VSK sodba I Cp 1235/2004

Jedro

Pogoj sposobnosti za razsojanje pomeni, da mora imeti zapustnik za izjavo poslednje volje razum in voljo. Če bodisi ne more pravilno razumeti pomena te izjave in njenih pravnih posledic, bodisi ne more ravnati v skladu s sicer pravilnim dojemanjem, ko torej ni sposoben, da postopa skladno s svojo zavestjo oporočitelj ni sposoben za razsojanje.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je oporoka z dne 13.3.1998, katero je po volji Š. G., sestavil odvetnik S.G. in na podlagi katere je vse svoje premoženje zapustila toženi stranki in razdedinila oba tožnika, neveljavna. Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki povrne 625.861,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.9.2004 dalje do plačila, v 15-tih dneh.

Zoper sodbo se je toženec pritožil. V pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge ter pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče bi moralo soditi v okviru postavljenega tožbenega zatevka, pa ni. Razlog iz katerega je tožeča stranka izpodbijala oporoko je bil v nesposobnosti oporočiteljice za razsojanje in pa tudi ta, da je bila oporočiteljica prisiljena z grožnjo in silo toženca narediti oporoko (2. odst. 59. čl. in 1. odst. 60. čl. Zakona o dedovanju (ZD). Sodišče pa ugotavlja, da je bila zapustnica ob sestavi oporoke sposobna zavedati se svojega dejanja in pravnih posledic, torej, da podaja izjavo poslednje volje. Po drugi strani pa sodba zapiše, da tožnika nista uspela dokazati, da so tožbene navedbe o fizičnem nasilju toženca pomenile grožnjo in silo, zaradi katere je zapustnica sestavila oporoko s tako vsebino (drugi odst. na četrti strani in drugi odst. na peti strani sodbe). Jasno je torej, da ni podan ne prvi in ne drugi razlog, zaradi katerega se je oporoka izpodbijala. Razlogi sodbe so torej v nasprotju z izrekom. Sodba kot razlog ugotavlja "manjko" voljne komponente, ki v tožbi ni bil naveden. Tudi v primeru, če bi sodišče imelo podlago za odločanje o tem, čemur pravi "voljna komponenta", bi se moralo držati zakona, po 1. odst. 60. čl. ZD je podan "manjko" volje pri zapustniku le takrat, če je bil oporočitelj z grožnjo ali silo prisiljen, da napravi oporoko ali če jo je naredil zaradi zvijače ali ker je bil v zmoti. To se ni trdilo in to se tudi ni dokazalo (trditve o grožnji in sili). Razlogi sodbe so v nasprotju tudi med seboj. Sodišče navaja, da zapustnica pri sestavi oporoke ni bila sposobna ravnati v skladu s svojim razumom, pač pa je sledila sugestijam toženca. Takoj zatem pa zapiše (drugi odstavek na četrti strani sodbe) da sama vsebina oporoke kot je bila podana in psihična nadvlada toženca ne bi imela za posledico oporočne nesposobnosti, če pomanjkanje voljne komponente sposobnosti ne bi bilo posledica okoliščin, ki so biološke narave in še, da je bila zapustnica ob sestavi oporoke bolezensko tako spremenjena, da ni mogla svobodno oblikovati svoje volje. Če tako meni sodišče, potem ne bo držalo, da je bila sposobna sestaviti oporoko, kot se hkrati navaja. Če pa je bila sposobna narediti oporoko, kot pravilno ugotavlja že sodba, in če ni dokazano, da je bila oporoka sestavljena zaradi zatrjevanih groženj in nasilja toženca, kot tudi pravilno ugotavlja sodba, je oporoka veljavna. Tisti, ki je sposoben razumeti pomen dejanja, in se zaveda posledic dejanja, ne more biti istočasno brez volje, če nad njim ni izvršen ob tem tudi pritisk, nasilje, grožnja ali ni bilo zvijače ali zmote. Če sodba trdi, da zapustnica ni bila sposobna izraziti svoje volje iz razlogov biološke narave, potem ne drži trditev o sugestijah toženca. Prvostopenjsko sodišče je sposobnost napraviti oporoko obravnavalo z vidika kazenskega prava, zelo strogo, v nasprotju z določbami ZOR. Toženec je že opozoril na stališče iz komentarja Zakona o dedovanju Karla Zupančiča na strani 66, kjer je zapisano "Sodna praksa šteje, da je testiranje pač manj zahteven posel kot sklepanje nekaterih pogodb in odvzem poslovne sposobnosti sam po sebi ne pomeni, da je zapustnik oporočno nesposoben, odločilno je dejansko stanje njegovega razuma in volje v času, ko je testiral". Enako tudi stališče Vrhovnega sodišča Slovenije iz sodbe opr.št. II Ips 370/83 v zvezi s sodbo VS Cp-242/83, ki jo pritožbeno sodišče ima in kjer je zapisano "Po določbi 64. čl. ZD (sedaj 59. čl. ZD) je lahko napravil oporoko vsak, ki je sposoben za razsojanje in je dopolnil 16 let (sedaj 15 let). Sposobnost za razsojanje označuje tako duševno stanje, v katerem je oporočitelj sposoben razumeti svoje ravnanje in njegov pomen. Kaj je pojem razsodnosti je pravni pojem. Sodišče na podlagi ugotovljenih okoliščin o psihičnem stanju oporočitelja zaključi o njegovi oporočni sposobnosti. Če zaključek ni pravilen, je to zmotna uporaba materialnega prava. Pojem razsodnosti tudi ni medicinski pojem. Seveda je pri razsodnosti zakonodajalec nedvomno imel v vidu dosežke medicinske znanosti. Tudi sodni izvedenec ima posebno vlogo v postopku ugotavljanja razsodnosti, a le v tem, da s svojim strokovnim znanjem omogoči sodišču, da ugotovi potrebne okoliščine o psihičnem stanju oporočitelja in na podlagi teh dokazov potem sodišče ugotovi, ali je bil oporočitelj v času sestave oporoke razsoden ali ne. Sodišče je bilo očitno pod prevelikim vplivom mnenja izvedenca dr. K. To mnenje ni bilo uporabno. Podal ga je na podlagi papirjev. Opisal je stanje bolnikov s psihomotorično epilepsijo in o zapustnici sklepal na podlagi splošnih medicinskih dognanj in njene dokumentacije. Ob tem je še zdravnikom v B. v I. očital, da niso več zapisali o zapustnici, po drugi strani pa ni upošteval vseh papirjev, ki jih je imel na razpolago. V spisu je na primer bil takrat zapisnik o zaslišanju zapustničinega lečečega psihiatra dr. D., ki je izrecno izjavil, da je bila zapustnica "s pravnega vidika razsodna, ker je vedela kaj dela, bila je lucidna in je delala tisto, kar je hotela". Tudi med hospitalizacijo v B. v I. zdravniki niso opazili epileptičnih napadov in so po odpustu zapisali, da se je distancirala od paranoidnega doživljanja in je že dlje časa vodljiva, mirna in so kognitivne funkcije dovolj ohranjene ter je eftimična (duševno mirna). Zapustnica torej sploh ni bila potrebna tedaj zdravljenja v bolnišnici. Nesporno je tudi, ali epileptiki niso poslovno nesposobni. Mogoče je s takimi bolniki na splošno po medicinski znanosti res tako kot navaja izvedenec K., toda, ko gre za ugotavljanje neveljavnosti oporoke, se oceni oporočno sposobnost točno določenega oporočitelja v točno določenem trenutku, ko je voljo izjavil in je zapis poslednje volje podpisal. Zgodovina bolezni takega oporočitelja in medicinska dognanja pri takih boleznih in bolnikih so le pripomoček sodišču, da oceni oporočiteljevo sposobnost testiranja v trenutku naprave oporoke. O tem pa so izpovedale priče, tudi odvetnik S.G., ki je oporoko sestavil po nareku oporočiteljice in oporočni priči, ki so nedvomno potrdili, da je bila zapustnica v tistem trenutku popolnoma sposobna napraviti oporoko in je to povedal tudi njen psihiater dr. D. Stališče izvedenca o neveljavnem ravnanju zapustnice izvira tudi iz predhodnih ugotovitev, da epileptiki v svojem življenju normalno ravnajo v skladu z običajnim potekom življenja, potem pa, če zadenejo ob interese in pravice drugih, kot zapustnica, torej ob interese hčerke in sina, ter zaključi, da to ravnanje ni veljavno prav zato. Vedno se pri sestavi oporok zadene ob interese nekoga drugega. Volja je sposobnost hotenja, pripravljenost prizadevati si za kaj hoteti, da se nekaj uresniči. Iz vseh izvedenih dokazov pa je jasno, da je pri zapustnici kljub njeni dolgotrajni bolezni volja bila neokrnjena in je sama skrbela za svoje gospodinjstvo, kupila stanovanje, urejala finančna vprašanja, konec koncev poiskala sama toženca kot partnerja, se odločila tudi za poroko z njim, sama v B. I. protestirala zakaj jo je hči tam pustila, če ni bilo potrebe za zdravljenje, sama je vsak dan hčeri telefonirala v Pariz in protestirala proti njenemu ravnanju in je odvetniku povedala, kaj želi, torej v oporoki zapiše in sama je razdedinila oba tožnika in za to tudi navedla razloge.

Pritožba ni utemeljena.

Zakon o dedovanju v 1. odst. 59. čl. določa, da lahko oporoko napravi vsak, ki je sposoben za razsojanje in je dopolnil 15 let starosti. Oporoka pa je neveljavna, če oporočitelj tedaj, ko jo je napravil še ni bil star 15 let, ali pa ni bil sposoben za razsojanje (2. odstavek). Tožeča stranka je v tožbi trdila, da je oporoka neveljavna, ker oporočiteljica tedaj ni bila sposobna za razsojanje. Trdila je sicer tudi, da je oporoka neveljavna tudi zato, ker je bila oporočiteljica z grožnjo oz. s silo prisiljena, da jo napravi (1. odst. 60. čl. ZD), a je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ta razlog ni podan, saj ni izkazano, da bi bila oporočiteljica z grožnjo ali silo prisiljena, da jo napravi. Prvostopenjsko sodišče pa je tožbenemu zahtevku ugodilo, ker je ugotovilo, da je oporoka neveljavna, ker oporočiteljica tedaj, ko jo je napravila, ni bila sposobna za razsojanje. Oporoka je izjava volje in mora zapustnik hoteti narediti oporoko, zato mora biti njegova volja usmerjena na nastanek oporoke. Zatrjevana sila in grožnja sta okoliščini, ki povzročita napako volje, če prizadeneta svobodno odločitev zapustnika. Po drugi strani pa je oporočna sposobnost oz. sposobnost za testiranje sposobnost zapustnika, da izjavi poslednjo voljo, da torej z izjavo svoje volje veljavno napravi oporoko. Pogoj sposobnosti za razsojanje (kar je zapisal tudi dr. Karel Zupančič, ki ga omenja pritožnik - dedno pravo, Časopisni zavod, Ur.list SRS 1984, stran 83, pod 212) pa pomeni, da mora imeti zapustnik za izjavo poslednje volje razum in voljo. Če bodisi ne more pravilno razumeti pomena te izjave in njenih pravnih posledic (defekt razuma), bodisi ne more ravnati v skladu s sicer pravilnim dojemanjem, ko torej ni sposoben, da postopa skladno s svojo zavestjo (defekt volje,) potem oporočitelj ni sposoben za razsojanje. Prav to je ugotavljalo sodišče v okviru trditvene podlage, ki je bila, da oporočiteljica ni bila sposobna za razsojanje - torej ali je bil res podan bodisi defekt razuma, bodisi defekt volje in je glede slednjega ugotovilo, da je bil podan. Ugotovilo je namreč, da je imela zapustnica psihomotoričo epilepsijo, epileptično psihozo in bila delno dementna, kar je imelo za posledico tudi sugestibilnost. O tem je izpovedal že dr. D., ki je bil zaslišan kot priča, in ki je oporočiteljico zdravil, njegovo izpovedbo pritožba prikazuje iztrgano iz konteksta, saj je njegovo navedbo, da bi iz pravnega vidika lahko rekli, da je bila razsodna, ker je vedela kaj dela, lucidna in je delala tisto kar je hotela, treba, kot je storilo prvostopenjsko sodišče, povezati z nadaljnjimi ugotovitvami, da je bila pod vplivom halucinacij, blodenj, njeno ravnanje (hoja k sosedom, s trditvami, da je bila napadena, da je bila ogrožena, pojav hiperseksualnosti pri 80-tih in več letih) je ocenil kot bolezenski pojav in pojasnil, da je bila zaradi ugotovljenih bolezni tudi sugestibilna in je eden od kardinalnih znakov te bolezni prav ta sugestibilnost ter takim bolnikom lahko "daš prazen papir in ti ga brez težav podpišejo. Take bolnike je torej mogoče zmanipulirati". Podobne ugotovitve izhajajo tudi iz zaključkov v mnenju izvedenca dr. K., ki ga je določilo sodišče, in zato ne drži, da dokazna ocena prvostopenjskega sodišča sledi zgolj izvedencu dr. K., ki oporočiteljice niti videl ni, ta temelji tudi na oceni izpovedbe dr. D.. Ker torej pomeni sposobnost za razsojanje, da mora imeti zapustnik za izjavo poslednje volje potreben razum in voljo, ter je sodišče prve stopnje v okviru sposobnosti za razsojanje zaključilo, da potrebne volje ob testiranju oporočiteljica ni imela in to povsem jasno obrazložilo, pritožba, ki izhaja iz napačne pravne predpostavke, da je za razsojanje potreben le razum, pomanjkanje voljne komponente pa pomeni lahko le napake volje v smislu 60. čl. ZD, tudi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da so med razlogi sodbe in med razlogi in izrekom nasprotja. Tudi ni sodišče zapisalo, da je bila oporočiteljica sposobna napraviti oporoko. Sodišče je torej odločalo v okviru trditvene podlage, in tudi po oceni sodišča druge stopnje pravilno zaključilo, da sposobnosti za razsojanje zaradi pomanjkanja voljne komponente ni bilo. Nenazadnje sam pritožnik opozarja na enako razlago v sodni praksi, ko omenja stališče vrhovnega sodišča, to je, da je odločilno dejansko stanje razuma in volje v času sestave oporoke. Res je, da so oporočni priči in odvetnik ocenili, da je bila zapustnica sposobna napraviti oporoko, vendar pritožnik spregleda, da je razlika med pričo in izvedencem v tem, da posreduje priča sodišču konkretna dejstva, izvedenec pa o strokovnem znanju, s katerim sodišče (in tudi priče) ne razpolaga, gre torej za abstraktna pravila znanosti stroke in pa posebnih izkušenj. Pri izvedencu zato niso odločilni psihološki kriteriji (kot na primer pri priči) pač pa logični, racionalni kriteriji. Izvedenec pa je imel oporo za svoje zaključke v zbrani zdravstveni dokumentaciji in listinah, ki jih je glede zdravstvenega stanja oporočiteljice pregledal in tudi v ugotovitvah zdravnika, lečečega zdravnika dr. D., ki je oporočiteljico zdravil. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje zaključkom prvostopenjskega sodišča o oporočni nesposobnosti, četudi je oporočiteljica ob sestavi oporoke vedela, da sestavlja oporoko, se torej (navzven) zavedala pomena dejanja in pravnih posledic, torej da podaja izjavo poslednje volje, ni pa bila podana voljna komponenta, saj je, kot je zapisalo prvostopenjsko sodišče, bila bolezensko tako spremenjena, da zaradi tega ni mogla svobodno oblikovati svoje volje, zaradi ugotovljenih bolezenskih težav, torej je bila nesposobna za razsojanje (59. čl. ZD), zaradi okoliščin biološke narave in je sodišče prve stopnje ob tem le še pojasnilo, kako se je oporočiteljičina bolezen izrazila v čustvenem in intelektualnem funkcioniranju. Oporoka zato ni veljavna ter je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Ker pritožbeni razlogi niso podani in pritožbeno sodišče tudi uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP) ni zasledilo, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča (353. čl. ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSC sodba Cp 600/99
• VSK sodba I Cp 1020/2004
• VSL sklep II Cp 1086/96