VSK sklep I Cp 1160/2004

Jedro

Tožena stranka je bila na narok pravilno in pravočasno vabljena, torej ji je bila dana možnost, da se seznani z dokaznim gradivom in o njem izreče, zato očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ni podana.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožeči stranki 1.169.238,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.12.1995 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 68.862,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.9.2004 dalje do plačila, vse v roku 15-tih dni od dneva pravnomočnosti sodbe.

Zoper sodbo se pritožuje toženka po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom, da se izpodbijano sodbo spremeni, tako da se tožbeni zahtevek zavrne in tožeči stranki naloži, da toženi stranki povrne stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, oz. podrejeno, da se izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi toženka vztraja pri ugovoru krajevne nepristojnosti Okrožnega sodišča v K.. V kreditni pogodbi je namreč izrecno dogovorjena pristojnost sodišča v N. (13. čl.). To določbo bi tožeča stranka morala spoštovati skladno z določbo 22. in 69. čl. ZPP in bi jo moralo upoštevati tudi sodišče prve stopnje. Nadalje meni, da je sodišče prve stopnje prvi narok za glavno obravnavo opravilo v njeni odsotnosti in pri tem ravnalo narobe, ko je že s prvim narokom glavno obravnavo zaključilo. Na tem naroku je namreč tožeča stranka vložila pripravljalno vlogo, ki toženki ni bila vročena. Drži sicer trditev tožeče stranke, da je dan pred narokom po faksu sama pooblaščencu tožene stranke to vlogo poslala. Vendar takšno seznanjanje z vlogami strank ni ustrezno in je v nasprotju z določbami ZPP o vročanju. Na tem naroku pa se je izvedel tudi dokaz z vpogledom v dopis zavarovalnice A. Tožena stranka je namreč kot dokaz predlagala, da sodišče opravi poizvedbe pri A..in omenjeni dopis je odgovor A. na poizvedbe, ki jih je opravilo sodišče. Tudi ta dopis toženi stranki ni bil poslan, kar bi sodišče moralo storiti glede na njeno odsotnost na tem naroku. Ne le, da toženki ni bila dana možnost, da se z vlogo nasprotne stranke, kot tudi dokaznim gradivom (dopis A.) sploh seznani, odvzeta ji je bila možnost, da se o njih izreče. Te pravice stranki postopka ne daje le ZPP, temveč izvira že iz 22. čl. Ustave RS, ki zagotavlja vsakomur enako varstvo pravic v postopkih pred sodiščem. Gre za eno izmed temeljnih človekovih pravic, iz katere izvira načelo kontradiktornosti pravdnega postopka. Ta pravica vključuje možnost stranke, da se izjavi do vseh navedb nasprotne stranke ter vsega procesnega gradiva, ki lahko vpliva na odločitev sodišča. Tožena stranka smatra, da je sodišče prve stopnje z opisanim ravnanjem to načelo in iz njega izvirajoče pravice nje kot pravdne stranke grobo kršilo, s čimer je zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka iz 8. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Sodišče prve stopnje pa je tudi napačno ugotovilo dejansko stanje. Tožeča stranka je namreč navedla, da je glede zneska, ki ji ga je iz naslova danega kredita dolgovala toženka, na zavarovalnico A. naslovila odškodninski zahtevek. Vendar pa je zavarovalnica izplačilo odškodnine za toženkin neplačan kredit zavrnila, kar je tožeča stranka dokazovala z odškodninskim zahtevkom, naslovljenim na A. z dne 23.9.1994 (toženka je v odgovoru na tožbo napačno zapisala datum 23.9.1993) ter z dopisoma A. tožeči stranki z dne 8.8.1994 in 13.9.1994, s katerima A. zavrača plačilo zahtevanih odškodnin. Iz vsebine teh dopisov ne izhaja, da naj bi se nanašali konkretno na kredit toženke. To niti ni možno, saj so dopisi datirani pred samim odškodninskim zahtevkom tožeče stranke, zato ne morejo predstavljati odgovora na konkretni odškodninski zahtevek tožeče stranke. Ti dopisi zato ne morejo biti dokaz tožničinih trditev, da od A. ni prejela izplačila odškodnine v zvezi s toženkinim kreditom. Sodišče prve stopnje pa v zvezi s tem le zaključi, da ta odnos med zavarovalnico in tožečo stranko sploh ni pomemben,saj bi tudi v primeru izplačila tožeči stranki s strani zavarovalnice, položaj toženke bil enak, ker bi nastopila subrogacija, le s to razliko, da bi namesto tožeče stranke plačilo kredita od toženke lahko terjala zavarovalnica. Taka ugotovitev pa je povsem neumestna. To bi za toženko še kako spremenilo položaj, saj bi ravno zaradi subrogacije tožničine terjatve na zavarovalnico njen zahtevek bil neutemeljen, ker bi njene pravice v celoti bile prenesene na zavarovalnico, ki pa ni stranka tega postopka. Ravno omenjena subrogacija, če je do nje prišlo, bi bila glavni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka, kar je tožena stranka na prvi stopnji skušala dokazati. Toženka je tudi predlagala, da se opravijo dodatne poizvedbe pri zavarovalnici A., vendar z dopisom A. ni bila seznanjena, saj ji ga sodišče ni izročilo in se do njegove vsebine ne more opredeliti. Toženka je ugovarjala zahtevku tudi po višini in sicer posebej v obrestnem delu, saj glavnica 1.169.238,20 SIT vsebuje tudi pogodbene obresti iz posojila ter zamudne obresti na posamezne neplačane anuitete, kar izhaja tako iz tožbenih navedb kot tudi iz odškodninskega zahtevka, ki ga je tožeča stranka naslovila na zavarovalnico A. dne 23.9.1994. Skladno z določbami Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) pa je od pogodbenih in zamudnih obresti mogoče zahtevati zamudne obresti šele od vložitve tožbe dalje. Tega ugovora izpodbijana sodba ne obravnava in se do njega ne opredeli. Nasploh je obrazložitev sodbe glede višine vtoževane terjatve izredno skopa in pavšalna. Znesku dolga prišteva stroške opominjanja in zamudnih obresti, ki jih po višini sploh ne opredeli. Zamudne obresti v seštevku omenja celo dvakrat. V tem delu obrazložitve razlogom sodbe ni mogoče slediti, sodba je pomanjkljiva, ne da se je v celoti preizkusiti, kar predstavlja kršitev določb pravdnega postopka. Priglaša pritožbene stroške.

Tožeča stranka je na pritožbo toženke odgovorila in predlagala, da se pritožba zavrne. Po prepričanju tožeče stranke sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene izmed očitanih kršitev določb pravdnega postopka. Toženka šele v pritožbi ugovarja krajevni pristojnosti iz razloga izrecno dogovorjene pristojnosti sodišča v N. v kreditni pogodbi. To predstavlja novo dejstvo, ki bi ga toženka lahko uveljavljala do prvega naroka za glavno obravnavo oz. do konca glavne obravnave. Neutemeljeno je tudi zatrjevanje toženke, da ni imela možnosti seznanitve z vlogo tožeče stranke in dokaznim gradivom. Vabilo za narok je bilo toženi stranki in njenemu pooblaščencu pravilno vročeno in jima je torej bila možnost, da se na naroku seznanita in izrečeta o vseh pomembnih dejstvih in okoliščinah. Če se naroka nista udeležila, ne moreta očitati sodišču, da jima ni bila dana možnost izjasnitve in da je bilo kršeno načelo kontradiktornosti. Sodišče je tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje. Iz izpodbijane sodbe je jasno, da je po opominjevalnem postopku bil dne 23.9.1994 na zavarovalnico vložen odškodninski zahtevek. Le-ta pa ni bil poravnan, kar je razvidno iz seznama vloženih in neporavnanih škodnih zahtevkov, pa tudi iz sporočila zavarovalnice sodišču (list.št. 101 spisa). Sodišče pa svoje ugotovitve, da zavorovalnica zahtevka ni poravnala, tudi ne temelji na dopisih zavarovalnice z dne 8.8. in 13.9.1994, kot to skuša zmotno prikazati toženka. Glede na skope ugovorne navedbe glede višine zahtevka v odgovoru na tožbo, ki jih toženka niti ni podkrepila s predlaganjem izvedbe morebitnih dokazov, je po mnenju tožeče stranke zato odločitev sodišča tudi v tem delu pravilna in utemeljena.

Pritožba je utemeljena v spodaj navedenem obsegu.

Tožena stranka šele v pritožbi ugovarja krajevni pristojnosti sodišča prve stopnje iz razloga v kreditni pogodbi z dne 30.6.1993 (list.št. 6, 7 spisa) izrecno dogovorjene pristojnosti sodišča v N. Res je bila v citirani kreditni pogodbi dogovorjena krajevna pristojnost sodišča v N. (13. čl. kreditne pogodbe), vendar se toženka v odgovoru na tožbo na to ni sklicevala, zato se na to tudi v pritožbi ne more več (337. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Narok za glavno obravnavo dne 17.9.2004 je sodišče prve stopnje lahko opravilo v odsotnosti toženke in njenega pooblaščenca, saj kot je v izpodbijani sodbi pojasnilo in kar tožena stranka v pritožbi ne zanika in izhaja tudi iz spisovnih podatkov, pozivu sodišča z dne 13.9.2004 (list.št. 97 spisa) o predložitvi zdravniškega potrdila ni sledila, vabilo za njenega pooblaščenca pa je bilo tudi izkazano (list.št. 86 spisa). Za svoje ravnanje je zato imelo sodišče prve stopnje vso podlago v 282. čl. ZPP. Tožena stranka tudi priznava, da je prejela (po faksu) pripravljalno vlogo tožeče stranke z dne 15.9.2004 (s katero je slednja le odgovorila na navedbe tožene stranke v pripravljalni vlogi z dne 2.9.2004). Sodišče prve stopnje je na naroku 17.9.2004 izvedlo predlagane dokaze, tudi dokaz, katerega je predlagala tožena stranka (v vlogi z dne 2.9.2004) s poizvedbami pri zavarovalnici A. (o tem, ali je zavarovalnica A. d.d. tožeči stranki plačala kredit po pogodbi, sklenjeni med pravdnima strankama). Če se tožena stranka naroka ni udeležila, zato ne more očitati sodišču prve stopnje, da ji ni bila dana možnost izjasnitve. Tožena stranka je bila na narok pravilno in pravočasno vabljena, torej ji je bila dana možnost, da se seznani z dokaznim gradivom in o njem izreče, zato očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ni podana. Kršitev, navedena v cit. zakonski določbi je namreč podana le tedaj, če sodišče z nezakonitim postopanjem odvzame možnost obravnavanja. V obravnavanem primeru pa sodišče toženi stranki ni odvzelo možnosti obravnavanja. Razlog za neudeležbo na obravnavi je nastal pri njej in v zvezi s tem sodišču ni mogoče očitati nobene nezakonitosti. V čem naj bi bila v tem delu podana kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP pa pritožba niti ne pojasni.

Ni tudi mogoče slediti pritožbi, ko se sklicuje na vsebino dopisov z dne 8.8.in 13.9.2004, iz katerih (da) ne izhaja, da bi se nanašali na kredit toženke. Sodišče prve stopnje se na te dopise ni oprlo, ampak je štelo kot odločilen odgovor zavarovalnice A. d.d. z dne 16.9.2001 (list.št. 101 spisa, iz katerega izhaja, da zavarovalnica odškodninskega zahtevka tožeči stranki ni poravnala. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bilo toženki s pogodbo o dolgoročnem kreditu z dne 30.6.1993 odobreno posojilo v višini 1.050.000,00 SIT, vrnila je 432.743,10 SIT, torej dolguje še 750.719,90 SIT. K temu znesku je treba prišteti stroške opominjanja in zamudne obresti po stanju na dan 31.8.1994 (kot izhaja iz knjigovodske kartice v prilogi A6 spisa, na katero se tudi prvostopenjsko sodišče sklicuje), kar skupaj znaša 779.523,40 SIT in še skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 31.8.1994 do 27.12.1995 (ki znašajo 389.714,78 SIT - obračun - list.št. 5 spisa) predstavlja vtoževano glavnico. Zato je obrazložitev izpodbijane sodbe v tem delu jasna in pritožbeni očitek o pavšalni obrazložitvi ne drži.

Utemeljeno pa pritožba opozarja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb toženke, podanih že v odgovoru na tožbo, da glavnica 1.169.238,20 SIT vsebuje pogodbene obresti iz posojila ter zamudne obresti na posamezne neplačane anuitete, po mnenju tožene stranke pa je od pogodbenih in zamudnih obresti mogoče zahtevati zamudne obresti šele od vložitve tožbe dalje (list.št. 80 spisa). Na te navedbe je celo tožeča stranka že odgovorila v vlogi z dne 15.3.2004 (list.št. 89 spisa), izpodbijana sodba pa o tem ugovoru toženke nima nobenih razlogov in na ta, v pritožbi ponovljen ugovor tožene stranke tudi pritožbeno sodišče zato ne more odgovoriti. Izpodbijana sodba je zato v tem delu obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, kar je narekovalo pritožbenemu sodišču, da je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje zaradi odprave navedene pomanjkljivosti (354.čl. ZPP).

Zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari je moralo sodišče druge stopnje razveljaviti tudi odločitev o pravdnih stroških, saj je ta odvisna od uspeha pravdnih strank v postopku, ki pa še ni znan, odločitev o pritožbenih stroških pa je pridržalo za končno odločbo (165. čl. ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 523/99
• VSC sklep Cp 512/2003
• VSL sklep I Cp 2021/04