VSK sodba I Cp 1130/2005

Jedro

Okoliščine, čemu je bil denar, ki si ga je toženec sposodil, namenjen, pa na pogodbene obveznosti ene ali druge stranke ne vplivajo, ne spreminjajo pravne narave sklenjene posojilne pogodbe, zato so trditve o zmoti oz. nesporazumu neutemeljene.

 

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v ugodilnem delu v točki 1 izreka s p r e m e n i tako, da se prisojena odškodnina zniža za znesek 339.615,00 SIT in se tudi za ta del tožbeni zahtevek zavrne (tako je tožena stranka sedaj dolžna tožeči stranki plačati 1.924.483,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.5.2002 dalje, v 15-tih dneh), ter v točki 2 v izreku o pravdnih stroških tako, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti 247.216,00 SIT pravdnih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe prve stopnje do plačila, v 15-tih dneh pod izvršbo.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 60.260,00 SIT pritožbenih stroškov, v 15-ih dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.9.2006 dalje do plačila.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo, da tožniku plača 2.264.098,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.5.2002 dalje do plačila, v 15-tih dneh, ter višji tožbeni zahtevek zavrnilo (točka 1 in 3 izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne 353.166,00 SIT pravdnih stroškov z obrestmi (točka 2 izreka).

Tožena stranka se je zoper sodbo pritožila. Uveljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču druge stopnje predlaga, da sodbo spremeni tako, da se toženi zahtevek zavrne kot neutemeljen tudi v izpodbijanem ugodilnem delu oz. podredno sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču. Meni, da je sodišče zmotno ocenilo posamične dokaze, dokazna ocena ni celovita. Edini pisni dokaz o posojilu je zapis, ki ga je sestavil tožnik ob izročitvi zneska 20.000 DEM toda zapis je potrebno ocenjevati z drugimi izvedenimi dokazi, da se dobi pravilno sliko dejanskega dogajanja, tega pa prvostopenjsko sodišče ni napravilo oz. ni napravilo pravilno. Iz izpovedb prič K. in V. izhaja, da je toženec obema povedal, da je denar za raziskavo tržišča gob in kož prejela družba M. in se opravili pripravljalni posli. Priči K. je tožniku tudi povedal, da bo družba M. delila dobiček s tožnikom od kož in gob. Obe priči sta še povedali, da je bil s strani tožnika dan denar v bistvu nadomestilo stroškov za pripravo posla, K. pa tudi da ta denar ni bil pravo posojilo, pač pa vložek v posel in sta obe priči tudi povedali, da je bil tožnik večkrat v Bosni v družbi M. v zvezi s pripravo tega posla in tega tožnik ni zanikal. Tudi vračilo 3.000 DEM tožniku je šlo iz računa družbe M. in je tožnik potrdil prejem tega zneska ter je toženec povedal, da je bil zgolj poštar in potrdil prevzem denarja. Zapis o izročitvi zneska v roke tožniku sovpada s tožnikovo trditvijo (očitno pravilno toženčevo), da je bil zgolj poštar. S tem je skladen tekst v nadaljevanju, da je bil devizni znesek izročen z namenom izboljšanja poslovanja firme M.C. in da bo vrnitev tega zneska in delitev ekstra dobička po dogovoru. Neobičajno in v praksi neverjetno je, da bi fizična oseba najemala kredit za izboljšanje poslovanja družbe in bi fizična oseba priznavala in izplačevala ekstra dobiček za posle, ki jih izpelje družba. Evidentno je, da je posel pripravila in izvedla družba M. če ta ne bi pridobila prodajalcev kož in gob, posel ne bi nastal in prav zaradi tega posla je tožnik prišel v Bosno in si blago ogledal. Znano mu je bilo, da teh poslov ne bo opravil toženec, saj je zapisal, da bo znesek, ki ga je izročil, namenjen poslovanju družbe M.. Sodišče ni upoštevalo, da je treba dvomiti v izpovedbo tožnika, saj ji ni mogoče položiti zadostne teže, očitno je govoril neresnico. Sam je zapisal besedilo, njegova dejanja odstopajo od trditev v izpovedbi. Ne prereka namreč obiska na sedežu družbe M. ogled kož in gob, tudi ne prereka način dogovora o izročitvi deviznega zneska v tožnikovi zidanici, kar kaže na neresnično tožnikovo izpovedbo. Sodišče ne upošteva obrazložitve priče K. o načinu poslovanja tujcev v Bosni, da se je za tuje posle pri opisanih komercialnih poslih poslovalo le z gotovino. To dejstvo je znano, lahko bi rekli splošno znano tudi v Sloveniji. Poslovanje z gotovino je namreč bil pogoj za pridobite blaga, kot je povedala priča K.. ta je še povedal, da mu je toženec po prihodu v Bosno rekel, da je družba M. dobila denar, da lahko sklene posel. Sodišče ob zmotni ugotovitvi dejanskega stanja tudi zmotno uporabi materialno pravo. Vprašalo se ni, ali je šlo morebiti pri izročitvi deviznega zneska za zmoto ali nesporazum, saj 63. čl. ZOR določa, da v primeru, če sta stranki prepričani, da se strinjata, dejansko pa je med njima nesporazum o naravi pogodbe ali posla ali predmeta obveznosti, pogodba ne nastane. Tožene stranka je prepričana, da sta obe pravdni stranki izročeni denar povezovali z družbo M., denar ni bil izročen tožencu kot pogodbeni stranki, pač pa le v roke, kot je zapisal tožnik in na to kažejo predhodne ugotovitve. Če pa je nastal med strankami nesporazum, pogodba ni nastala. Sodišče zmotno upošteva plačilo 3.000 DEM, to v vsakem primeru predstavlja zmanjšanje glavnice dolgovanega zneska in je znesek družba M. plačala iz njenih sredstev. V tem kontekstu je zmoten tudi datum zapadlosti, saj dogovora o zapadlosti ni. Za trditev, da bi družba M. izplačevala dobiček tožniku ni pravne in dejanske podlage. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena v spodaj navedenem obsegu:

Pritožbenega sodišča ne prepričajo pritožbene trditve in razlogovanje glede zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožba opozarja na izpovedbo dveh prič, pri tem pa spregleda, da je sodišče v postopku zaslišalo tudi druge priče, ki pa so (vsaj posredno) potrdile tožnikove trditve o tem, da je denar posodil tožencu (priča K., K., L.). Tako se izkaže, da je pritožnik tisti, ki dejansko stanje prikazuje s pomočjo analize izpovedb le določenih prič, torej ne celovito, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče pritrjuje prepričljivemu zaključku sodišča prve stopnje, ki ga je sprejelo potem, ko je celovito in analitično ocenilo zbrane dokaze, tudi izpovedbi strank, da sta se stranki, torej tožnik kot fizična oseba ni tožena oseba kot fizična oseba, dogovorili, da tožnik tožencu posodil znesek denarja, toženec kot posojilojemalec pa da bo ta znesek vrnil. Res je, kar izpostavlja pritožba, da je bil govor tudi o vložku in delitvi dobička, očitno pa je šlo le za dogovarjanja, dogovor glede tega, kot je zaključilo prvostopenjsko sodišče, ni bil dosežen in tudi pritožba na koncu poudari, da za trditev tožnika, da bi družba M. izplačevala dobiček tožniku, ni pravne in dejanske podlage. Glede na zapis o vrnitvi posojenega zneska ni mogoče pritrditi pritožbi, da ni šlo za posojilo, pač pa le za vložek v družbo, da je šlo za posojilo potrjuje nenazadnje tudi dejstvo, da ni bil sklenjen npr. dogovor o procentu od donosa predvidenega posla. Povsem tako prepriča dokazna ocena prvostopenjskega sodišča (ki se je opredelilo do navedb tožene stranke, ki jih ponavlja v pritožbi - da je bil toženec le poštar,..), da sta stranki sklenili posojilno pogodbo, okoliščine, čemu je denar, ki si ga je toženec sposodil, bil namenjen, pa na pogodbene obveznosti ene ali druge stranke ne vplivajo, ne spreminjajo pravne narave sklenjene posojilne pogodbe in so ob povedanem trditve o zmoti oz. nesporazumu neutemeljene. Sodba ima tudi dejanske ugotovitve, ki utemeljujejo odločitev glede začetka teka zamudnih obresti zaradi zamude, teh dejanskih ugotovitev pritožnik ne napada, zgolj s trditvijo, da je zmoten datum zapadlosti, saj dogovora med strankami o zapadlosti ni bilo, pa ne more uspeti, tudi v primeru, če stranki ne dogovorita oz. ne določita roka za vrnitev posojila, obstoji obveznost posojilojemalca vrniti posojilo (2. odst. 162 čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, ki se za razmerja nastala pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika, še uporablja - 1060. čl. OZ). Prav ima pritožba le, ko opozarja, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da je bil že vrnjen znesek 3.000 DEM. Sodišče je namreč ugotovilo, da obresti niso bile dogovorjene, da je bil ta znesek vrnjen pred zapadlostjo, kot tudi, da ni bilo določno dogovorjeno, da bi bil tožnik upravičen do "eksta dobička" in tudi ne višina le-tega. Glede na navedeno, se vračilo zneska 3.000 DEM na more nanašati na obresti oz. izplačilo dobička, saj to ni bilo dogovorjeno, gre lahko le za delno vrnitev posojila, zato je sodišče prve stopnje v tem delu delno zmotno uporabilo materialno pravo, ko tega ni upoštevalo kot vračilo dela posojila. Pritožbeno sodišče je zato v tem obsegu pritožbi ugodilo in sodbo tako spremenilo, da je toženec tožeči stranki dolžan plačati ustrezno nižji znesek, ne torej tolarsko protivrednost 20.000 DEM oz. 2.264.098,00 SIT, pač pa tolarsko protivrednost preostanka dolga 17.000 DEM oz. ustrezno nižjo tolarsko protivrednost, to je znesek 1.924.483,00 SIT (4. tč. 358. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP), saj ob odločanju tudi uradoma upoštevanih postopkovnih kršitev pritožbeno sodišče ni zasledilo (2. odst. 350. čl. ZPP). Iz že navedenih razlogov je pritožbeno sodišče v preostalem izpodbijanem ugodilnem, a nespremenjenem delu pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča (353. čl. ZPP). Glede na spremembo odločbe o glavni stvari je pritožbeno sodišče delno spremenilo tudi odločbo o stroških postopka na prvi stopnji. Stroški tožeče stranke so odmerjeni na 353.166,00 SIT. V postopku tožeča stranka ni uspela v celoti, pač pa po spremenjeni sodbi le s približno 70%, zato je upravičena do povrnitve ustreznega dela stroškov, torej zneska 247.216,00 SIT. Tožena stranka pa je upravičena glede na delni uspeh s pritožbo do povrnitve pritožbenih stroškov, ki so odmerjeni glede na uspeh in sicer 26.600,00 SIT zaradi plačila takse za pritožbo, 33.000,00 SIT za sestavo pritožbe (uveljavljeni stroški, poročilo stranki so že zajeti v tej postavki), ter 2 % materialnih stroškov, skupaj 60.260,00 SIT (2. odst. 154. in 2. odst. 165. čl. ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 130/99
• VSL sodba I Cp 1424/99
• VSL sklep I Cp 1247/99