VSK sodba I Cp 399/2006

Jedro

Višina odškodnine za azbestno bolezen.

 

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se zato sodba sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu s p r e m e n i tako, da se tožeči stranki prisodi še nadaljnjih 300.000,00 SIT odškodnine (1.251,88 EUR).

V preostalem delu se pritožba tožeče stranke, v celoti pa pritožba tožene stranke zavrneta in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 643,03 EUR (154.095,00 SIT) stroškov prvostopenjskega postopka in 248,72 EUR stroškov pritožbenega postopka v 15-ih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje.

 

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da je dolžna tožena stranka tožniku plačati 3.300.000,00 SIT odškodnine za negmotno škodo, ki jo je tožnik že utrpel in jo bo po pričakovanju tudi v bodoče na račun azbestne bolezni - plakov parientalne plevre obojestransko, ki je posledica izpostavljenih azbestu v času, ko je tožnik delal pri toženi stranki. Za telesne bolečine mu je prisodilo 800.000,00 SIT, za strah pa 2.500.000,00 SIT.

Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, glede pravdnih stroškov pa odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi 189.248,00 sit z zamudnimi obrestmi od 24.11.2005 dalje do plačila.

Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožeča stranka v pritožbi, vloženi po pooblaščenki, naprej opozarja, da je že pred prvostopenjskim sodiščem znižala tožbeni zahtevek na 7.500.000,00 SIT, česar sodišče prve stopnje ni pravilno upoštevalo. To znižanje je štelo kot da gre za delni umik tožbe, za katero je potrebno soglasje tožene stranke, ker se je že spustila v obravnavanje zadeve. Vendar pa po 3. odst. 184. člena ZPP pri zmanjšanju tožbenega zahtevka ne gre za tako spremembo tožbe, za katero bi bilo potrebno soglasje tožene stranke. Tožnikovo razpolaganje z zahtevkom v tej zadevi je bilo le kvantitativno in niti malo kvalitativno. Na isti podlagi tožeča stranka ne bo mogla več zahtevati odškodnine še enkrat, ker bo o tem zahtevku odločeno že v tem postopku, zato bistveni namen, zaradi katerega zakon zahteva soglasje tožene stranke, tukaj ni bil izpolnjen. Tudi v skladu s procesnopravno teorijo (pritožba citira delo prof. dr. Lojzeta Udeta - Civilno procesno pravo) pri zmanjšanju tožbenega zahtevka soglasje tožene stranke ni potrebno. V nadaljevanju izpodbija višino prisojene odškodnine, za katero ocenjuje, da je prenizka. Meni, da ni bila odmerjena v skladu s sodno prakso in ni v pravilnem razmerju z drugimi pravnomočno zaključenimi zadevami, v katerih je šlo za podobne vrste škode. Tako pri odmeri odškodnine za telesne bolečine ni dovolj upoštevalo vse škode, ki jo je tožnik že in jo bo še trpel v bodoče. Bolezen je pri njem popolnoma porušila življenjsko ravnovesje, saj gre za neozdravljivo bolezen - plake parientalne plevre. Tožnik svojega zdravja ne bo več pridobil nazaj in to stanje tudi ne bo stagniralo, temveč se bo le še slabšalo. Glede na svojo starost bo pregledom redno izpostavljen tudi v bodoče do konca življenja kar predstavlja gotovo bodoče dejstvo. Pri tožniku, ki je začel delati pri toženi stranki že v starosti osemnajstih let, se bo zaradi visoke doze izpostavljenosti azbestu lahko razvila nova z azbestom povezana bolezen, možnost za to je velika. Tožnik je sedaj star 46 let, ob odkritju bolezni pa je bil star komaj 43 let. Vse življenje bo podvržen rednim kontrolnim pregledom in ionizirajočem sevanju. Doba preživetja v primeru poslabšanja zdravstvenega stanja je tako kratka, da v večini primerov tožniki ne dočakajo pravnomočne sodne odločbe. V tožnikovem primeru je potrebno upoštevati, da sicer res niso zmanjšane tiste njegove telesne aktivnosti, ki bi izhajale iz morebitne telesne prizadetosti zaradi plevralnih plakov, so pa zmanjšanje tiste, ki vplivajo na kvaliteto človekovega življenja in to zaradi velike zaskrbljenosti, depresije in apatije. Upoštevati je potrebno, da je bil tožnik aktiven športnik, ki je veliko kolesaril, igral tenis, treniral otroke, bil je zelo priljubljen in družaben človek v delovnem in življenjskem okolju ter aktivist za ohranjanje čistega življenjskega okolja. Potem, ko je zbolel njegov brat za neozdravljivo boleznijo, je zbolel tudi sam. Tudi brat je najprej zbolel zaradi plakov, nato pa za mezoteliomom in umrl v starosti 48 let. Tudi po mnenju izvedenke so apatija, depresija in strah bistveno vplivali na tožnikove aktivnosti, ki so mu pomenile smisel življenja. Tožnik je še mlad, a nezaposljiv in veliko osebnega truda, moči in vztrajnosti njega ter njegove družine je potrebno, da se mu vsaj deloma vrne volja do življenja. Zato je odločitev sodišča, da ni upravičen do denarne odškodnine iz naslova duševnih bolečin zardi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, zmotna. Zatrjuje še, da so oškodovanci v drugih primerih ob istem obolenju dobili višjo odškodnino.

Tožena stranka pa v pritožbi zoper sodbo zatrjuje, da naj bi bila dosojena odškodnina previsoka. Vse preiskave, ki jih je opravil tožnik, razen CT pregleda v letu 2003, segajo več kot pet let nazaj od vložitve tožbe. Tudi če bi škodljive posledice zaradi sevanja ob predhodnih preiskavah bile izkazane, pa teh sodišče zaradi ugovora zastaranja ne bi smelo upoštevati. Azbestna bolezen je bila pri tožniku verificirana šele v letu 2003. Žarčenje bo sicer povečalo pri tožniku tveganje za hujša obolenja, vendar noben izvedenec ne more trditi, da bo pri tožniku dejansko prišlo do hujših obolenj. Zato meni, da bi bila primerna odškodnina za to le 500.000,00 SIT, iz naslova strahu pa 1.500.000,00 SIT, skupaj 2.500.000,00 SIT. Izpostavlja še ozaveščenost tožnika, kar lahko pripomore k temu, da je seznanjen tudi s tisto večino azbestnih bolnikov, pri katerih bolezen ne vpliva na dobo njihovega preživetja, če so imeli enako diagnozo kot on sam. Brez dvoma pa je k njegovi apatiji pripomogla tudi prezgodnja upokojitev, za katero pa se je tožnik odločil sam.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena delno, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

Pritožbene trditve tožeče stranke, ki jih ta izpostavlja na prvem mestu in s katerimi oporeka stališču sodišča prve stopnje, da pomeni njena skrčitev tožbenega zahtevka po svoji vsebini delni umik tožbe, v katerega bi morala tožena stranka privoliti, je mogoče upoštevati le v luči vpliva na stroškovno odločitev, saj sicer tožeča stranka za take pritožbene trditve ne bi imela pravnega interesa. Drži sicer, da za spremembo tožbe ne gre, če tožnik zmanjša zahtevek in zato tudi ni potrebe po privolitvi v spremembo tožbe. To pa vseeno ne pomeni, da v postopku ni potrebna nikakršna toženčeva privolitev. Ker gre za delni umik tožbe, je zmanjšanje zahtevka dopustno le pod pogoji iz 188. člena ZPP, kar pomeni, da je privolitev toženca v primeru, ko se je že spustil v obravnavanje zadeve, potrebna. Glede tega je pravna teorija enotna in to tudi dr. Lojze Ude v delu, ki ga omenja pritožba. Tudi ni mogoče pritrditi pritožbi, da ni šlo za kvalitativno znižanje zahtevka. Tožnik je namreč v tožbi zatrjeval npr. pri telesnih bolečinah težave z dihanjem, pokašljevanje in bolečine pod lopaticami, tožbeni zahtevek pa je znižal potem, ko je prejel izvedensko mnenje. Ker je v tožbi zatrjeval subjektivne težave, na katere ugotovitev izvedenke ni mogla vplivati, torej tudi ugotovitve izvedenke niso bile tiste, ki so bile odločilne za znižanje zahtevka. Zato tožeča stranka tudi stroškovne odločbe s temi pritožbenimi trditvami ni izpodbila.

Obe stranki se pritožujeta zoper odločitev o tožbenem zahtevku za plačilo negmotne škode za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za strah, pri čemer tožeča stranka ocenjuje, da je odškodnina prenizka, tožena stranka pa, da je previsoka. Po oceni pritožbenega sodišča je bila odškodnina za telesne bolečine odmerjena pravilno ob upoštevanju načela individualizacije in v okvirih sodne prakse, torej ob pravilnem upoštevanju drugih podobnih primerov in prisojenih odškodnin v teh primerih. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik kakršnihkoli telesnih težav zaradi začetnih plevralnih plakov nima. Odškodnino mu je prisodilo zaradi preiskav, ki jim bo moral zaradi rednih kontrolnih pregledov biti izpostavljen tudi v bodoče in to ne glede na to, ali se bo njegovo zdravstveno stanje dejansko slabšalo. Ker gre za relativno mladega oškodovanca, pa je temu ustrezno tudi pričakovana doba nevšečnosti, ki jim bo izpostavljen, daljša, zaradi česar je sodišče prisodilo za to obliko nepremoženjske škode primerno odškodnino v višini 800.000,00 SIT. Pritožba tožene stranke, ki opozarja, da tožnik kakšnim zahtevnejšim preiskavam do sedaj ni bil izpostavljen, zato ni utemeljena, enako pa tudi ne pritožba tožeče stranke, saj se njene trditve o bolečinah in drugih nevšečnostih niso potrdile.

Po oceni pritožbenega sodišča pa je utemeljena tožnikova pritožba, kolikor se nanaša na prisojeno odškodnino za prestani strah. V zvezi s tem je v tožnikovem primeru pomembno, da je bil zaposlen pri toženi stranki in s tem izpostavljen azbestu že kot vajenec (v starosti 15 - 18 let) in kasneje še 12 let bil izpostavljen visokim dozam azbesta. Zaradi obojega je verjetnost, da bi se pri tožniku razvile tudi morebiti druge azbestne bolezni večja, v posledici tega pa tudi tožnikov strah. V zvezi s slednjim je izvedenka ugotovila, da je pri tožniku povzročil apatijo in depresijo in to do te mere, da tožnik sam omejuje svoje aktivnosti. Tožnik ima majhne otroke, v družini so zboleli še brat, babica, oče, tast in ženina teta. Vse te okoliščine predstavljajo ob upoštevanju načela individualizacije, ki ga je potrebno upoštevati pri odmeri odškodnine za negmotno škodo, podlago za to, da se tožniku prisodi višja odškodnina za strah kot v primeru nekaterih drugih azbestnih bolnikov in višjo od tiste, ki jo je tožniku prisodilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče je pritožbi tožnika v tem delu zato ugodilo in odškodnino za strah zvišalo za 300.000,00 SIT (1.251,88 EUR). Iz navedenih razlogov pa je tudi jasno, da pritožba tožene stranke, ki se zavzema za nižjo odškodnino iz tega naslova, ni utemeljena.

Drži sicer, da se je kvaliteta tožnikovega življenja spremenila, vendar pa je sodišče na podlagi prepričljivih izvedenkinih ugotovitev prišlo do zaključka, da tožnikove življenjske sposobnosti niso znižane na račun njegove morebitne telesne prizadetosti, temveč si postavlja omejitve sam. Zato do odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni upravičen in je prvostopenjsko sodišče v tem delu njegov tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo. Vse to, kar izpostavlja pritožba v zvezi s spremenjenimi življenjskimi navadami, pa je sodišče v zadostni meri upoštevalo v okviru prisojene odškodnine za strah, saj je ta tisti, ki tožniku preprečuje take aktivnosti, kot jih je izvajal, preden je zbolel.

Tožnikovo opozarjanje na drugačno prakso sodišča v podobnih primerih pritožbeno sodišče ne more upoštevati, ker pritožba navaja opravilne številke zadev pred prvostopenjskim in ne pred pritožbenim sodiščem in bi zato tožnik moral, da bi pritožbeno sodišče lahko njegove navedbe preverilo, te odločbe priložiti pritožbi. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v drugih podobnih primerih, ko je šlo za mlajše oškodovance z diagnozo plevralnih plakov bila prisojena celo nižja odškodnina (npr. , ).

Stroške tožeče stranke je prvostopenjsko sodišče odmerilo na 830.194,00 SIT, stroške tožene stranke pa na 575.933,00 SIT. Višine tako ugotovljenih stroškov nobena od pritožb ne izpodbija. Po spremenjeni sodbi uspeh tožeče stranke ne znaša več 27,5% temveč 30%. Tožena stranka je zato dolžna povrniti tožeči stranki 249.058,00 SIT stroškov (1.039,30 EUR), tožeča pa toženi stranki 403.153,00 SIT (1.682,33 EUR). Po medsebojnem pobotanju stroškovnih zahtevkov je dolžna tožeča stranka toženi stranki povrniti 154.095,00 SIT pravdnih stroškov (643,03 EUR).

Ker je tožeča stranka s pritožbo delno uspela, ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka, odmerjene od zneska, s katerim je uspela, torej od zneska 300.000,00 SIT. Za sestavo pritožbe je tako upravičena do povrnitve 250 odvetniških točk ali 114,75 EUR oz. ob upoštevanju 20% DDV-ja do 137,70 EUR ter do povrnitve sodne takse 1.400 točk oz. 111,02 EUR, skupaj do povrnitve 248,72 EUR.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sodba I Cp 1440/2005
• VSK sodba I Cp 102/2006
• VSL sodba I Cp 870/2004