VSK sodba I Cp 1874/2006

Jedro

Če škode ni mogoče reparirati z vzpostavitvijo v prejšnje stanje, jo nadomesti denarna odškodnina. Odškodninska obveznost se spremeni v denarno obveznost. Glede na določbo 186. člena ZOR, je torej tožnik upravičen do zamudnih obresti, vendar od postavitve denarnega zahtevka. Škoda se je takrat spremenila v denarno škodo in (šele) od takrat je zato toženka v zamudi. Ustavno odločbo Ustavnega sodišča opr. št. U-I-300/04 z dne 2.3.2006, potrebno pri odločanju o teku obresti po 1.1.2002 upoštevati veljavno zakonodajo ne glede na to, da je obligacijsko razmerje, iz katerega izvirajo zamudne obresti, nastalo pred uveljavitvijo.

 

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v 1.odst. 1.točke izreka s p r e m e n i, tako da zakonske zamudne obresti tečejo od 27.6.2003 dalje, v 3. točki izreka pa tako , da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 68.134,94 EUR (prej 16.327.858,74 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.10.2006 dalje , v 15 dneh (obračuni obresti so sestavni del te sodbe).

V preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstaja obveznost tožene stranke do tožeče stranke v višini 15.263.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.3.1995 dalje do plačila ter višji tožbeni zahtevek zavrnilo (1. točka izreka). Nadalje je ugotovilo, da obstaja obveznost tožeče stranke do tožene stranke v višini 1.306.398,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.1.1995 dalje do plačila (kar na dan 3.3.1995 znaša skupaj 1.372.115,71 SIT). Višji pobotni ugovor in pobotne ugovore za znesek 6.188.000,00 SIT (za škodo, ki je izbrisani družbi P. d.o.o. nastala zaradi tožnikove kršitve konkurenčne klavzule), za znesek 4.510.000,00 SIT (za škodo, ki je izbrisani družbi nastala zaradi posojila družbi P.r d.o.o.), za znesek 2.284.533,97 SIT (za škodo, ki jo je tožnik toženki povzročil, ker toženki ni vrnil blaga, ki ga je vložila v družbo, oz., ker tega blaga ni registriral kot stvarni vložek) ter za znesek 16.900.650,00 SIT (iz naslova preostanka premoženja ob prenehanju družbe P. d.o.o.) zavrnilo (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki znesek 13.890.884,29 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.3.1995 dalje do plačila, v 15-ih dneh (3. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki pravdne stroške v znesku 26.740,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.10.2006 dalje do plačila, v 15-ih dneh (4. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožuje toženka po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom, da se pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo v ugodilnem delu spremeni ter tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži povrnitev pravdnih stroškov ter pritožbenih stroškov z obrestmi, podrejeno, da se pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da se pritožuje zoper 3. točko izreka, 1. odst. 1. točke izreka ter zoper izrek o pravdnih stroških v 4. točki izreka, prvenstveno zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da je sodišče ocenilo, da je vse blago, o katerem govori tožba, dejansko bilo last družbe P. d.o.o.. Pri tem je nekritično sledilo izpovedbi tožnika in še tudi sedaj pri njemu oz. njegovi sedanji firmi zaposleni priči A. Š.. Zaradi tega dejstva, da je ta priča eksistenčno odvisna od tožnika, bi moralo sodišče njeno izpovedbo obravnavati bolj kritično. Toženka je v postopku na prvi stopnji navajala, da je šlo že v letih 1994 in 1995 za mešanje blaga in poslovanja med družbama P. d.o.o. in tožnikovo novo družbo, katero je izkazano ustanovil že tedaj, družbo P. P.. Zlasti ob pisno dokumentiranem dejstvu (skupna evidenca računov) je nerazumljivo, da je sodišče prve stopnje namenilo večjo verodostojnost priči A. Š., ki je izpovedala, da se računovodske listine pred več kot desetimi leti niso mešale. Ob skrbni in ustrezno kritični presoji izpovedb bi sodišče prve stopnje moralo oceniti, da je bilo že v letih 1994 in 1995 poslovanje navedenih družb pomešano, saj se je ista dejavnost izvajala v istih prostorih, s strani istih oseb (vsaj deloma - tožnik in A. Š.), da so bile evidence vsaj deloma skupne in da je bilo tudi blago od obeh družb. Slednje izkazuje del listinske dokumentacije. Podobno je sodišče nekritično sledilo pričam tožeče stranke, da se je vse blago, ki je bilo na dan 3.3.1995 last družbe P., nahajalo zgolj v skladišču na C., ne pa tudi na P. (izpovedba A. Š.). Nadalje je sodišče ocenilo, da se stanje zalog iz evidenc vsaj v grobem pokriva z dejanskim stanjem zalog v skladišču - do te ocene je prišlo na podlagi izpovedbe priče A. Š., ki je izpovedala, da blago nikoli ni šlo direktno od dobavitelja do kupca, ampak je vedno najprej prispelo v skladišče. Pri tem ne pojasni, kakšno stanje zalog iz evidenc naj bi se pokrivalo z dejanskim stanjem zalog v skladišču. Bilanca stanja na dan 31.12.1994, ki je bila narejena v skladu z navodili tožnika kot direktorja izbrisane družbe in za katero je on tudi odgovoren, izkazuje, da je bilo stanje zalog na dan 31.12.1994 nič. Sodišče prve stopnje upošteva kot ključen seznam stanja zalog, ki ga je na dan 3.3.1995 izdelala tožeča stranka sama (priloga A1 oz. A42). Že sam dodatni list k temu seznamu "navedbe pomembne za razjasnitev postopka" jasno izkazuje, da ne gre za verodostojen seznam, pač pa za spisek, ki ga je tožeča stranka sestavila zaradi te tožbe in ga je identično tudi vtoževala do zadnje modifikacije zahtevka 18.4.2005. Ta spisek ni ustrezal dejanskemu stanju zalog na dan 3.3.1995, saj je bilo blago, ki je bilo po evidencah do takrat nabavljeno, v pretežni meri do 3.3.1995 tudi prodano, bodisi zakonito z izdajo računa, bodisi na črno brez izdaje računa. Da je bilo poslovanje izbrisane družbe deloma nezakonito, je razvidno iz izpovedbe tožnika samega, ki je obseg prodaje na črno nimimaliziral na cca. 1%, medtem ko je toženka izpovedala, da je prodaja na črno predstavljala precejšen del poslovanja. Ob splošno znanem dejstvu, da je šlo pretežno za material, namenjen za stomatološko dejavnost, kjer izvajalci te dejavnosti izjemoma izdajajo račune pacientom, praviloma pa ne, ter ob izpovedbi tožnika, da so bili kupci P. zobozdravniki in zobotehniki, tako iz Slovenije kot iz Hrvaške, BIH, Srbije in Makedonije, je evidentno, da je velik del prodaje potekal na črno. Tožnik je v zvezi s tem na posebno vprašanje pripomnil, da je bila specialist za prodajo na črno toženka, vendar je to potekalo z njegovo vednostjo. Glede na prodajo na črno je bilo dejansko stanje zalog na dan 3.3.1995 bistveno manjše kot izhaja iz seznama A1 oz. A42, ki ga je spisala delavka družbe P.L. d.o.o. po navodilih tožnika. Na podlagi istega seznama je povzel vrednost tudi izvedenec, postavljen v tem postopku. Kljub temu pa je tudi izvedenec izrecno pri svoji preliminarni oceni izhajal prav iz tega seznama (pri čemer je poudaril, da je vprašljiv obseg in vrsta opreme, da gre za razlike med obema ključnima spiskoma opreme in da ni razpolagal z ustrezno informacijsko podlago za oceno vrednosti). Glede na to je nepravilno, da je sodišče vzelo kot osnovo za izračun vrednosti odnesenih predmetov prav ta seznam, kar izrecno izhaja iz končnega dela 3. odst. na strani 5 sodbe. Sodišče tudi ocenjuje, da so zaloge na dan 31.12.1994 bile. V zvezi s tem je sledilo izpovedbi priče tožeče stranke N. B., da so zaloge bile, vendar so jih na zahtevo tožnika zaradi prirejanja bilance za čim manjše plačilo davkov preknjižili na druge postavke. V kolikor bi bilo to resnično, bi moralo sodišče nezakonita ravnanja tožnika upoštevati v njegovo škodo, ne pa v njegovo korist. Pomembno je pri tem, da velja domneva, da so računovodski izkazi resnični. Ta domneva je sicer izpodbojna, vendar ni razumljivo, da je sodišče naklonilo verodostojnost s tem v zvezi tožniku, ki je bil glavni akter teh izkazov. Razumljivo bi bilo, da bi lahko verodostojnost takih izkazov izpodbijala npr. davčna uprava. Da pa sodišče verjame tožniku, ki po poteku zastaralnih rokov za pregon nezakonitih ravnanj v zvezi s poslovodenjem družbe P. prikroji svojo izpovedbo tej pravdi, je nerazumljivo. Nesprejemljivo je, da je sodišče na eni strani razvrednotilo poslovne listine - bilančne izkaze izbrisane družbe, na drugi strani pa sledilo kot verodostojnemu spisku, ki ga je sestavila tožeča stranka zaradi te tožbe po tožnikovem naročilu. Te bilance (tako za leto 1994, ki izkazuje stanje zalog na dan 31.12.1994 nič, kot tudi za leto 1995, ki izkazuje stanje zalog na dan 31.12.1995 okoli 25.000.000,00 SIT) je namreč podpisal kot odgovorna oseba in tudi predložil ustreznimi organom prav tožnik sam. Če je tožnik prirejal izkaze, ni razlogov, da bi mu sodišče v tem postopku kot poštenemu in resnicoljubnemu verjelo. Nelogično je razlogovanje sodišča, da so bile zaloge takoj po začetku leta 1995 vrnjene na prejšnji konto in da kasneje v letu 1995 niso več posegali v zaloge in da tako vsebuje znesek okoli 25.000.000,00 SIT tudi blago, ki ga je odnesla toženka. Sodišče prve stopnje na ta način kontradiktorno utemeljuje zahtevek tožnika, saj so bile glede na bilanco na dan 31.12.1994 zaloge nič, po kritičnem dogodku z dne 3.3.1995 pa so se zaloge do 31.12.1995 povečale na cca. 25.000.000,00 SIT. Sledeč razlogovanju sodišča prve stopnje naj bi tožnik s prireditvijo bilance na dan 31.12.1995 izkazoval bilančne zaloge zato, ker je bilo bilance treba izdelati, ker je podjetje v letu 1995 še poslovalo. A tudi teh zalog, ki izhajajo iz s strani tožnika podpisane bilance, sodišče prve stopnje ni upoštevalo kot dejanskih, pač pa naj bi po oceni sodišča ta znesek vseboval tudi blago, ki ga je odnesla toženka (2. odst. na strani 6 sodbe). V tem delu je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP, saj so razlogi sodbe v nasprotju med seboj in v nasprotju z izrekom. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi pravilno povzema ugotovitev izvedenca, da je praktično nemogoče ugotoviti pravo vrednost. Izvedenec je sicer zapisal, da je mogoče realno presojati edino spisek opreme, ki ga je vzel za osnovo in po katerem znaša ta vrednost na dan 1.3.1995 cca. 37.000.000,00 SIT. Ta vrednost na podlagi spiska, ki se po ugotovitvi izvedenca ni ujemal s spiskom v spisu, na katerega se je nanašalo zaprosilo za oceno vrednosti, naj bi se primerljivo ujemala z izkazano vrednostjo v bilanci stanja. Zaslišan na obravnavi 20.10.2006 pa je izvedenec pojasnil, da pri tem ni šlo za izkazano vrednost v bilanci stanja, pač pa za podatek iz mnenja izvedenke, ki je opravljala revizijo in je na 6. strani ugotovila, da so vprašljive vknjižbe v zalogah in da je bila narejena temeljnica v znesku približno 39.000.000,00 SIT. Pregled tega mnenja z dne 1.2.1997 (ki ga je podala S. J.) pokaže, da je le ta zgolj izpostavila kot posebno vprašljive vknjižbe v zalogah na kontu 660, in sicer temeljnico št. 28 z dne 31.12.1994 v znesku 39.220.097,50 SIT in temeljnico št. 29 z istega dne (prenos zalog) v višini 25.214.651,51 SIT na obveznosti iz poslovanja za tuj račun. Iz takega pojasnila je očitno, da se znesek 37.000.000,00 SIT, do katerega je prišel izvedenec ob upoštevanju spiska zalog (A1 oz. A42), ne ujema z ničemer: niti z izkazano vrednostjo v bilanci stanja, niti z zneskoma po temeljnicah št. 28 in 29. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi preliminarno oceno izvedenca vzelo kot eno izmed podlag za oceno zalog po prostem preudarku. Ob tem je po prostem preudarku izhajalo iz te preliminarne vrednosti, kateri je odvzelo 25% in dobilo 27.750.000,00 SIT. Pri tem je izhajalo iz zmotnih izhodišč, saj je bila ocena izvedenca očitno povsem neuporabljiva. Njegova preliminarna ocena se ni ujemala z izkazano vrednostjo v bilanci stanja, niti s kakšnimi drugimi vrednostmi. Izvedenec ni pojasnil, zakaj je preferiral temeljnico št. 28, ki za nekaj milijonov SIT presega vrednotenje tožnika po njegovem spisku, ne pa temeljnice št. 29, ki se približno ujema z bilančno vrednostjo zalog na dan 31.12.1995. Pri tem toženka uveljavlja pritožbeni razlog po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP, saj sodišče ni pojasnilo, zakaj je (ob sklicevanju na prosti preudarek) preliminarno vrednost izvedenca (ki je glede na prej povedano povsem neuporabljiva) zmanjšalo zgolj za 25%, ne pa npr. za 75%. V tem delu sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. V zvezi z neupoštevanjem ugovora zastaranja denarnega zahtevka toženka opozarja, da je tožeča stranka šele z vlogo 18.4.2005 postavila končni tožbeni zahtevek. Tudi če temelji spremenjeni zahtevek na istem pravnem in dejanskem stanju kot prvotni zahtevek (kar pa po mnenju tožene stranke ne drži), bi moralo sodišče upoštevati, da uveljavlja tožeča stranka poleg vrednosti blaga tudi zakonske zamudne obresti za več kot deset let nazaj pred postavitvijo tega zahtevka. Ob dodatnem dejstvu, da je iz obrazložitve razvidno (zadnji odstavek na strani 6 sodbe), da je podlaga zahtevku 154. člen ZOR, bi moralo sodišče upoštevati triletni zastaralni rok tako glede glavnice, še bolj evidentno glede obresti. Nerazumljivo je, da sodišče ni upoštevalo ugovora zastaranja vsaj glede obresti za obdobje več kot tri leta pred postavitvijo obrestnega zahtevka. Tožeča stranka je tudi svoj denarni zahtevek utemeljila na dejstvih, ki so ji bila evidentno poznana v letu 1995. Pri tem ni pravilna ocena sodišča, da vrnitev stvari ne bi prišla glede na potek časa v poštev, saj tudi sodišče samo ugotavlja, da je šlo za generične stvari. Toženka se pritožuje tudi v zvezi z neupoštevanjem njenih pobotnih ugovorov. V zvezi s posojili v skupnem znesku 2.375.270,00 SIT je treba upoštevati, da je bila prvotna tožeča stranka družba P., nasproti kateri je imela toženka terjatev iz tega naslova v skupnem znesku 2.375.270,00 SIT. Ker so že najmanj od 3.3.1995 obstajali pogoji za pobot, bi moralo sodišče ta znesek, povečan za natekle obresti, upoštevati v celoti, ne pa zgolj 45% tega zneska. V zvezi z zavrnitvijo ostalih pobotnih ugovorov pa toženka opozarja na evidentno neenakost med pravdnima strankama, saj sodišče zavrnitev teh ugovorov pretežno utemeljuje z nezmožnostjo toženke, da bi po tedaj veljavnem Zakonu o gospodarskih družbah (ZGD) vložila actio pro socio. Na drugi strani pa je tožnik kot nekdanji direktor izbrisane družbe svoja pooblastila na veliko zlorabljal, tako glede osiromašenja izbrisane družbe z izplačevanjem sredstev samemu sebi s čeki, z dvigovanjem neizkazanih potnih stroškov, z nakazovanjem denarja z računa družbe P. na račun svoje nove družbe in drugimi ravnanji. Ne glede na nezmožnost vložitve actio pro socio pa bi moralo sodišče upoštevati kot podlago za te pobotne ugovore toženke odškodninsko odgovornost tožnika, ki je s svojim ravnanjem toženki kot družbenici povzročal škodo, ki ji je nastala že v letu 1995 in je zato lahko predmet pobota. Toženka se pritožuje tudi zoper zavrnitev pobotnega ugovora v zvezi s škodo, ki jo je tožnik povzročil toženki s tem, da je od nje ob začetku sodelovanja pridobil blago v vrednosti 29.913 DEM, vendar ji tega blaga ni vrnil, niti registriral kot stvarni vložek. Zgolj dejstvo, da je pogodbi pod B24 in B25 sestavil oče toženke, ne izkazuje, da tožnik ni mogel prevarati toženke. Iz predloženih listin (zlasti bilanc) in drugih dokazov je bilo evidentno, da tožnik ni evidentiral med sredstvi družbe blagovnega in denarnega kredita toženke, niti poskrbel za registracijo stvarnega vložka. Zato je toženko oškodoval najmanj v višini v pobot uveljavljenega zneska. Ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja in pravilni uporabi materialnega prava ter določb pravdnega postopka bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, da je tožbeni zahtevek tožnika v celoti neutemeljen. Hkrati bi moralo v celoti ugoditi zahtevi toženke za povrnitev vseh njenih pravdnih stroškov.

Pritožba je delno utemeljena.

Toženka s pritožbo izrecno izpodbija 1. odst. 1. točke izreka ter 3. in 4. točko izreka, vsebinsko pa tudi zavrnitev njenih pobotnih ugovorov v 2. točki izreka. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje presodilo najprej v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. V obravnavani zadevi je bilo sporno vprašanje, koliko blaga (zalog in opreme) je toženka 3.3.1995 odpeljala in kakšna je bila vrednost le tega. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je tožnik kot dokaz, kaj je bilo odpeljano, predložil inventurni popis, sestavljen na dan 31.12.1994, evidenco prodaj in nakupov ter uvozne deklaracije z računi iz obdobja od 1.1.1995 do 3.3.1995. Prvostopenjske ugotovitve, da je bil prejemnik blaga po uvoznih deklaracijah in priloženih računih družba P. d.o.o., pritožba ne izpodbija, niti izpovedi priče N. B., ki je v družbi svoje matere vodila računovodstvo družbe P. in izpovedala (in ne le priča A. Š., da je blago v spornem obdobju prihajalo samo na to družbo in se vsi računi nanašajo na to družbo), da se računovodske listine niso mešale. Pritožba se sklicuje na seznam izdanih računov, vendar kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, gre pretežno za račune za špedicijske in prevozne storitve, ki nimajo neposredne zveze s količinami blaga na zalogi. Sodišče prve stopnje se torej ni oprlo samo na izpoved tožnika in priče A. Š., temveč tudi na izpoved priče N. B. in navedeno listinsko dokumentacijo. Sicer pa je bila izpoved priče Š. natančna in ji zgolj dejstvo, da je zaposlena pri tožniku, še ne jemlje kredibilnosti, tudi ne v delu, ko je izpovedala, da so "prostore na P. opustili in vse stvari prenesli v skladišče na C.", saj sta to skladišče v svojih izpovedih navedli tudi priči M. T. in D. H., katerih izpovedi je sodišče prve stopnje ocenilo, tudi v povezavi z izpovedbo A. Š. in listinsko dokumentacijo, zato pritožba prvostopenjskega zaključka, da je vse blago, ki je predmet tožbe, dejansko bilo last družbe P. d.o.o., ni omajala.

Pritožba povzema (kot nejasno) prvostopenjsko ugotovitev, da se stanje zalog iz evidenc pokriva z dejanskim stanjem zalog v skladišču, vendar je treba to brati v kontekstu predhodne sodbene obrazložitve (4.,5.strani sodbe), ki tak pritožbeni očitek pobije. Ni tudi mogoče pritrditi pritožbi, da je prvostopenjsko sodišče nepravilno upoštevalo kot osnovo za izračun vrednosti odnešenih predmetov seznam v prilogi A1. Sodišče prve stopnje je natančno pojasnilo (3. odst. 5. strani sodbe), zakaj je kot osnovo za izračun vrednosti odnešenega blaga upoštevalo (za toženko sporni) navedeni seznam, čeprav ga je sestavila tožeča stranka, in tudi že odgovorilo na v pritožbi ponovljene trditve "da je bilo stanje zalog 3.3.1995 bistveno manjše kot v navedenem seznamu, glede na bilanco stanja na dan 31.12.1994, ki je izkazovala, da je bilo stanje zalog nič in na dejstvo prodaje na črno". Zato pritožbeno sodišče ne more drugače, kot da v zvezi s temi pritožbenimi trditvami, opozori na izpoved priče N. B., ki je izpovedala, da so zaloge bile, vendar so jih na zahtevo tožnika zaradi prirejanja bilance za čim manjše plačilo davkov, preknjižili na druge postavke (izpoved priče - list. št. 195,197 spisa). Da bilanca ni odraz resničnega stanja je ugotovila tudi izvedenka S. J., ki jo je najela toženka, da opravi revizijo bilance (tudi na podlagi dokumentacije, ki jo je toženka odnesla) in tudi izvedenec T., katerega je v obravnavani zadevi imenovalo sodišče prve stopnje. Zato tudi pritožbeno sodišče ne dvomi, da so zaloge bile in katerih stanje je bilo zanesljivo ugotovljeno, tudi upoštevajoč inventurni zapisnik (kot računovodsko listino), napravljen nekaj dni po novem letu. Res sta pravdni stranki izpovedali o prodaji na črno, vendar je tudi to dejstvo sodišče prve stopnje upoštevalo pri odločitvi, na kar v pritožbi ponovljena (le pavšalna) trditev, da je bilo stanje zalog 3.3.1995 bistveno manjše kot ugotovljeno, zaradi prodaje na črno, ne more vplivati. Kot je tudi povedalo že sodišče prve stopnje, bi toženka lahko točno pojasnila, kaj je odnesla, vendar se za tak način sodelovanja v postopku ni odločila. Ko pritožba povzema zapis (v 2. odst. 6. strani sodbe) "da je ta znesek vseboval tudi blago, ki ga je odnesla toženka", se to nanaša na povzeto izpoved tožnika, da so v bilanci za leto 1995 bile zaloge okrog 25.000.000,00 SIT in vsebovale tudi odpeljano blago, in ne na oceno sodišča, kot protispisno trdi pritožba in neutemeljeno očita bistveno kršitev po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP.

Izvedenec T., katerega je imenovalo sodišče prve stopnje zaradi ugotovitve vrednosti odnešenega blaga, je ugotovil, da je glede na razpoložljive podatke nemogoče ugotoviti pravo vrednost; podal pa je preliminarno oceno vrednosti v višini 37.000.000,00 SIT. Pri tem se je oprl na spisek blaga v prilogi A1 in na podatke izvedenke S. J., ki je v svojem mnenju (pregledu poslovanja za leto 1994) izpostavila (vprašljive) vknjižbe v zalogah in ugotovila, da je bila 31.12.1994 izdana temeljnica št. 28 v znesku 39.220.097,50 SIT in temeljnica št. 29 v znesku 25.214.651,51 SIT (da je bila bilanca za leto 1994 prirejena in o prenosu zalog pa je, kot že ugotovljeno, izpovedala tudi priča B.) in pojasnil, da se njegova preliminarna ocena primerljivo ujema z navedenim podatkom iz mnenja izvedenke J.. Zato ne drži, kot navaja pritožba, da preliminarna ocena izvedenca ni z ničemer primerljiva in tudi ne, da izvedenec ni pojasnil primerljivosti s temeljnico št. 28, saj je že v pisnem izvedenskem mnenju (list. št. 218 spisa) ocenil vrednost blaga po spisku okrog 37.000.000,00 SIT.

Po določbi 216. člena ZPP odloča sodišče, kadar se ugotovi, da ima stranka pravico do odškodnine, pa se višina ne da ugotoviti, ali bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami, po prostem preudarku. Za uporabo prostega preudarka, ob izpolnjenem pogoju utemeljenosti tožbenega zahtevka in da višine škode ni mogoče natančno ugotoviti, se je zato sodišče prve stopnje lahko odločilo. Povsem jasno je obrazložilo, katera dejstva je upoštevalo (stran 7 sodbe) in glede na izpoved pravdnih strank o prodaji na črno (po tožniku v višini le okrog 1%, po toženki pa (neopredeljeno) bistveno več) povsem ustrezno ocenilo, da je ocena blaga, ki ga je odnesla toženka za približno 25% previsoka. Konkretnejših trditev o (zatrjevani) večji prodaji na črno s strani toženke ni bilo, niti ni v pritožbi, kar bi lahko vodilo sodišče prve stopnje k oceni za večje zmanjšanje zalog, za 75%, kot trdi pritožba. Zato je ocena po prostem preudarku tudi po mnenju pritožbenega sodišča povsem sprejemljiva in očitek bistvene kršitve, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ni utemeljen.

Neutemeljena je pritožbena graja, da sodišče prve stopnje ni v celoti upoštevalo pobotnega ugovora v zvezi s posojili v višini 2.375.270,00 SIT. Res je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, glede na tožnikov ugovor zastaranja, da so se pogoji za pobot v obravnavanem primeru stekli 3.3.1995 in takrat terjatev iz naslova danih posojil še ni bila zastarana. Vendar pritožba spregleda, da je bila družba P. d.o.o. izbrisana iz sodnega registra, pravdni stranki sta v razmerju družbenikov izbrisane družbe, zato je za obveznosti družbe treba upoštevati njuna notranja razmerja, to je poslovne deleže in je po sodbi porazdeljena obveznost med njiju zato pravilna (4. odst. 8. strani sodbe).

Neutemeljena je tudi pritožba, ko navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje kot podlago za ostale pobotne ugovore toženke upoštevati odškodninsko odgovornost tožnika, ki je s svojim ravnanjem leta 1995 toženki kot družbenici povzročil škodo. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da toženka ni podala nobenih navedb, da škodo uveljavlja kot pravna naslednica družbe, v vlogi z dne 19.4.2005 je uveljavljala pobotni ugovor nasproti tožniku zaradi škode, ki je izbrisani družbi nastala leta 1995 zaradi kršitve konkurenčne prepovedi s strani tožnika (znesek 6.188.000,00 SIT) in zaradi škode, ki je družbi nastala ob ustanovitvi družbe P.r leta 1994 (znesek 4.510.000,00 SIT), zavrnitev obeh pobotnih ugovorov je prvostopenjsko sodišče ustrezno obrazložilo, zato se v izogib ponavljanju na to sklicuje tudi pritožbeno sodišče (1. in 2. odst. 9. strani sodbe), kar velja tudi glede pobotnega ugovora v višini 3.457.600,00 SIT (11. stran sodbe).

Neutemeljeno tudi toženka izpodbija prvostopenjsko odločitev o zavrnitvi pobotnega ugovora v višini 2.284.533,00 SIT, za škodo, ki naj bi jo storil tožnik s tem, da je od nje ob začetku poslovanja pridobil blago v navedeni vrednosti, blaga pa ji ni vrnil, niti registriral kot stvarni vložek. Sodišče prve stopnje je ocenilo pogodbo (v prilogi B25), sklenjeno med pravdnima strankama 22.12.1993, gre za obligacijsko pogodbo, v zvezi s katero se toženka tudi v pritožbi sklicuje na izpodbojni razlog prevare, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, pa takega zahtevka s pobotnim ugovorom ne more uveljavljati. Gre za neizpodbito pogodbo, zato ob neizpodbijani prvostopenjski ugotovitvi, da v navedeni pogodbi ni bilo določb o vrnitvi blaga, niti o registraciji stvarnega vložka, tožnik zato ni kršil (takih) pogodbenih obveznosti, zato ni podan element protipravnosti (odškodninske odgovornosti).

Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 18.4.2005 navedel, da vračilo vtoževanega blaga ni več možno, kar toženka ni prerekala in tudi sama izpovedala, da je nekaterim artiklom potekel rok trajanja oz., da jih je prodala pod roko, zato je tožnik namesto vračila stvari zahteval nadomestitev v denarju ( tak zahtevek je kot podrejeni zahtevek postavil že v vlogi z dne 27.6.2003 ), po vrednosti blaga na dan 2.3.1995 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od takrat dalje, kot povrnitev premoženjske škode, kot je zahtevek obravnavalo tudi sodišče prve stopnje. Zato v danem primeru ni mogoče govoriti o zastaranju, za kar se zavzema pritožba. Tožnik je le zahtevek za vračilo blaga izrazil v denarju. Zmotna pa je, tudi po mnenju pritožbenega sodišča, odločitev v obrestnem delu, vendar iz drugih razlogov kot jih navaja pritožba. Odškodninska obveznost tistega, ki je za škodo odgovoren, je v poravnavi škode (1. odst. 154. člena ZOR, ki se v danem primeru še uporablja glede na 1060. člen Obligacijskega zakonika, OZ), prvenstveno tako, da vzpostavi prejšnje stanje (1. odst. 185. člena ZOR), če pa to ni mogoče, pa tako, da plača denarno odškodnino (3. in 4. odst. 185. člena ZOR). Torej, če škode ni mogoče reparirati z vzpostavitvijo v prejšnje stanje, jo nadomesti denarna odškodnina. Odškodninska obveznost se spremeni v denarno obveznost. V obravnavani zadevi je tožnik namesto prvotno zahtevanega vračila stvari, ob zatrjevanju in kar je toženka potrdila, da stvari ni več, postavil zahtevek za nadomestitev stvari v denarju. Prvotna nedenarna obveznost je postala denarna z navedbo škode v denarju in s tem, ko je zahteval njeno plačilo. Glede na določbo 186. člena ZOR, po kateri se šteje odškodninska obveznost za zapadlo od trenutka nastanka škode, je torej tožnik upravičen do zamudnih obresti, vendar od postavitve denarnega zahtevka ( z vlogo z dne 27.6.2003), škoda se je takrat spremenila v denarno škodo in (šele) od takrat je zato toženka v zamudi. Odločitev o prisojenih obrestih (od dne 27.6.2003 postavljenega denarnega zahtevka) že od 3.3.1995 dalje je zato materialnopravno napačna, zato je sodišče druge stopnje pritožbi v tem delu ugodilo, sodbo v 1. odst. 1. točke izreka spremenilo v pričetku teka zakonskih zamudnih obresti, od 27.6.2003 dalje (4. odst. 358. člena ZPP), posledično je moralo spremeniti tudi izpodbijano 3. točko izreka, v kateri je sodišče prve stopnje opravilo pobot obeh ugotovljenih obveznosti. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe in spisovnih podatkov je v obravnavanem primeru toženka ugovarjala utemeljenosti tožnikovega zahtevka, pri tem pa uveljavljala pobot za primer, če sodišče ugotovi, da je tožnikov zahtevek utemeljen, uveljavljala je torej procesnopravni pobotni ugovor (vloga z dne 3.9.2004, l.102 spisa), ko sodišče pobota medsebojni terjatvi tožnika in toženca s konstitutivno odločbo. V tem primeru nastane pobot na podlagi sodne odločbe in tudi obresti od ugotovljenih terjatev tečejo vse do tedaj. Za drugačen izračun sodišče prve stopnje v določbah materialnega prava zato ni imelo podlage (337. člen ZOR). Sodišče druge stopnje je s pomočjo računalniškega programa za izračun zakonskih zamudnih obresti, s katerim razpolagajo vsa sodišča in ki ga je uporabilo že sodišče prve stopnje (obračuni so sestavni del te sodbe), zaradi delne spremembe izpodbijane sodbe moralo opraviti nov izračun obresti, od ugotovljene obveznosti iz 1.odst. 1.točke izreka sodbe v višini 15.263.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.6.2003 do izdaje sodbe na prvi stopnji (18.10.2006), kar znaša 22.931.961,47 SIT in obveznosti po 1. odst. 2. točke izreka v višini 1.306.398,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.1.1995 do 18.10.2006, kar znaša 13.399.915,07 SIT. Ker gre v tem primeru za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred uveljavitvijo OZ, ki tečejo tudi po 1.1.2002, pa je bilo potrebno upoštevati tudi Ustavno odločbo Ustavnega sodišča opr. št. U-I-300/04 z dne 2.3.2006, s katero je bila prehodna določba 1060. člena OZ v delu, kolikor se na njeni podlagi še naprej uporablja ZOR, ki prepovedi teka zamudnih obresti ultra alterum tantum ne vsebuje, razveljavljena. To pomeni, da je potrebno pri odločanju o teku obresti po 1.1.2002 upoštevati veljavno zakonodajo ne glede na to, da je obligacijsko razmerje, iz katerega izvirajo zamudne obresti, nastalo pred uveljavitvijo OZ (24. točka cit. ustavne odločbe). V konkretnem primeru to pomeni, da je moralo sodišče pri teku obresti po 1.1.2002 upoštevati 376. člen OZ, ki določa, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti, doseže glavnico. Ker so obresti od zneska 1.306.398,50 SIT dosegle glavnico že pred 1.1.2002, obresti po 1.1.2002 ni mogoče več upoštevati, ampak le zamudne obresti, ki so se natekle do tega datuma, čeprav je njihova vsota že presegla glavnico (torej je upošteven po priloženem obračunu znesek 6.604.102,73 SIT). Ob pobotu je tako toženka dolžna plačati tožniku znesek 16.327.858,74 SIT (sedaj 68.134,94 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.10.2006 dalje, kot je pritožbeno sodišče zato spremenilo izpodbijano odločitev v 3. točki izreka prvostopenjske sodbe.

V preostalem delu pa je pritožba, kot že obrazloženo, neutemeljena, sprememba le v obrestnem delu tudi ni terjala spremembe stroškovne odločitve, zato jo je pritožbeno sodišče, ko tudi ob uradnem preizkusu (v skladu z 2. odst. 350. člena ZPP) kršitev ni zasledilo, zavrnilo in sodbo v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

Ker toženka s pritožbo glede glavne stvari ni uspela, ampak le glede obresti, nosi sama svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep I Cp 47/97
• VSL sodba I Cp 4704/2005
• VSK sklep Cp 330/96