<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSK sodba I Cp 585/2006

Sodišče:Višje sodišče v Kopru
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSKP:2006:I.CP.585.2006
Evidenčna številka:VSK1687
Datum odločbe:11.05.2006
Področje:DRUŽINSKO PRAVO
Institut:zvišanje preživnine - spremenjene okoliščine

Jedro

Ko sodišče določa preživnino, ki jo je dolžan plačevati tisti od staršev, pri katerem otrok ne živi, za pokritje otrokovih potreb ne morejo biti pomembni stroški, ki jih ima drugi od staršev zaradi vzdrževanja stikov z otrokom. Ti stroški, ki mu nastajajo, da vzdržuje stike z otrokom, se ne morejo kompenzirati s preživninsko obveznostjo do otroka.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zvišalo preživnino, ki jo je dolžan plačevati toženec na podlagi sodne poravnave, sklenjene pred Okrožnim sodiščem v K. v zadevi P 515/2001 z dne 11.12.2001 za čas od 1.3.2003 dalje na 35.000,00 SIT za vsakega otroka. Tožencu je naložilo, da je dolžan zaostale preživninske obroke v skupnem znesku 350.000,00 SIT, to je po 5.000,00 SIT razlike za posameznega otroka za čas od 1.3.2003 do 5.6.2006 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega preživninskega obroka, plačati v 15-ih dneh po pravnomočnosti sodbe in mu naložilo, da je dolžan od 6.2.2006 plačevati mesečno preživnino v znesku 35.000,00 SIT za posameznega otroka. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Tožencu je tudi naložilo, da je dolžan povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 303.878,00 SIT v 15-ih dneh po pravnomočnosti sodbe, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 6.2.2006 dalje. Ugotovilo je spremenjene razmere na strani mladoletnih tožnikov, ki sta bila v času določitve prve preživnine stara sedem mesecev, v času odločanja pa sta stara skoraj šest let, zato je zaključilo, da so se njune potrebe spremenile, saj so se s starostjo povečale. Ko je raziskovalo preživninske zmožnosti staršev, pa je ugotovilo, da je mati mladoletnih tožnikov 1.12.2003 ostala brez stalne zaposlitve. Od delodajalca pa je dobila odškodnino v višini 1.372.000,00 SIT. V času brezposelnosti je šest mesecev prejemala nadomestilo v višini 116.000,00 SIT in nato denarno pomoč v višini 32.000,00 SIT, s 15.11.2004 se je ponovno zaposlila in prejema sedaj mesečno plačo okoli 186.000,00 SIT oz. skupaj z olajšavami za otroka 200.000,00 SIT. Toženec pa prejema plačo za redno delovno razmerje v višini 220.000,00 SIT in zadnje dve leti, ko opravlja veliko terenskega dodatka, prejema iz tega naslova do 100.000,00 SIT mesečno. Otroški dodatek za oba otroka znaša 42.000,00 SIT oz. za vsakega otroka 21.000,00 SIT. Glede na premoženjske razmere staršev in dejstvo, da je mati, ki živi z otrokoma, dnevno obremenjena še z delom, vzgojno skrbjo in varstvom otrok, je odločilo, da odpade v breme očeta pokrivanje 60% potreb otrok, v breme matere pa 40%.

Zoper sodbo je vložil toženec pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oz., da so ti nejasni. Tožba se nanaša na obdobje od 1.3.2003, postopek je trajal tri leta in sodišče je preživljanje otrok ocenjevalo samo skozi opcijo časa izdaje sodne odločbe. Preživninske zmožnosti matere so se v času vložitve tožbe oz. v letu 2003 bistveno izboljšale glede na tiste, ki so obstajala v času določitve prve preživnine. Zaradi izgube zaposlitve je prejela od delodajalca odpravnino. Še pred iztekom odpovednega roka, je že pridobila novo zaposlitev in pri obeh delodajalcih je imela v letu 2003 precej višje dohodke, kot jih je imela, ko se je določala prva preživnina. Poleg tega je živela v L. in s tem imela tudi možnost dodatnega zaslužka z oddajanjem lastnega stanovanja v najem. Zato se ni mogoče strinjati z zaključkom sodišča, da se preživninska sposobnost matere ni zmanjšala, saj se je v tem obdobju celo občutno izboljšala. Glede potreb otrok pa izpodbijana sodba nima razlogov, iz katerih bi se dalo ugotoviti, ali so se stroški preživljanja zvišali, zmanjšali ali so ostali enaki. Res je struktura stroškov drugačna, vendar to še ne pomeni, da gre za višje stroške. Sodišče izhaja tudi iz zmotnega dejanskega izhodišča, saj sta bila otroka v času prve določitve preživnine stara leto dni in pol in ne samo sedem mesecev, kot se navaja v sodbi. Čeprav šestletna otroka pojesta nekoliko več, to dejstvo zanemarljivo vpliva na višino stroškov. Glede interesnih dejavnosti pa toženec meni, da lahko naenkrat obiskujeta le eno dejavnost, zato naštevanje več interesnih dejavnosti ni pravilno. Sodišče tudi ni ovrednotilo, kolikšen prihranek pomeni, da otroka ne potrebujeta več plenic. Prav tako ne tega, da so stroški vrtca bistveno nižji od jaslic. Stroški za prireditve pa so v manjši meri obstajali že ob določitvi prve preživnine. Sodišče pri porazdelitvi stroškov tudi ni upoštevalo, da del teh stroškov nosi toženec preko izvajanja stikov. To velja tako za stroške prehrane in obratovalnih stroškov, kot tudi stroškov vezanih s samo športno opremo, izleti in prireditvami ter počitnicami. Sodišče ne ugotavlja, koliko stroškov ima toženec zaradi izvajanja stikov. Stiki potekajo pretežno med vikendi, prazniki in počitnicami, ko mora toženec poskrbeti za celodnevno oskrbo in varstvo otrok. Na letni ravni toženec ocenjuje, da preživita otroka pri njemu cca. dva meseca, kar predstavlja pomembno stroškovno razbremenitev matere. Res, da si toženec stroške voženj na stike z materjo deli, kljub temu pa mu ob vsakem stiku nastanejo stroški voženj iz L. v L. in nazaj. Ob prejšnji določitvi preživnine teh stroškov ni bilo, saj sta otroka živela v L.. Mati se je z otrokoma preselila v L. in je to bistveno povišalo stroške toženca za izvajanje stikov. Sodišče je zaključek o porazdelitvi bremena stroškov preživljanja otrok utemeljilo predvsem na dohodkih obeh strank, ki pa ne odražajo realnih premoženjskih zmožnosti staršev. Toženec nima drugega premoženja, razen solidnih dohodkov in osem let starega avtomobila. Iz rednih dohodkov varčuje v nacionalno varčevalno shemo, da bo nekoč rešil stanovanjsko vprašanje. Plačuje življenjsko varčevanje v korist otrok in dodatno zdravstveno zavarovanje, ki ga je prej plačevalo podjetje. Po drugi strani pa ima zakonita zastopnica poleg mesečne plače v lasti še dvosobno stanovanje vredno okoli 16.000.000,00 SIT in skoraj nov avto Škoda F.. Že zato porazdelitev 60 : 40 ni pravilna. Dejstvo, da sta otroka v varstvu in vzgoji pri materi, pa ne pomeni spremenjene okoliščine v razmerju do prvotno določene preživnine. Sodišče prve stopnje svojo odločitev o višini odmerjene preživnine nepravilno utemeljuje na stikih po vstopu otrok v šolo. Gre za hipoteze, ki nimajo podlage v procesnem gradivu. Zmotno in nepopolno je ugotovljeno dejansko stanje tudi glede dohodkov staršev. Toženčeva plača je v času določitve prejšnje preživnine znašala okoli 175.000,00 SIT sedaj pa okoli 220.000,00 SIT. Sodišče je toženčeve dohodke ugotovilo na podlagi izpisa dohodkov za leto 2005, ki vključujejo tudi terenski dodatek. Izpis pa vključuje tudi ostale dohodke, ki pripadajo tožniku na račun terenskega dodatka in dela na višini kar ne velja za njegovo izpoved leta 2001. Iz pisnega gradiva izhaja, da je prišlo celo do znižanja postavke za nadure, kar po oceni toženca pomeni za cca. 20.000,00 SIT nižje mesečne prihodke. Do tega dokaza pa se sodišče sploh ni opredelilo. Višino dohodkov matere mladoletnih tožnikov je sodišče ugotavljalo na podlagi eno leto starih podatkov, saj je podatke o plači predložila samo do februarja 2005, ko je bila zakonita zastopnica še v poskusni dobi. Nepravilno je odločitev o stroških postopka. Tožeča stranka je uveljavljala najprej zvišanje na 35.000,00 SIT od 1.2.2004 pa na 45.500,00 SIT mesečno za vsakega dohodka. Kljub temu povišanju je sodišče odločilo, da ni uspela le z sorazmerno majhnim delom kar ne drži in bi sodišče moralo zato uporabiti določilo 154. člena ZPP, ki določa odmero stroškov po načelu uspeha. Kako je sodišče ugotovilo stroške pa iz sodbe tudi ni mogoče razbrati. Iz vseh teh razlogov predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno razveljavitev in novo odločanje ter uveljavlja povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od odmere dalje do plačila.

Pritožba ni utemeljena.

Neutemeljen je očitek, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oz. , da so razlogi nejasni. Ker je tekel spor o zvišanju preživnine, je moralo sodišče prve stopnje najprej ugotoviti, ali je prišlo do spremembe katere od odločilnih okoliščin, to je potreb otrok in preživninskih zmožnosti staršev. Ko je ugotovilo spremembe, pa je v nadaljevanju ponovno presojalo vsa tri dejanska izhodišča, pomembna za določitev nove višine preživnine. Vse te okoliščine je v izpodbijani sodbi tudi ugotovilo in dovolj jasno obrazložilo tako, da se da odločitev v celoti preizkusiti.

Tudi pritožbeni navedbi, da je sodišče prve stopnje presojalo vprašanje stroškov preživljanja samo skozi opcijo časa izdaje odločbe, ni mogoče pritrditi, saj vsebuje sodba ugotovitve o vseh okoliščinah, pomembnih za ta spor, skozi celotno obdobje trajanja tega postopka. Pri končni odločitvi pa je sodišče pravilno izhajalo predvsem iz stanja ob odločanju, ki je odločilno v vsaki pravdi, ko sodišče odloča o zahtevku po dejanskem in pravnem stanju kakršno obstaja v času odločanja.

Sodišče sme preživnino, ki je bila določena s pravnomočno odločbo spremeniti samo v primeru, če so se spremenile okoliščine, na podlagi katerih je bila določena (5. odst. 132. člena ZZDR). V konkretni zadevi je sodišče pravilno ugotovilo, da so se spremenile pravno odločilne okoliščine v smislu te zakonske določbe, saj so se spremenile tako razmere glede preživninski potreb otrok, kot tudi preživninske zmožnosti očeta, glede preživninskih zmožnosti matere pa je utemeljeno zaključilo, da se te niso spremenile v tolikšni meri, da bi samo zaradi njenih dohodkov bila potrebna sprememba preživnine. Njeni dohodki so se tekom celega obdobja sicer spreminjali, kar pa je sodišče upoštevalo. Upoštevalo je, da je prejela odškodnino, ko je ostala brez zaposlitve. Določen čas je prejemala samo nadomestilo za brezposelnost in nekaj časa tudi samo denarno pomoč. Če se upoštevajo vse ugotovitve v zvezi z njenimi dohodki, nikakor ni mogoče pritrditi tožencu, da so njeni dohodki višji, kot so bili ob prvi določitvi preživnine. Podatki, ki so v spisu, tega ne kažejo. Pri tem pa ni točna niti pritožbena navedba, da naj bi sodišče njene dohodke ugotavljalo na podlagi leto dni starih podatkov, saj je ugotovitev o tem, koliko prejema mesečno dohodka oprlo na njeno izpoved na zadnji glavni obravnavi, ko je bil o svojih dohodkih zaslišan tudi toženec. Na strani matere je sodišče upoštevalo tudi dohodek, ki bi ga lahko ustvarila z oddajanjem stanovanja, saj je sprejelo toženčevo tezo, da bi lahko z oddajanjem tega stanovanja prejemala 50.000,00 SIT najemnine mesečno (razlogi sodbe na 6. strani). Kljub temu so njeni mesečni prihodki še vedno nižji od toženčevih. Toženčevi dohodki so vsekakor višji, kot so bili prikazani v postopku določitve prve preživnine. Če je toženec imel že tedaj tudi dohodke s terenskim delom, pa ga ni prikazal, to ne spreminja tega zaključka.

V izpodbijani sodbi so pravilno ocenjene potrebe mladoletnih otrok. Držijo pritožbene navedbe, da je v sodbi prišlo do napake, ko je zapisano, da sta v času sklenjene poravnave, s katero je bila določena prva preživnina, bila otroka stara sedem mesecev, saj sta bila dejansko tedaj stara leto in pol. Vendar to ne vpliva na zaključek, da so se njune potrebe sedaj, ko pa sta stara že več kot šest let in se aktivno vključujeta v različne tečaje, bistveno povečale. Izdatek s plenicami, ki je potreben v prvem obdobju, vsekakor ne dosega stroškov, ki nastajajo v kasnejšem obdobju odraščanja otrok. Pritožba oceni potreb, ki jo je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi denarno ovrednotilo, konkretno niti ne oporeka. Trdi le, da otroka naenkrat lahko obiskujeta le eno dejavnost in da se izdatki za tečaje ne morejo seštevati. Tudi temu ni mogoče v celoti pritrditi, saj se hkrati lahko otrok ukvarja tudi z več dejavnostmi in hodi lahko hkrati tudi v plesno šolo in plavalni tečaj. Sodišča prve stopnje je glede ocene potreb, kot jo je prikazala mati, ugotovilo, da je pretiravala pri prikazovanju vseh stroškov in je že samo v izpodbijani sodbi njeno oceno potrebnih mesečnih stroškov ustrezno znižalo. Pri tem je upoštevalo navedbe toženca o stroških, ki so odpadli s starostjo otrok (razlogi sodbe na 5. strani). Ocena sedanjih potreb v izpodbijani sodbi nikakor ni pretirana, zato s to oceno soglaša tudi pritožbeno sodišče.

Ko sodišče določa preživnino, ki jo je dolžan plačevati tisti od staršev, pri katerem otrok ne živi, za pokritje otrokovih potreb, ne morejo biti pomembni stroški, ki jih ima drugi od staršev zaradi vzdrževanja stikov z otrokom. Ti stroški, ki mu nastajajo, da vzdržuje stike z otrokom, se ne morejo kompenzirati s preživninsko obveznostjo do otroka. Toženec zato ne more svoje preživninske obveznosti znižati na račun stroškov, ki mu nastajajo, ko obiskuje otroka v drugem kraju.

Glede na ugotovljene preživninske zmožnosti je sodišče prve stopnje utemeljeno porazdelilo pokrivanje preživninskih potreb otrok v razmerju 60%:40%. Neutemeljen je toženčev pomislek, da pri tej porazdelitvi sodišče ne bi smelo upoštevati okoliščine, da mora mati poleg prispevanja v denarju vsakodnevno prispevati še svoje delo z varstvom, vzgojo in skrbjo za otroka. Drži, da v tem pogledu ni prišlo do spremembe, vendar zato ta okoliščina pri novi določitvi preživnine ni brez pomena.

Pritožbeno sodišče sprejema tudi odločitev o stroških. Čeprav je tožeča stranka zvišala zahtevek in zahtevala od 1.2.2004 45.500,00 SIT mesečne preživnine, sodišče pa je z izpodbijano sodbo ugodilo samo zvišanju v tožbi zahtevanih

35.000,00 SIT, pritožbeno sodišče soglaša s stališčem prvostopenjskega, da so stroški nastali v pretežnem delu z ugotavljanjem, ali so podani pogoji za spremembo odločbe o preživnini, saj je toženec oporekal predvsem temu, s samo višino, s katero tožeča stranka v pravdi ni uspela, pa posebni stroški niso nastali, saj zaradi spremembe tožbe med postopkom, ko se je zvišal znesek zahtevane nove preživnine, stroški postopka niso bili v ničemer višji. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

 


Zveza:

ZZZDR člen 132, 132/5, 132, 132/5.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zNzA3NA==