<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSK sodba I Cp 599/2004

Sodišče:Višje sodišče v Kopru
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSKP:2006:I.CP.599.2004
Evidenčna številka:VSK02897
Datum odločbe:16.02.2006
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:nevarna stvar - plinska jeklenka - soodgovornost

Jedro

Sodišče druge stopnje sprejema oceno prvostopenjskega sodišča, da predstavlja s plinom napolnjena plinska jeklenka nevarno stvar, zaradi česar je nadalje pravilno zaključilo, da je prvotožena stranka za nastalo škodo objektivno odgovorna. Plinska jeklenka, ki je napolnjena s propan-butan plinom, sama po sebi sicer res ni nevarna, pač pa takšna postane šele ob nezadostno skrbnem ravnanju, saj lahko pride do uhajanja plina v zrak in s tem nastanka eksplozivne mase.

 

Izrek

Pritožbi toženih strank se deloma ugodi in izpodbijana sodba v ugoditvenem delu in v odločbi o stroških postopka s p r e m e n i tako, da se v končnem besedilu pravilno glasi:

"1. "Toženi stranki sta dolžni plačati tožečima strankama 1. E.B., odškodnino v višini 900.000,00 SIT in 2. M.B., odškodnino v višini 600.000,00 SIT, oboje z zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 do 24.2.2004 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 25.2.2004 dalje pa v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti.

2. Toženi stranki sta dolžna povrniti tožečima strankama materialno škodo v znesku 238.500,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.11.1998 do plačila;

vse pod tč. 1 in 2 izreka v roku 15 dni, pod izvršbo.

3. Tožeči stranki sta dolžni povrniti toženima strankama pravdne stroške v znesku 25.027,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.2.2004 dalje do plačila".

V ostalem pa se pritožba ter v celoti pritožba toženih strank kot neutemeljeni zavrneta in v nespremenjenih, a izpodbijanih delih p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Tožeči stranki sta dolžni povrniti toženima strankama v roku 15 dni 101.520,00 SIT stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.2.2006 dalje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod tč. I razsodilo, da sta toženi stranki S. A. d.d. in S., Z.., dolžni plačati tožečima strankama, 1. E.B., odškodnino v višini 1.500.000,00 SIT in 2. M. B., odškodnino v višini 1.000.000,00 SIT, oboje z zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 do 24.2.2004 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 25.2.2004 dalje pa v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti. Pod tč. 2 je toženima strankama naložilo, da sta dolžni tožečima strankama povrniti materialno škodo v znesku 397.500,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.11.1998 do plačila, vse pod tč. 1 in 2 v roku 15 dni, pod izvršbo. Pod tč. 3 je dalje odločilo, da sta toženca dolžna tožnicama povrniti stroške postopka v višini 455.459,90 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe, to je od 24.2.2004 dalje do plačila, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe. Pod tč. 4 pa je višji tožbeni zahtevek zavrnilo. Pod tč. II pa je še sklenilo, da se tožnici oprostita plačila sodnih taks v pravdnem postopku.

Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki po svojih pooblaščenkah. Tožeči stranki uveljavljata pritožbene razloge zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, sodbo sodišča prve stopnje pa izpodbijata predvsem v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da je bil pokojni A.B. v smislu 154. in 158. čl. ZOR soodgovoren za nastalo nesrečo. Menita namreč, da slednjemu soodgovornosti ne gre pripisati, saj ni bil usposobljen za rokovanje s plinom, niti ni vedel, da je segrevanje cevi s plinsko jeklenko nevarno. Čeprav je imel opravljen izpit iz varstva pri delu, pa ta ni obsegal področje rokovanja s plinom, niti prvotožena stranka ob nabavi plinske jeklenke ni poskrbela, da bi delavci opravili preizkus usposobljenosti za rokovanje s plinom, niti jim ni dalo ustrezna navodila. Nadrejeni delavci so vedeli, da se uporabljajo plinske jeklenke za segrevanje cevi in ker se je dogodek pripetil po vikendu, ko je kondenzacijska voda v ceveh zmrznila, izpihovanje vode iz cevi ni bilo mogoče, zaradi česar jih je bilo potrebno segrevati. Ker prvotožena stranka ob nabavi plinskih jeklenk ni poskrbela za usposabljanje delavcev in jim ni dala navodila na varno delo, je izključno odgovorna za nastalo škodo. Sodišču druge stopnje zato predlagata, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Toženi stranki se pritožujeta zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Menita, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da predstavlja s plinom napolnjena jeklenka nevarno stvar, zaradi česar naj bi bila v danem primeru podana objektivna odgovornost prvotožene stranke. Dejstvo je, da je pokojni A.B. uporabljal običajno plinsko jeklenko, kot se uporablja v gospodinjstvu in se za njeno uporabo zahtevajo pravila le običajne skrbnosti. S plinsko jeklenko namreč lahko rokuje vsak, kdor ima splošno znanje in sposobnosti in zato ne gre za stvar, ki bi sama od sebe predstavljala povečano nevarnost za ljudi in premoženje. Objektivna odgovornost prvotožene stranke spričo tega tudi ni podana, zaradi česar je sodišče prve stopnje materialno pravo zmotno uporabilo. Poleg tega pritožba še izpostavlja, da je do eksplozije plinske jeklenke prišlo zaradi ravnanja pokojnega A.B., ki je bilo v nasprotju s splošnimi pravili o varnem delu, saj je navkljub nasprotovanju tedaj prisotnih delavcev, samovoljno, brez razmišljanja o posledicah, odvil samo zaporni ventil, čeprav za kaj takega ni bil pooblaščen. Glede na takšno početje, ko se ni zmenil za opozorila sodelavcev pa je jasno, da tudi morebitni izpit iz varstva pri delu, kolikor bi se nanašal na rokovanje s plinom, nastale nesreče ne bi preprečil. Pritožba spričo tega ocenjuje, da je v primeru objektivne odgovornosti podan ekskulpacijski razlog iz 2. odst. 177. čl. ZOR, saj je vso odgovornost za nesrečo pripisati ravnanju pokojnega A.B.. Poleg tega pa toženi stranki še navajata, da prvotožena stranka za nabavo plinske jeklenke sploh ni vedela, saj sta jo samovoljno nabavila pokojnik in delavec B.J., zaradi česar tudi ni mogla pripraviti posebnih navodil za varno delo z jeklenkami. Sodišču druge stopnje predlagata, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo na podlagi 4. tč. 358. čl. ZPP spremeni tako, da tožničin zahtevek v celoti zavrne ter ji naloži v plačilo pravdne stroške vključno s stroški pritožbenega postopka.

Pritožba toženih strank je deloma utemeljena, pritožba tožečih strank pa ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje sprejema oceno prvostopenjskega sodišča, da predstavlja s plinom napolnjena plinska jeklenka nevarno stvar, zaradi česar je nadalje pravilno zaključilo, da je prvotožena stranka za nastalo škodo objektivno odgovorna. Plinska jeklenka, ki je napolnjena s propan-butan plinom, sama po sebi sicer res ni nevarna, pač pa takšna postane šele ob nezadostno skrbnem ravnanju, saj lahko pride do uhajanja plina v zrak in s tem nastanka eksplozivne mase. Zato se za ravnanje s takšno jeklenko, kot je to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, zahteva skrajna skrbnost, na katero opozarja že sam proizvajalec s priloženimi navodili za uporabo, na katerih so navodila o tem, kako je potrebno z jeklenko ravnati ob njeni uporabi in še posebna opozorila glede nevarnosti, ki jo predstavlja jeklenka, kolikor ni pravilno nameščena. Taka opozorila med drugim so, da jeklenka ne sme stati blizu peči, ali na plošči električnega štedilnika oz. na soncu. Zato že navedena dejstva potrjujejo pravilnost izpodbijanega zaključka, da pomeni uporaba plinske jeklenke povečano nevarnost za nastanek eksplozije oz. z njo nastale škode. Navedene ugotovitve pa veljajo ne le za obravnavani primer, temveč tudi na splošno, to je za uporabo plinskih jeklenk v gospodinjstvu, kjer se od uporabnikov jeklenk prav tako zahteva skrajna skrbnost. Pritožbena trditev, da je država ukinila obvezno pregledovanje ventilov na plinskih jeklenkah v vsakem gospodinjstvu, zato ne pomeni, da plinska jeklenka ni več nevarna in da se za njeno uporabo zahteva zgolj običajna skrbnost. Zato se izkaže, da je izpodbijani zaključek povsem pravilen, nasprotna pritožbena izvajanja pa neutemeljena.

Z istimi pritožniki se tudi ni moč strinjati v navedbi, da prvotožena stranka za nabavo plinske jeklenke ni vedela, in da sta jo samovoljno nabavila pokojni A. B. in B.J., zaradi česar tudi ni mogla pripraviti navodil za delo z jeklenkami. Dokazna ocena, ki jo je o navedenih dejstvih sprejelo prvostopenjsko sodišče je namreč povsem prepričljiva, saj temelji na računih za nabavo gorilnikov za butan plin, dalje izpovedb prič M.Š., B.J. in J. P., da so plinske jeklenke uporabljali od novembra 1995 ter ugotovitve, da so se jeklenke naročale pri prvotoženi stranki. Teh ugotovitev pa pritožba argumentirano niti ne izpodbija in zato ob vsem povedanem, sodišče druge stopnje v obstoj objektivne odgovornosti prvotožene stranke nima pomislekov.

Kolikor obe pravdni stranki izpodbijata zaključek prvostopenjskega sodišča glede soodgovornosti pokojnega A. B. in sicer tožnici, da soodgovornost le-tega ni podana, toženki pa, da je do dogodka prišlo izključno zaradi njegovega ravnanja in je podan izključitveni razlog po 2. odst. 177. čl. ZOR, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče dejansko stanje sicer pravilno ugotovilo, vendar pa je zmotno uporabilo materialno pravo. Krivdno soodgovornost pokojnega A. B. je namreč presojalo po 154. in 158. čl. ZOR, čeprav bi glede na zaključek o objektivni odgovornosti toženih strank moralo uporabiti določbi 2. oz. 3. odst. 177. čl. ZOR. Sicer pa sodišče druge stopnje sprejema dejstvene ugotovitve sodišča prve stopnje, da je soodgovornost pokojnega A.B. podana, saj je ta s tem, ko je odvil samo zaporni ventil na jeklenki, za kar ni bil niti usposobljen niti pooblaščen, kršil določbe Zakona o varstvu pri delu, kot je to podrobneje obrazloženo v izpodbijani sodbi. Ne glede na to, da pokojni A.B. ni bil ne poučen, ne usposobljen glede rokovanja s plinom, kot se v pritožbi tožnic poudarja, pa ne drži, da ni vedel, da je obravnavano popravljanje plinske jeklenke nevarno. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da bi moral pred uporabo plinske jeklenke prebrati in upoštevati tehnična navodila proizvajalca, poleg tega pa je utemeljena tudi pritožbena navedba toženih strank, da je bil pokojni B. tehnično izobražen, zaradi česar bi se moral in bi mogel zavedati, da varnostnega ventila ne sme odvijati. Glede na to, da je jeklenko predhodno položil na termoakumulacijsko peč tako, da se je pritisk v jeklenki povečal ter, da je na to pričel z odvijanjem zunanjega in notranjega samozapornega ventila, ne da bi se pri tem zmenil za opozorila sodelavcev, se je strinjati s pritožbenimi zaključki toženih strank, da je prispevek pokojnika višji, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Vendar pa na drugi strani ne drži, da je do nastanka škodnega dogodka izključno prišlo zaradi ravnanja pokojnega B., saj izpodbijana sodba pravilno dalje ugotavlja, da bi prvotožena stranka morala pripraviti navodila in elaborate za varno ravnanje s plinskimi jeklenkami. Zaradi opustitve te dolžnosti je mogla pričakovati, da bo lahko prišlo tudi do posegov v jeklenko, kot je obravnavani, zaradi česar tudi ni moč uspešno trditi, da takega dogodka ni mogla pričakovati ter se mu izogniti. Zaradi tega zatrjevani izključitveni razlog po 2. odst. 177. čl. ZOR, ni podan. Ne glede na ugotovljeno objektivno odgovornost prvotožene stranke, pa bi slednja zaradi opustitve navedene dolžnosti odgovarjala tudi po načelih krivdne odgovornosti.

Sodišče druge stopnje je ob uporabi določbe 3. odst. 177. čl. ZOR in glede na ugotovljeno ravnanje pokojnega A.B. ocenilo, da je bil njegov prispevek k nastali škodi višji, kot ga je ocenilo sodišče prve stopnje. Glede na vse okoliščine primera je namreč pokojni ravnal skrajno malomarno in zato k nastanku škodnega dogodka prispeval v višini 70 %, prvotožena stranka pa v 30%. Spričo takega zaključka je zato sodišče druge stopnje pritožbi toženih strank deloma ugodilo in izpodbijano sodbo o pravilni uporabi materialnega prava, na podlagi 4. tč. 358. čl. ZPP spremenilo tako, da je tožečima stranka od prisojene odškodnine na prvi stopnji za nematerialno in materialno škodo, prisodilo odškodnino v deležu 30%, to je prvi tožnici E.B. od priznanih 3.000.000,00 SIT, znesek 900.000,00 SIT, M.B. pa od priznanega zneska 2.000.000,00 SIT, znesek 600.000,00 SIT, od na prvi stopnji priznane materialne škode 795.000,00 SIT, pa znesek 238.500,00 SIT, kot izhaja iz izreka te sodbe.

Zaradi delne spremembe sodbe o glavni stvari, je moralo sodišče druge stopnje spremeniti tudi odločbo o stroških postopka (165. čl. ZPP). Uspeh obeh tožečih strank je sedaj v spremenjeni sodbi nižji in sicer znaša 41%, uspeh toženih strank pa je 59%. Toženi stranki sta tako dolžni povrniti tožeči stranki 41% njenih priznanih pravdnih stroškov oz. znesek 412.060,00 SIT, tožeči stranki pa toženima od priznanih 740.826,00 SIT, znesek, ki ustreza 59% oz. 437.087,00 SIT. Ob pobotu stroškov se tako izkaže, da sta tožeči stranki dolžni povrniti toženima strankama še razliko oz. znesek 25.027,00 SIT. V ostalem pa je pritožbo toženih strank, v celoti pa pritožbo tožečih strank kot neutemeljeni zavrnilo in v nespremenjenih, a izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker je bila pritožba toženih strank utemeljena za znesek 1.159.000,00 SIT, za kolikor je sodišče druge stopnje znižalo odškodnino za nematerialno in materialno škodo, ki je bila dosojena na prvostopenjskem sodišču, je od tega zneska priznalo toženima strankama pritožbene stroške in sicer sodno takso v višini 34.200,00 SIT, nagrado za sestavo pritožbe po odvetniški tarifi od zneska 1.159.000,00 SIT, ki znaša 55.000,00 SIT, materialne stroške v višini 2 % oz. 1.100,00 SIT ter DDV 20% v znesku 11.220,00 SIT. Skupni pritožbeni stroški, katere sta tožeči stranki dolžni povrniti toženima strankama tako znašajo 101.520,00 SIT.

 


Zveza:

ZOR člen 154, 158, 177, 154, 158, 177.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00MDA3OA==