VSK sklep I Cp 1036/2005

Jedro

Glede na zavezo iz 33. čl. ZSZ plačila akontacije v primeru predčasnega odvzema posesti, tudi v primeru, če odločba ni izdana, a je do dejanskega odvzema posesti prišlo, razlastitveni upravičenec ne more biti v boljšem položaju in je zato dolžan od tedaj plačati zamudne obresti, saj je s plačilom v zamudi.

 

Izrek

Pritožbi nasprotnega udeleženca se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v delu, kjer je v točki 2a izreka odločeno, da tečejo zamudne obresti od 29.5.2000 dalje tako s p r e m e n i, da te tečejo že od 25.10.1999 dalje;

v preostalem delu se pritožba nasprotnega udeleženca, pritožba predlagateljice pa v celoti zavrne in p o t r d i sklep sodišča prve stopnje.

Predlagateljica je dolžna nasprotnemu udeležencu povrniti 19.523 SIT stroškov pritožbenega postopka, v 15-dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.9.2006 dalje

 

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se lastninska pravica na parc. št. 1907/32, 1907/41, 1914/11 in 1915/4, pripisani k vl. št. 749 k.o. A., sedaj vknjižena na nasprotnega udeleženca, odvzame v korist predlagateljice (tč. 1 izreka) in je predlagateljica dolžna nasprotnemu udeležencu v 15-tih dneh po pravnomočnosti sklepa za odvzete nepremičnine plačati akontacijo odškodnine v znesku 8.312.046,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.5.2000 do plačila ter razliko do polne odškodnine v znesku 9.829.033,63 SIT (tč. 2 izreka) ter ob tem ugotovilo, da so nepremičnine že v posesti predlagateljice in odredilo, da se prenos lastninske pravice na navedenih nepremičninah v zemljiški knjigi izvede po pravnomočnosti sklepa in zaznambo začetka razlastitvenega postopka izbriše (tč. 3 in 4 izreka).

Zoper sklep sta se pritožila oba udeleženca.

Predlagateljica izpodbija odločitev pod tč. 2 (odločitev glede plačila odškodnine), predlaga, da pritožbeno sodišče v tem delu sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno obravnavanje in odločanje. Predpisi, ki jih je sodišče uporabilo, so uporabljeni zmotno. Sodišče namreč ni upoštevalo Zakona o ureditvi določenih vprašanj v zvezi z graditvijo avtocestnega omrežja v Republiki Sloveniji, ki določa poseben postopek pridobivanja nepremičnin za gradnjo avtocest, kadar je za posamezen odsek avtoceste sprejeta uredba o lokacijskem načrtu. 13. člen tega zakona našteva listine, ki veljajo kot dokaz za pridobitev dovoljenja za gradnjo in v 8. alineji je kot dokazilo navedeno potrdilo pristojnega organa o uvedbi postopka razlastitve. Zadnja alinea 13. čl. tega zakona pa določa, da D. d.d. prične z gradbenimi deli v skladu z enotnim dovoljenjem za gradnjo. Pogodbe z lastnikom, nasprotnim udeležencem, ni bilo mogoče skleniti, zato je sodišče v nepravdnem postopku izdalo sklep o uvedbi razlastitvenega postopka za navedena zemljišča, ki so se potrebovale za gradnjo HC V-S Na podlagi sklepa o uvedbi razlastitvenega postopka je bilo izdano delno enotno dovoljenje in dovoljena gradnja, tudi na predmetnih parcelah. Gradbeno dovoljenje je bilo vročeno tudi lastniku zemljišč. Delno enotno dovoljenje je bilo izdano 25.5.1998, štev.. Sodišče bi moralo zato določiti višino odškodnine na podlagi 26. čl. Zakona o stavbnih zemljiščih, kot je to navajala predlagateljica že na naroku dne 19.11.2004.

Nasprotni udeleženec se pritožuje zoper odločitev pod tč. 2 a, kolikor je odločeno o pričetku teka zamudnih obresti (torej glede odločitve, da tečejo zamudne obresti od zneska 8.312.046,00 SIT šele od 29.5.2000 dalje). Uveljavlja vse pritožbene razloge, pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sklep v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v tem delu v ponovno obravnavo in odločitev ter priglaša pritožbene stroške. Odločitev glede obrestnega zahtevka ni pravilna. Opozarja, da je predlagateljica stopila v posest nepremičnin, ne da bi pred tem sodišču predlagala predhodno izročitev v posest in ne da bi v odmeno za to plačala razlastitvenemu zavezancu akontacijo odškodnine, ki je znašala najmanj 75% vrednosti, kot je to predpisal 37. čl. ZSZ. Zaradi takega nezakonitega postopanja razlastitvene upravičenke je sodišče ugodilo predlogu nasprotnega udeleženca in na podlagi cenitve sodne cenilke I.N. z dne 20.12.1997 z izpodbijanim sklepom določilo akontacijo v višini 75% od ocenjene vrednosti oz. v znesku 8.312.046,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 29.5.2000 do plačila, to je od dne, ko je nasprotni udeleženec postavil zahtevo po plačilu akontacije z obrestmi. Da gredo obresti šele od tega dne, ni res. Interes razlastitvenega upravičenca, torej predlagateljice je, da pride do predhodne izročitve nepremičnin v posest. To bi morala sodišču predlagati. Glede na določbo 37. čl. ZSZ bi moralo prvostopenjsko sodišče glede na ugotovitev, da ima predlagateljica nepremičnine že v posesti, ugotoviti, od kdaj jih ima. To se je zgodilo 5.6.1998, torej bi od tedaj morale že teči obresti, sodišče pa tega natančnega termina nastopa posesti ni ugotavljalo, ker je drugače pristopilo k reševanju vprašanja teka začetka zamudnih obresti. Napačno je zato uporabljeno materialno pravo in sta med seboj v nasprotju izrek in obrazložitev sklepa. Opozarja še, da gre za odškodninsko obveznost, ki zapade v trenutku nastanka škode in je od tedaj podana zamuda, torej dolžnik dolguje poleg glavnice tudi zamudne obresti. Ker je bilo v tem primeru nesporno, da je razlastitvena upravičenka stopila 5.6.1998 v posest, je od tedaj v zamudi. Ponovno poudarja, da gre za protipraven odvzem posesti, na nepremičninah nasprotnega udeleženca je začela graditi. Ni plačala ne akontacije in imela je korist vsaj v višini obresti od neplačanega zneska akontacije in ne le od 29.5.2000 dalje, pač pa od 5.6.1998, torej od dejanskega odvzema posesti. Z nezakonitim posegom v posest in gradnjo je dejansko nasprotnemu udeležencu preprečila uporabo, na eni strani je tako podana korist z njene strani, na drugi prikrajšanje na strani nasprotnega udeleženca, kot je to določal 219. čl. tedaj veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), to je predlagateljica dolžna nadomestiti.

Nasprotni udeleženec je odgovoril tudi na pritožbo predlagateljice. Meni, da predlagateljica povzema le abstraktni dejanski stan predpisov, na katere se sklicuje in ne konkretizira vsebinskih pomanjkljivosti, ki naj bi predstavljale zatrjevano napačno uporabo materialnega prava in pritožbe v zvezi s tem očitkom ni mogoče preizkusiti. Opozarja še, da mora biti odškodnina, ki jo je dolžna zaradi razlastitve plačati predlagateljica, taka, da predstavlja premoženjsko izravnavo za izgubo na premoženju. Zato pa je potrebno upoštevati vse relevantne okoliščine konkretnega primera. Iz skopih razlogov pritožbe je videti, da se predlagateljica upira celo revalorizaciji cenitve. To ni realno. Po logiki predlagateljice tudi sicer razlastitveni postopek ne bi bil potreben, saj bi si razlastitveni zavezanec vzel brezpogojno tisto in tolikšno odškodnino kot bi jo predlagateljica bila voljna dati. Cilj razlastitvenega postopka, ki naj bo oblika nadomestitve, je denarna odškodnina, torej ekvivalenca, in zato tudi ni bilo pravilno stališče sodišča prve stopnje, ki je kljub izrecno postavljenemu zahtevku odklonilo odločanje o odškodnini za uničene pridelke in posevke. Pritožba je po mnenju nasprotnega udeleženca zato neutemeljena, priglaša stroške sestave odgovora na pritožbo.

Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi predlagateljice:

V tem postopku je sodišče prve stopnje odločalo o odvzemu lastninske pravice. Le-ta se lahko odvzame v javno korist proti nadomestilu v naravi ali proti plačilu odškodnine in po pogojih, ki jih določa Zakon o stavbnih zemljiščih v 2. poglavju (Ur. list RS št. 44/97 s spremembami - ZSZ). Ugotovljeno je, da so bile nepremičnine, navedene v izreku izpodbijanega sklepa v tč. 1, predvidene za gradnjo odseka avtoceste, kar torej predstavlja javno korist v smislu 2. odst. 22. čl. ZSZ in je zato sodišče prve stopnje tudi odločilo, da se na navedenih nepremičninah odvzame lastninska pravica. Predlagateljica te odločitve ne napada, meni pa, da ni pravilna odločitev glede obveze plačila odškodnine z obrestmi (odločitev pod tč. 2 izreka). Iz razlogov pritožbe je mogoče razbrati, da predlagateljica oporeka določitvi višine odškodnine, ki naj ne bi bila v skladu z določbo 26. čl. Zakona o stavbnih zemljiščih. Zakaj konkretno ni, pritožnica ne pove, navaja sicer, da je to navedla že na naroku dne 19.11.2004, te navedbe ni mogoče upoštevati, saj je pritožba samostojno sredstvo, uperjeno zoper konkretno sodno odločbo, zato se pritožnik v pritožbi ne more sklicevati na prejšnje navedbe, podane tekom postopka. 26.čl. ZSZ pa določa, da odškodnina z odvzeto nepremičnino obsega vrednost nepremičnin in stroške povezane z razlastitvijo ter se višina odškodnine določi po vrednosti, ki jo ima nepremičnina v času izdaje sklepa iz 33. čl., torej v času izdaje sklepa o začetku razlastitvenega postopka. Materialnopravne določbe, ki jih vsebujeta citirana člena, je sodišče prve stopnje tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno uporabilo, saj je ugotovilo tržno vrednost nepremičnine po kriterijih v času začetka razlastitvenega postopka in pravilno, zaradi dalj časa trajajočega postopka, le to valoriziralo na dan odločanja. Pritožba drugih razlogov, s katerimi bi izpodbijala konkretno odločitev, ne poda, in je neutemeljena.

K pritožbi nasprotnega udeleženca:

Prav ima nasprotni udeleženec, ko opozarja, da je odškodnina cena, ki bi jo lastnik zemljišča lahko dosegel na tržišču, če razlastitve ne bi bilo. Ker med udeležencema ni prišlo predhodno do sporazumne rešitve glede sklenitve kupoprodajne pogodbe, je zato moralo odločati o tem sodišče v nepravdnem postopku. Po določbi 2. odst. 37. čl. ZSZ je predvideno plačilo akontacije odškodnine v višini najmanj 75 % s cenitvijo ugotovljene vrednosti nepremičnin, kar mora predlagateljica plačati, če želi predhodno doseči izročitev nepremičnin v posest, tako odločitev sodišče na predlog predlagateljice med postopkom sprejme, če bi lahko nastala večja materialna škoda ali če je to zaradi koristi večjega števila prebivalcev na določenem območju neizogibno potrebno. Takega predloga predlagateljica v postopku ni podala, na kar pravilno opozarja nasprotni udeleženec. Je pa sodišče prve stopnje, ker je ugotovilo, da je predlagateljica posest nastopila, čeprav o tem sodišče ni odločilo, predlagateljici naložilo, da od tedaj, ko bi morala plačati akontacijo odškodnine, od tako ugotovljene višine v zakonu predvidene akontacije plača tudi obresti. Kot začetek teka obresti je sodišče prve stopnje vzelo datum, ko je nasprotni udeleženec obresti zahteval. Tako izhodišče je materialnopravno delno zmotno. Strinjati se je sicer s stališčem prvostopenjskega sodišča in pritožnika, da, glede na zavezo iz 33. čl. ZSZ plačila akontacije v primeru predčasnega odvzema posesti, tudi v primeru, če odločba ni izdana, a je do dejanskega odvzema posesti prišlo, razlastitveni upravičenec ne more biti v boljšem položaju in je zato dolžan od tedaj plačati zamudne obresti, saj je s plačilom v zamudi. V sklepu je ugotovljeno, da so vsaj že 25.10.1999 nepremičnine bile v posesti predlagateljice. Nasprotni udeleženec sedaj šele v pritožbi trdi, da se je to zgodilo leta 1998, da je torej tedaj predlagateljica samovoljno nastopila posest, vendar tega v postopku na prvi stopnji ni navedel. Tudi v nepravdnem postopku se smiselno uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP - 37. čl. Zakona o nepravdnem postopku - ZNP), take pritožbene navedbe so nedovoljene novote v smislu 337. čl. ZPP, saj nasprotni udeleženec v pritožbi niti ne pove, da in zakaj tega ni mogel navesti že v postopku na prvi stopnji. Ker torej trditev, da bi prišlo do izročitve oz. nastopa posesti že v letu 1998, v postopku na prvi stopnji ni podal, je pritožba, kolikor se zavzema za tek zamudnih obresti pred 25.10.1999, neutemeljena, sicer pa utemeljena.

Ker pritožbeno sodišče ob reševanju obeh pritožb postopkovnih kršitev, na katere po uradni dolžnosti pazi (2. odst. 350. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. ZNP) ni zasledilo, in tudi zatrjevanega nasprotja med izrekom in razlogi ni, le v delu, kot že pojasnjeno, je zmotno uporabljeno materialno pravo, je pritožbi nasprotnega udeleženca delno ugodilo in glede obresti sklep delno spremenilo, sicer pa pritožbi zavrnilo in potrdilo sklep prvostopenjskega sodišča (353, 4. tč. 358. in 366. čl. ZPP v zvezi s 37.čl. ZNP).

Glede na delni uspeh s pritožbo je nasprotni udeleženec upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov in sicer 125 točk za sestavo pritožbe, 20 točk za poročilo stranki in 2.9 točk za materialne stroške, skupaj 147,9 točk , kar znaša (vrednost točke je 110 SIT) 16.269 SIT, povečano za 20 % DDV, torej 19.523 SIT, kar mu mora predlagateljica povrniti v 15-dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.9.2006 dalje Do drugih priglašenih stroškov glede na določbe OT ni upravičen, tako je posvet s stranko in študij spisa ter pregled odločbe 2. stopnje že zajet v nagradi za sestavo pritožbe, plačilo taks pa ni izkazano. Ker predlagateljica s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov, prav tako ni nasprotni udeleženec upravičen do povrnitve stroškov za odgovor na pritožbo, saj s temi navedbami ni pripomogel k razjasnitvi zadeve in ne gre za potrebne stroške (165. in 155. čl. ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS Sodba Pdp 1160/2000
• VSM sodba in sklep I Cp 1311/2008
• VDS sodba Pdp 218/97