VSK sodba in sklep I Cp 207/2006

Jedro

V predmetni zadevi ne gre za določanje gradbene parcele ampak le za preoblikovanje funkcionalnega zemljišča v gradbeno parcelo.

 

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, zato se izpodbijana sodba v delu, v kolikor je bil tožbeni zahtevek J.V. in O.I. zavrnjen in glede odločitve o pravdnih stroških razveljavi ter v tem obsegu zadeva vrača sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Pritožba tožene stranke se zavrne in v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka za tožečo stranko se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožena stranka dolžna priznati, da so tožniki A.Ž., N.T. in V.V, vsi , solastniki nepremičnine parc.št. 724/1 in 724/3 vl.št.108 k.o. K. in je solastniški delež A.Ž. na navedeni nepremičnini 3,832 %, solastniški delež N.T. 12,252 % in solastniški delež V.V. 3,485%, kar je tožena stranka Mestna občina K., dolžna priznati in dovoliti, da se navedeni solastniški deleži tožečih strank na podlagi ter pravnomočne sodbe vpišejo v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v K. na parc.št. 724/1, 724/3, vl.št. 108 k.o. K.. V preostalem delu je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo. Glede stroškov postopka pa je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper to sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki. Tožeča stranka sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po zakonu. Tožnika J. in O.I. izpodbijata sodbo v zavrnilnem delu, ostali tožniki pa le glede stroškov pravdnega postopka. V pritožbi zatrjujejo, da tožena stranka tekom pravde ni nikoli osporavala okoliščine, da sta tudi J.V. in O.I. kupila stanovanje v stanovanjski hiši Č, v K., ki je označeno z L 10, ter da je solastniški delež obeh skupaj glede na celoto stanovanjske hiše 12,235 %. V bistvu je to tožena stranka izračunala sama, pri izdelavi načrta etažne lastnine. To je med strankami nesporno. Nespornih dejstev pa se ne dokazuje. To za sodišče prve stopnje tudi ni bilo sporno v prvi sodbi. Napačna je ugotovitev sodbe, da J. V. in O.I. nista dokazala nakupa stanovanja v stanovanjski hiši Č., ker je taka ugotovitev v nasprotju z ravnanjem tožene stranke, ki tega dejstva ni nikoli prerekala in kar je celo sama podkrepila s točkovnim zapisnikom. Da se izključi kakršenkoli dvom v to pa sta pritožnika priložila tudi en izvod Kupoprodajne pogodbe o nakupu stanovanja št. , ki sta ga pridobila pri podjetju Dom K. ki je za toženo stranko opravljal prodajo stanovanj in funkcionalnega zemljišča po Stanovanjskem zakonu. Tožnika namreč nista mogla pričakovati, da bo napadena sodba glede nakupa stanovanja obeh pritožnikov ob ponovnem sojenju drugače ugotovljena in v nasprotju s stališčem tožene stranke o tej okoliščini. Nepravilna je tudi stroškovna odločitev napadene sodbe, saj so A. Ž., N. T. in V.V. v celoti uspeli s svojim zahtevkom in bi napadena sodba ob pravilni uporabi načela uspeha v pravdi vsakemu od tožnikov, ki so uspeli, morala prisoditi ustrezen sorazmerni delež pravdnih stroškov in sicer vsakemu 1/6, saj niso ne nujni, ne enotni sosporniki. Tožena stranka pa proti njim ni uspela.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo in vse pritožbene trditve prereka.

Tožena stranka pa v pritožbi, ki jo je vložila iz vseh pritožbenih razlogov po zakonu, navaja, da okrajno sodišče ni stvarno pristojno za odločanje v predmetni zadevi. Sodišče namreč mora ves čas postopka paziti na svojo stvarno pristojnost po uradni dolžnosti. V tožbi navedena vrednost spornega predmeta je občutno prenizka. Spor se vodi glede pridobitve lastninske pravice na zemljišču, ki se nahaja v centru K.. Sodišče bi se moralo skladno z določili 3. odst. 44. čl. ZPP na primeren način prepričati o pravilnosti navedene vrednosti. Glede na to, da je za območje, na katerem se nahajajo sporna zemljišča v veljavi Sklep o določitvi elementov vrednotenja nepremičnin na območju Mestne občine K., je mogoče nedvomno zaključiti, da je vrednost spornega premeta najmanj 3.325.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo. Zakon o graditvi objektov - ZGO-1 dejansko ureja vprašanje preoblikovanja funkcionalnega zemljišča večstanovanjskih stavb v gradbene parcele. V 1. odst. 217. čl. ZGO-1 je določeno, da med skupne dele takšne stavbe spadajo zemljiške parcele ali njihovi deli, na katerem so imeli na dan uveljavitve ZLNDL pravico uporabe etažni lastniki, ne glede na to, ali so bile te parcele odmerjene kot funkcionalno zemljišče ali ne. Takšne parcele ali njihovi deli se štejejo kot gradbena parcela. Zaradi tega je sodba napačna, ko navaja, da je glede na izkazano etažno lastnino tožnikov potrebno samo ugotoviti, ali so imeli tožniki pravico uporabe na takratni enotni parceli 724 k.o. K. ter da naknadna parcelacija na utemeljenost zahtevka ne more vplivati. Določbe 1. odst. 217. čl. ZGO-1 ni mogoče razlagati na takšen način in gre za napačno uporabo materialnega prava. Dejstvo je namreč, da predpis določa, da je kot gradbeno parcelo neke večstanovanjske hiše moč šteti parcelo ali pa samo del neke parcele. Splošno znani so primeri, ko so zgrajene večstanovanjske stavbe - bloki na ogromnih parcelah (naselje F.) pa ni dvoma, da za posamezno večstanovanjsko hišo ne bo kot gradbena parcela določena celotna parcela, pač pa le njen del, ki služi konkretni stanovanjski stavbi. Funkcionalno zemljišče oz. gradbeno parcelo je namreč potrebno šele določiti oz. ga odmeriti, čemur je primarno namenjen upravni postopek. Četudi bi se to določalo v sodnem postopku, je sodišče glede obsega tega zemljišča napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj ne moreta celotni parceli 724/1 in 724/3 služiti kot funkcionalno zemljišče večstanovanjske stavbe na Č. 8. Taka domneva je napačna. Gre za 95 m2 zemljišča, ki v celoti nikakor ni namenjeno konkretni stavbi in ne more biti v celoti določeno kot gradbena parcela. Sodišče samo ne razpolaga s strokovnim znanjem, da bi moglo samostojno določiti obseg gradbene parcele, pač pa bi bilo to potrebno ugotavljati z izvedencem geodetske oz. gradbene stroke. Da je temu tako, je razvidno iz določbe 2. odst. 217. čl., ki pravi, da se kot gradbena parcela v vsakem primeru šteje, tisti del zemljišča znotraj površine gradbene parcele, na katerem stoji stavba, gre torej za takoimenovani fondus oz. gabarite zgradbe. Kar pa se preostalega dela zemljišča tiče, ga je potrebno šele ugotoviti oz. določiti na način in po postopku, ki je urejen v 216. čl. ZGO-1. Jasno je torej, da sodišče mora ugotoviti to, ali spada v skupni del stavbe cela parcela ali samo del te parcele in v kakšnem obsegu. Sodišče je namreč spregledalo dejstvo, da del parc. 724/1 predstavlja v naravi T. ulico, ki je kot taka javno dobro, na katerem pa lastninske pravice ni moč pridobiti.

Najprej k pritožbi tožeče stranke:

Pravilna je razlaga pritožbe, da dejstva, ki so med strankama nesporna, ni potrebno dokazovati. Tekom tega postopka ni bilo nikoli sporno, da sta tudi J. V. in O.I. kupila stanovanje po Stanovanjskem zakonu v hiši Č. in postala lastnika tega stanovanja. To tudi za sodišče prve stopnje ni bilo, saj je sodišče prve stopnje v sodbi z dne 21.10.2003 izrecno povedalo, da sta tožnika stanovanje v stanovanjski hiši Č. 8 kupila po Stanovanjskem zakonu in postala lastnika. Res je bila ta sodba razveljavljena s sklepom Višjega sodišča v K. z dne 1.3.2005, opr.št. Cp , vendar tudi po razveljavitvi te sodbe to dejstvo ni postalo sporno. Prav iz tega razloga se sodišče prve stopnje ne more sklicevati na to, da tožeči stranki pogodbe o nakupu stanovanja nista predložili in zato nista dokazali, da sta lastnika spornega stanovanja. Pritožbeno sodišče, za katerega to dejstvo tudi ni sporno, je zato moralo pritožbi tožeče stranke ugoditi ter izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, da ugotovi tudi za ta dva tožnika, v kolikšnem delu sta solastnika na predmetnem funkcionalnem zemljišču oz. gradbeni parceli. Ker je pritožbeno sodišče deloma sodbo razveljavilo, je moralo razveljaviti tudi izrek o stroških postopka, kajti ta bo odvisen od končnega uspeha strank v sporu.

Nato k pritožbi tožene stranke:

Tožena stranka prereka stvarno pristojnost okrajnega sodišča, češ da je vrednost spornega predmeta najmanj 3.325.000,00 SIT in ne v tožbi navedena vrednost 1.100.000,00 SIT. Že je sodišče prve stopnje povedalo, da je tožena stranka ta ugovor podala prepozno, kajti najpozneje na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari bi sodišče lahko višino spornega predmeta spreminjalo, če bi za to obstajali pogoji. Tožena stranka višini spornega predmeta ni ugovarjalo, sodišče samo pa v vrednost spornega predmeta ni dvomilo, zato je ostala vrednost spornega predmeta, kot jo je tožeča stranka označila v tožbi: za vrednost spornega predmeta 1.1000.000,00 SIT pa je pristojno okrajno sodišče.

Po prepričanju pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe 217. čl. Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), prav tako pa je pravilno ugotovilo dejansko stanje. Določba 217. čl. ZGO-1 rešuje situacijo preoblikovanja funkcionalnega zemljišča večstanovanjskih stavb oz. stavb v etažni lastnini v eno ali več gradbenih parcel. Izrecno namreč določa, da se v primeru stavbe v etažni lastnini z dnem uveljavitve ZGO-1 šteje, da med skupne dele takšne stavbe spadajo zemljiške parcele ali njihovi deli, na katerih so imeli na dan uveljavitve zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL) pravico uporabe etažni lastniki, ne glede na to, ali so bile te parcele odmerjene kot funkcionalno zemljišče ali ne. Takšne parcele, ali njihovi deli, se štejejo kot gradbena parcela, takšne stavbe v etažni lastnini in je v solastnini vseh etažnih lastnikov. Sodišče prve stopnje je torej v tem postopku ugotavljalo, ali so tožniki v času uveljavitve ZLNDL, to je 25.7.1997 imeli pravico uporabe na parc.št. 724 k.o. K. oz. na parc.št. 724/1, 724/2 in 724/3 k.o. K., katere so nastale po parcelaciji parc.št. 724. Da so tožniki na tej parceli imeli pravico uporabe, je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo. Teh ugotovitev pa pritožnici ni uspelo izpodbiti oz. teh ugotovitev niti ni izpodbijala, zatrjuje le, da je potrebno gradbeno parcelo šele določiti. V predmetni zadevi ne gre za določanje gradbene parcele ampak le za preoblikovanje funkcionalnega zemljišča v gradbeno parcelo. Ne gre za postopek urejen v 216. čl. ZGO-1, kot napačno trdi pritožba in tudi meni, da bi bilo potrebno postaviti izvedenca geodetske oz. gradbene stroke. Gre za postopek preoblikovanja, ki je drugačen kot postopek določanja gradbene parcele. Prav tako tudi ne drži pritožbena trditev, da del parc.št. 724/1 predstavlja v naravi T. ulico, kajti sodišče prve stopnje je izrecno ugotovilo, da to ne drži. Ker je pritožba tožeča stranke neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožeče stranke se pridrži za končno odločbo. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela in ker odgovor na pritožbo tožeče stranke ni bil potreben, pa mora sama nositi stroške pritožbenega postopka.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 1818/98
• VSL sklep R 14/2001
• VSK sklep I Cpg 178/2003