VSK sodba I Cp 1643/2005

Jedro

Kajti čim je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je zaradi dokazane vzročne zveze delovanja alkohola na zavarovanca ob nezgodi, prišlo do nezgode, potem je skladno z 8. tč. 1. odst. 9. čl. Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje izključitev odgovornosti zavarovalnice popolna.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, zato se izpodbijana sodba s p r e m e n i tako, da se tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Tožena stranka je dolžna tožniku izplačati odškodnino v višini 4.300.000,00 SIT in mu povrniti stroške postopka, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe do plačila" zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 621,34 EUR in stroške pritožbenega postopka v znesku 126,85 EUR v 15-tih dneh.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je tožbeni zahtevek tožnika za plačilo zavarovalnice utemeljen v višini 30 %.

Zoper to sodbo se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov pa zakonu. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je do padca prišlo v zimskem času, ko so temperature padle pod ledišče( -8°C), da je bila v času dogodka skoraj že tema in da je bil tožnik obut v gumijasto obutev, predvsem pa s pomočjo izvedenskega mnenja zaključilo, da je bil v času padca vinjen. V času škodnega dogodka je izvedenka ugotovila, da je imel tožnik koncentracijo alkohola v krvi 3,49 g/kg, naslednji dan zjutraj pa še 1,44 g/kg. Splošni pogoji za nezgodno zavarovanje oseb, ki so sestavni del zavarovalne police in torej del pogodbe v 9. členu določajo primere, v katerih so obveznosti zavarovalnice izključene. Zavarovalno kritje pa ne obstoji. V konkretni situaciji je potrebno uporabiti drugo alinejo 8. tč. 1. odst. 9. čl., po kateri je meja alkoholiziranosti 1%o, vzročna zveza zaradi delovanja alkohola pa se ob tolikšni količini domneva. V konkretni zadevi je jasno, da je bila ta meja s strani tožnika krepko prekoračena. Sodišče pa je napačno zaključilo, da je tolikšna alkoholiziranost k nastanku škode vplivala v višini do 70 %. Tako stališče sodišča je povsem nesprejemljivo, predvsem pa nezdružljivo s smislom in vsebino zavarovalne pogodbe. Med obveznostmi sklenitelja zavarovanja sodi dolžnost neuživanja alkohola v taki količini, ki bi pomenilo vpliv na škodni dogodek. Namen take določbe je jasen, zavarovalnica med svoje zavarovance uvršča osebe, ki pomenijo tveganje do določene meje, v kolikor s svojim ravnanjem na primer z uživanjem alkohola ali drugih podobnih substanc to mejo prekoračijo, zanjo predstavljajo veliko tveganje. Možnost nastanka škodnega dogodka se bistveno poveča, saj nanjo v določni meri vplivajo sami. Logična posledica je, da zavarovalnica takih zavarovancem ne želi nuditi zavarovalnega kritja.

V konkretnem primeru je tožnik užival alkohol, pri tem presegel dovoljeno mejo in s takim ravnanjem kršil pogodbena določila, zato ga morajo zadeti posledice, konkretno izguba zavarovalnih pravic. Le-ta je lahko celotna. Kritje ne more biti le delno, zato je v tem kontekstu ukvarjanje z vprašanjem sposobnosti vida in hoje nepotrebno, saj je iz zgornjih razlogov jasno, da je povsem irelevantno, koliko je k nastanku škode prispeval tožnik, koliko pa ostale zunanje okoliščine. Pri svoji odločitvi je sodišče prezrlo še dodatno dejstvo, da tožnik ob padcu ni utrpel nobenih hujših poškodb. Le-te so nastale kasneje, ko je tožnik ostal na kraju padca čez noč, v zimskih temperaturah, vsled česar je utrpel številne ozebline, ki so povzročile določeno stopnjo invalidnosti. Gre torej za vprašanje, koliko škode je tožnik povzročil sam, ko zaradi svoje stopnje alkoholiziranosti ni bil sposoben vstati in oditi domov. Jasno je, da bi zdrav in trezen odrasel človek ob podobnem padcu na ledu utrpel udarce, nikakor pa ne ozeblin, saj bi zavestno ravnal povsem drugače. Tožnikov zahtevek je zato potrebno obravnavati tudi v tem kontekstu ter z vidika ravnanja tožene stranke v smislu upoštevanja in spoštovanja pogodbenih določil.

Pritožba je utemeljena.

Materialnopravna podlaga za odločanje v tem sporu so določbe ZOR o nezgodnem zavarovanju, ki je bilo sklenjeno s polico štev. 1294149, katere sestavni del so splošni pogoji za nezgodno zavarovanje oseb NE-88 (v nadaljevanju Splošni pogoji). V 8. tč. 9. čl. Splošnih pogojev je izključena obveznost zavarovalnice za nezgodo, ki nastane zaradi dokazane vzročne zveze delovanje alkohola na zavarovanca. Določena je tudi domneva, po kateri se šteje, da je nezgoda nastala zaradi dokazane vzročne zveze delovanja alkohola na zavarovanca, če je imel ob nezgodi več kot 1%o alkohola v krvi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik padel na ledu in padec pomeni nezgodo v smislu določb 1. odst. 5. čl. Pogojev. Prav tako je ugotovilo, da je bil tožnik v času nezgode pod vplivom alkohola in je znašala koncentracija alkohola v času škodnega dohodka 3,49 g/kg oz. 3,49 %o alkohola. Po mnenju pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje naredilo napačen pravni zaključek, da četudi se je tožnik sam spravil v stanje, ko so bile njegove psihomotorične sposobnosti zmanjšane, je prispeval k nastanku nezgode le 70 %, v tolikšni meri je nezgoda posledica alkoholiziranosti, v preostanku, to je 30 % pa od njega neodvisnih, samostojnih dejavnikov. Po mnenju pritožbenega sodišča, takšna odločitev ni pravilna, gre za izključitev odgovornosti v celoti in ne tako, kot je to odločilo sodišče prve stopnje. Kajti čim je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je zaradi dokazane vzročne zveze delovanja alkohola na zavarovanca ob nezgodi, prišlo do nezgode, potem je skladno z 8. tč. 1. odst. 9. čl. Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje izključitev odgovornosti zavarovalnice popolna. Ker je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo ter izpodbijano sodbo na podlagi 4. tč. 1. odst. 358. čl. ZPP spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Ker je pritožbeno sodišče sodbo spremenilo, je moralo odločiti o stroških postopka. Tožeča stranka je v postopku propadla, zato mora toženi stranki povrniti njene stroške postopka. Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo stroške za izvedeniško mnenje, sodno takso in materialne stroške. Ti stroški so znašali 148.900,00 SIT, vendar pa je ta znesek skladno z Uredbo sveta ES št. 1086/2000 z dne 11.7.2006 spremenilo v EUR, ki je od 1. januarja 2007 uradna valuta Republike Slovenije. Ob menjalnem razmerju 239.640 SIT za 1 EUR mora tožeča stranka toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 621.34 EUR. Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela in znašajo stroški pritožbenega postopka 30.400,00 SIT in je po enakem menjalnem razmerju tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti tudi stroške pritožbenega postopka v znesku 126,85 EUR.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sodba I Cp 225/2006
• VSK sklep I Cp 955/2005
• VSK sodba I Cpg 176/2005