VSK sodba Kp 93/2005

Jedro

Narava cestno prometnih predpisov, ki jih je obtoženec kršil, pa je gotovo taka, da ni mogoče že trditi, da se obtoženec ni zavedal, da lahko nastane prepovedana posledica, pa bi se ji bil po okoliščinah in po svojih osebnih lastnostih tega moral in mogel zavedati. Obtoženec se je gotovo zavedal, da je pod močnim vplivom alkohola, prav tako pa tudi to, da so njegove vozniške sposobnosti zaradi tega okrnjene. Ne glede na tako vinjenost pa ne samo, da se je obtoženec usedel za volan avtomobila, temveč je tudi prekoračil na kraju prometne nezgode zapovedano hitrost, ne glede na to, da je vedel, da se približuje nepreglednemu levemu ovinku, zaradi česar vozila ni več stalno obvladoval in je zapeljal desno izven vozišča, kjer je po 33 m trčil v zid. Vsak voznik ve, da spadajo določbe cestno prometnih predpisov, ki jih je obtoženec prekršil, v temeljne zapovedi oz. prepovedi pravil vožnje, ko pa se je obtoženec prostovoljno odloči za uživanje alkoholnih pijač in se s tem tudi spravi v stanje vinjenosti in tak s prekoračeno hitrostjo povzroči prometno nezgodo, tedaj o nezavestni malomarnosti pač ni mogoče govoriti, saj se obtoženec zaveda, da lahko zaradi njegovega ravnanja nastane prepovedana posledica, stvar kritične presoje vsakega posameznika pa je, ali bo v stanju vinjenosti sedel za volan ali ne.

 

Izrek

Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi in izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obtoženemu I. M. po 2. odst. 325. člena KZ izreče kazen 1 (enega) leta zapora.

Po 1. odst. 98. člena ZKP je dolžan obtoženi I.M. kot stroške postopka plačati 180.000,00 SIT, od česar odpade 80.000,00 SIT na stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v K. obtoženega I. M. spoznalo za krivega povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 2. v zvezi s 1. odst. 325. člena KZ. Na podlagi določb 50. in 51. člena KZ je sodišče obtožencu izreklo pogojno obsodbo, v okviru te sankcije opominjevalne narave pa mu na podlagi 2. odst. 325. člena KZ določilo kazen enega leta zapora s preizkusno dobo petih let. Po 39. členu KZ je sodišče obtožencu izreklo prepoved vožnje motornih vozil B kategorije za čas šestih mesecev in mu na podlagi 1. odst. 95. člena ZKP naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odst. 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, medtem, ko ga je v skladu s 4. odst. 95. člena ZKP oprostilo plačila povprečnine.

Zoper to sodbo se zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 1. odst. 373. člena v zvezi s 3. točko 370. člena ZKP in zaradi odločbe o kazenskih sankcijah ter stroških kazenskega postopka po 1. in 3. odst. 374. člena v zvezi s 4. točko 370. člena ZKP pritožuje okrožni državni tožilec. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da obtoženemu I.M. namesto pogojne obsodbe na podlagi 2. odst. 325. člena KZ izreče kazen zapora ter mu na podlagi 1. odst. 95. člena ZKP naloži v plačilo povprečnino.

Pritožba okrožnega državnega tožilca je utemeljena.

Prav ima okrožni državni tožilec, ko meni, da je sodišče prve stopnje glede krivdnega elementa obtožencu očitanega mu kaznivega dejanja dejansko stanje zmotno ugotovilo. Srž obtoženčeve pritožbe je uperjen zoper ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da naj bi obtoženec očitano mu kaznivo dejanje storil iz krivdne oblike nezavestne malomarnosti. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je taka ugotovitev prvostopenjskega sodišča zmotna. O krivdni obliki zavestne malomarnosti je mogoče govoriti takrat, če se storilec zaveda, da zaradi njegovega ravnanja lahko nastane prepovedana posledica, pa lahkomisleno misli, da jo bo lahko preprečil ali da ne bo nastala. Iz krivdoreka grajane sodbe je razvidno, da okrožni državni tožilec obtožencu očita kršitev določb 1. odst. 27. člena ter 1. in 2. odst. 116. člena Zakona o varnosti cestnega prometa. 1. odst. 27. člena takrat veljavnega Zakona o varnosti cestnega prometa je določal, da voznik sme voziti vozilo s tako hitrostjo, da ga lahko stalno obvladuje in ustavi pred oviro, ki jo lahko pričakuje. Hitrost vožnje mora voznik prilagoditi stanju ceste, gostoti prometa, vremenskim razmeram, vidljivosti in preglednosti ceste, stanju vozila in tovora tako, da lahko v vidni razdalji vozilo ustavi. Po 1. odst. 116. člena Zakona o varnosti cestnega prometa pa voznik ne sme voziti vozila v cestnem prometu, niti ga začeti voziti, če je pod vplivom alkohola. Sodišče prve stopnje je zanesljivo ugotovilo obe obtožencu očitani kršitvi cestno prometnih predpisov, pri čemer je tudi z gotovostjo ugotovljeno, da je obtoženec imel v času prometne nezgode kar 1,8 grama alkohola na kilogram krvi in pri taki alkoholiziranosti v levi nepregledni ovinek pripeljal s hitrostjo 108 km/h, kljub temu, da mu je bila nepreglednost ovinka znana in da je gotovo vedel tudi to, da je tam hitrost omejena s splošnim predpisom na 90 km/h. Narava cestno prometnih predpisov, ki jih je obtoženec kršil pa je gotovo taka, da ni mogoče že trditi, da se obtoženec ni zavedal, da lahko nastane prepovedana posledica, pa bi se ji bil po okoliščinah in po svojih osebnih lastnostih tega moral in mogel zavedati. Obtoženec se je gotovo zavedal, da je pod močnim vplivom alkohola, prav tako pa tudi to, da so njegove vozniške sposobnosti zaradi tega okrnjene. Ne glede na tako vinjenost pa ne samo, da se je obtoženec usedel za volan avtomobila, temveč je tudi prekoračil na kraju prometne nezgode zapovedano hitrost, ne glede na to, da je vedel, da se približuje nepreglednemu levemu ovinku, zaradi česar vozila ni več stalno obvladoval in je zapeljal desno izven vozišča, kjer je po 33 m trčil v zid. Vsak voznik ve, da spadajo določbe cestno prometnih predpisov, ki jih je obtoženec prekršil v temeljne zapovedi oz. prepovedi pravil vožnje, ko pa se je obtoženec prostovoljno odloči za uživanje alkoholnih pijač in se s tem tudi spravi v stanje vinjenosti in tak s prekoračeno hitrostjo povzroči prometno nezgodo, tedaj o nezavestni malomarnosti pač ni mogoče govoriti, saj se obtoženec zaveda, da lahko zaradi njegovega ravnanja nastane prepovedana posledica, stvar kritične presoje vsakega posameznika pa je, ali bo v stanju vinjenosti sedel za volan ali ne. Tako se izkaže pritožba okrožnega državnega tožilca v tem delu, kjer graja odločitev prvostopenjskega sodišča o krivdni obliki, ki jo gre pripisati obtožencu utemeljena.

Zgoraj navedeno pa se mora tudi nujno odraziti v spremenjeni odločitvi o kazenski sankciji. Glede na ugotovljeno stopnjo kršitev cestno prometnih predpisov in upoštevaje posledico, ki je zaradi tega nastopila, to je smrt oškodovanca I.Č. je tudi jasno, da pogojev za izrek pogojne obsodbe ni, kljub številnim okoliščinam, ki jih je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče. V tej zvezi pa je potrebno soglašati s pritožnikom, da obtožencu plačila regresnega zahtevka zavarovalnici pač ni mogoče upoštevati kot olajševalne okoliščine, še posebej upoštevaje dejstvo, da je zavarovalnica z obtožencem sklenila pogodbo o obročnem odplačevanju, ki je zanj dokaj ugodna. Ob upoštevanju navedenega in ob stopnji kazenske odgovornosti, o čemer je sodišče razlogovalo že zgoraj se tako izkaže pritožba okrožnega državnega tožilca v delu, kjer graja izrečeno kazensko sankcijo kot utemeljena in jo je bilo kot tako tudi ugoditi in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremeniti tako, da se obtožencu na podlagi 2. odst. 325. člena KZ namesto pogojne obsodbe izreče kazen enega leta zapora.

Prav tako pa ima okrožni državni tožilec tudi prav, kjer graja odločitev prvostopenjskega sodišča, ko je obtoženca plačila stroškov pritožbenega postopka oprostilo. Kot razlog, zakaj je tako ravnalo sodišče prve stopnje navede premoženjske razmere obtoženca, obveznost plačevanja regresnega zahtevka, solastništvo nepremičnine in lastništvo starejšega osebnega avtomobila ter vzdrževanje družinskih članov. Iz spisovnega gradiva je razbrati, da je obtoženec kot avtoličar stalno zaposlen in da prejema 150.000,00 SIT neto mesečne plače, da je solastnik stanovanjske hiše kakor tudi lastnik osebnega avtomobila. Sodišče prve stopnje tedaj te okoliščine pravilno navede, zmotno pa presodi, da te okoliščine opravičujejo oprostitev plačila povprečnine iz razloga po 4. točki 95. člena ZKP oz., da bi s plačilom povprečnine bilo ogroženo obtoženčevo vzdrževanje. Sodišče druge stopnje meni drugače in sicer , da bi obtoženec glede na zgoraj navedeno s plačilom povprečnine ne prišel v takšno premoženjsko stisko, da bi bilo zaradi tega ogroženo njegovo vzdrževanje, v kolikor bi se pa take okoliščine vseeno pokazale pa pritožbeno sodišče obtoženca opozarja na možnost, ki mu jo daje določba 4. odst. 95. člena ZKP, po kateri lahko predsednik senata v primeru, ko se okoliščine, ki bi narekovale morebitno oprostitev plačila stroškov kazenskega postopka pojavijo po izdaji odločbe o stroških obtoženca oprostiti povrnitve stroškov kazenskega postopka ali pa mu dovoliti, da jih povrne v obrokih. Zato je pritožbeno sodišče sklenilo pritožbi okrožnega državnega tožilca v delu, kjer graja odločitev prvostopenjskega sodišča o stroških kazenskega postopka ugoditi in obtožencu skupno kot stroške kazenskega postopka naložiti v plačilo znesek 180.000,00 SIT, od česar 80.000,00 SIT odpade na stroške pritožbenega postopka, medtem, ko 100.000,00 SIT predstavlja povprečnina zaradi postopka pred sodiščem prve stopnje. Po določbi 3. odst. 92. člena ZKP se povprečnina določi v znesku, ki znaša najmanj eno tretjino zadnje uradno objavljene povprečne mesečne neto plače v Republiki Sloveniji na zaposleno osebo in največ desetkratni znesek te plače pri odmeri povprečnine pa je sodišče upoštevalo trajanje in zamotanost postopka ter premoženjske razmere obtoženega I.M..

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSC sodba Kp 74/2001
• VSL sodba I Kp 617/99
• VSL sodba I Kp 954/99