zavrnilo je ugovor zastaranja, ker so bili pogoji za začetek teka zastaranja podani šele 30.8.2000 ob pregledu in opravljeni računalniški tomografiji. Iz naslova sedanjih in bodočih fizičnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju je tožniku prisodilo 700.000,00 SIT, za strah 1.400.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 5.000.000,00 SIT. Zamudne obresti je tožniku priznalo od vložitve tožbe dalje, saj zahtevek pred pravdo ni bil tako popolno oblikovan, da bi toženka lahko prišla v zamudo. Prvostopno sodišče je še odločilo, da mora tožena stranka tožeči povrniti 57.772,00 SIT pravdnih stroškov.

Zoper sodbo sta se pritožili obe stranki. Tožeča stranka je v pritožbi navajala, da sicer v pretežni meri soglaša z dejanskimi ugotovitvami sodišča. Bistvena kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je v tem, da sodba nima razlogov, zakaj je za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožniku prisodilo 5.000.000,00 SIT namesto zahtevanih 6.000,000,00 SIT, oziroma je izrek sodbe v nasprotju z razlogi. Tožnikove življenjske aktivnosti so namreč na račun azbestne bolezni zmanjšane kar za 40 %. Upoštevati je treba možnost napredovanja bolezni oziroma celo razvoja mezotelioma, kar bi pomenilo, da bo potreboval pomoč druge osebe v vseh aktivnostih. Sodišče je prenizko ocenilo tudi odškodnino za telesne bolečine. Glede na to pa je neustrezna tudi odločitev sodišča o stroških postopka.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da sodišče glede na ugovor zastaranja ne bi smelo upoštevati vseh v preteklosti opravljenih preiskav. Tožnik tudi težko diha že od leta 1980. Za toženko pa je zlasti sporen znesek odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Izvedensko mnenje, na katerega je svojo odločitev oprlo sodišče, je v tem delu vse prej kot prepričljivo. Ocena, da ima tožnik 40 % zmanjšanje življenjskih aktivnosti na račun azbestne bolezni je v nasprotju z ostalimi ugotovitvami izvedenca. Postavlja se vprašanje, katere so težave in omejitve, ki naj bi bile posledica azbestne bolezni, če je imel tožnik občutek težkega dihanja že od leta 1980 in mu je od ugotovitve razširjenega srca prepovedan vsak napor. Iz mnenja izhaja, da sta srčno popuščanje in morebitna bolezen srca preslabo opredeljeni, zato lahko izvedenec dejansko samo domneva, kolikšen je prispevek k zmanjšani dihalni rezervi zaradi azbestne bolezni. Tudi postopno pojavljanje odpovedovanja dihalne funkcije je vezano na negotov bodoč pogoj, to je napredovanje azbestoze z dodatnim brazgotinjenjem in krčenjem pljučnega tkiva, kar pa je le ena od možnosti, odvisna od dobe preživetja tožnika, ki je danes star 73 let. Tožena stranka zato smatra, da bi bila primerna odškodnina iz tega naslova 3.000.000,00 SIT.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožeče stranke pa je neutemeljena. V nadaljevanju bosta obe pritožbi obravnavani skupaj.

V zvezi s telesnimi bolečinami in nevšečnostmi pri zdravljenju je prvostopno sodišče v celoti povzelo ugotovitve iz izvedenskega mnenja, ki so tudi po mnenju pritožbenega sodišča prepričljive in strokovne. Izvedenec je tako pojasnil, da je težko dihanje pri tožniku sicer prisotno od leta 1980, vendar je treba upoštevati, da bolezen napreduje, izvedenec pa je ocenjeval sedanje stanje in ne stanja v letu 1980. Ocenil je, da je težko dihanje predvsem posledica azbestne bolezni. Pritožbene navedbe tožene stranke o zastaranju posameznih preiskav so pavšalne in jih ni mogoče upoštevati, glede ostalega pa je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno. Sicer pa je iz pritožbe tožene stranke razvidno, da ne nasprotuje odškodnini za telesne bolečine po višini. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da bi sodišče moralo upoštevati, da so preiskave boleče, škodljive in neprijetne, da se zdravstveno stanje tožnika slabša in da trpi bolečine. Vse navedene okoliščine je prvostopno sodišče upoštevalo pri določitvi odškodnine. Odmerjena odškodnina je povsem v skladu z določbami 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki se v tej zadevi uporablja na podlagi določbe 1060. člena Obligacijskega zakonika.

Tudi glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je bilo dejansko stanje po mnenju pritožbenega sodišča pravilno ugotovljeno. Na vse pripombe tožene stranke je izvedenec odgovoril. Upošteval je, da gre del zmanjšanja življenjskih aktivnosti na račun popuščanja srca. Izvedenec je sicer res dopustil možnost, da bi mnenje lahko korigiral na osnovi izvidov preiskav, vendar je v mnenju tudi zapisal, da ga je izdelal na podlagi znanja, kliničnih izkušenj in dostopnih izvidov. Menil je, da je zdravstvena dokumentacija, s katero je razpolagal, za ugotovitev razmerja med posledicami azbestne bolezni in ostalih bolezni zadostna. Ob tako utemeljenem mnenju izvedenca se je strinjati s prvostopnim sodiščem, da ni mogoče tožnika prisiliti, da se podvrže dodatnim preiskavam. Za določanje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti so pomembne dejanske ugotovitve glede zmanjšanja življenjskih aktivnosti na eni strani, na drugi pa tožnikovo doživljanje teh omejitev. Zato izvedenčeva ocena procenta zmanjšanja življenjskih aktivnosti ne more biti neposredna podlaga za določitev odškodnine in pripomb v zvezi z odstotkom zmanjšanja življenjskih aktivnosti niti ni mogoče upoštevati. Iz razlogov sodbe izhaja, da je tožnikova dihalna rezerva zmanjšana in da prizadetost pljučnega intersticija povzroča motnje v izmenjavi plinov do te mere, da meji že na dihalno odpovedovanje ter da povedano vpliva na zmanjšanje vseh življenjskih aktivnosti, ki zahtevajo že manjše obremenitve, kot so hoja in nošenje bremen. Opisane težave je izvedenec pripisal predvsem azbestnemu obolenju. Tožeča stranka je po drugi strani v pritožbi opozarjala, da bo v primeru napredovanja azbestoze prihajalo do odpovedovanja dihalne funkcije in v skrajni stopnji razvoja bolezni do življenja s stalnim virom kisika in bo tožnik potreboval stalno pomoč druge osebe v vseh življenjskih aktivnostih. Enako tudi, če se bo razvil mezoteliom. Prvostopno sodišče je pojasnilo, da je zahtevek presojalo glede na sedanje zdravstveno stanje tožnika in da je upoštevalo prognozo na tako stanje. Sodišče namreč lahko pri določitvi odškodnine upošteva le gotovo prognozo bolezni, to je predvideno napredovanje osnovne bolezni in tega je prvostopno sodišče upoštevalo. Tveganje za razvoj mezotelioma je sicer res povečano, vendar ni tako gotovo bodoče dejstvo, da bi ga sodišče v konkretnem primeru lahko upoštevalo pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, enako velja za življenje pod kisikom. V primeru nepredvidenega poslabšanja ali pojava drugih bolezni bo tožnik tako ali tako lahko morebitno škodo uveljavljal naknadno. Pritožbeno sodišče zato na podlagi povedanega ugotavlja, da je prvostopno sodišče upoštevalo vse okoliščine, ki vplivajo na odmero odškodnine. Obe stranki sta se, vsaka s svojega vidika, pritožili, da sodišče (pri ugotovljenem dejanskem stanju) ni pravilno uporabilo prava pri določitvi pravične odškodnine. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ob upoštevanju okoliščin primera, ki škodo in njen obseg glede na tožnika individualizirajo, po drugi strani pa ob upoštevanju objektivizacije v smislu primerjave z drugimi primerljivimi primeri sodne prakse, določena previsoko. Primerna odškodnina iz tega naslova bi tako znašala 4.000.000,00 SIT. V zvezi s 13. členom zakona o uvedbi eura ta znesek pomeni 16.691,70 EUR. Opisani razlogi so narekovali spremembo izpodbijane sodbe (4. točka 358. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) z delno ugoditvijo pritožbi tožene stranke in znižanjem odškodnine na 25.454,85 EUR (6.100.000,00 SIT), v preostalem pa je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke, pritožbo tožeče stranke pa v celoti, zavrnilo (353. člen ZPP).

Zaradi delne spremembe odločbe o glavni stvari, je moralo pritožbeno sodišče spremeniti tudi stroškovno odločbo sodišča prve stopnje. Stroški tožeče stranke so znašali 449.632,00 SIT, stroški tožene 511.633,00 SIT in stroški stranskega intervenienta 263.296,00 SIT (stranki se glede ugotovljene višine stroškov nista pritožili). V zvezi s spremenjeno odškodnino se je spremenil uspeh tožeče stranke, ki je zdaj 59 %, uspeh tožene in stranskega intervenienta pa 41 %. Po opravljenem pobotu (pobot je pritožbeno sodišče izvedlo na enak način kot prvostopno, ker glede načina pobota ni bilo pritožbe) mora tožena stranka tožeči povrniti 32.543,00 SIT pravdnih stroškov, oziroma v zvezi z zakonom o uvedbi eura 135,80 EUR.

Pritožbeno sodišče je odločilo tudi o stroških pritožbena postopka. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka, tožena stranka pa je uspela glede polovice (iz pritožbenih navedb izhaja, da se strinja z odškodnino 5.100.000,00 SIT), zato ji mora tožena stranka povrniti polovico pritožbenih stroškov (za sestavo pritožbe, z materialnimi stroški in DDV na odvetniške storitve ter za sodno takso za pritožbo), to je 222,54 EUR.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 870/2004
• VSL sodba II Cp 1096/2004
• VSL sodba in sklep II Cp 425/99