VSK vmesna sodba in sklep I Cp 750/2004

Jedro

Pravilna je sicer odločitev sodišča prve stopnje, da pri zavarovancu tožene stranke ni podana objektivna odgovornost, kajti sam sestop s traktorske prikolice ne predstavlja nevarne dejavnosti oz. nevarnega opravila, kar sprejema tudi tožeča stranka in se glede te odločitve ne pritožuje. Upravičeno pa se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da pri zavarovancu tožene stranke ni podana krivdna odgovornost, kar mu mora pritrditi tudi pritožbeno sodišče.

 

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, zato se izpodbijana sodba glede temelja spremeni tako, da je podana odgovornost tožene stranke za škodo, ki je nastala tožniku pri sestopu s traktorja z dne 13.11.2002.

Glede višine škode in stroškov postopka pa se izpodbijana sodba r a z v e l j a v i in v tem obsegu zadeva vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 1.200.000,00 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da ni podana objektivna odgovornost zavarovanca tožene stranke, kajti sestop in vstop na traktorsko prikolico, ki miruje ne more predstavljati nevarnega opravka oz. nevarne dejavnosti. Prav tako ni podana krivdna odgovornost zavarovanca tožene stranke, saj temu ni mogoče očitati nobene opustitve in je storil vse potrebno za varno izvajanje dela s traktorjem.

Zoper to sodbo se je pritožila tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po zakonu. V pritožbi zatrjuje, da so tožnika dejansko poučili le o nevarnostih pri delu v hlevu s konji, glede dela s traktorjem pa ni bil nikoli poučen. Glede dejanskega stanja, kako je prišlo do nezgode, pa pritožba zatrjuje, da je sodišče nelogičnosti in razlike v izpovedbah povzelo v razloge sodbe in prišlo do absurdnega zaključka, da je bila prikolica prestavljena, tožnik pa je z nogo kljub vsemu segel do travnate brežine. Tožnik je pri sestopanju segel z eno nogo na travnato brežino takrat, ko sta bila traktor in prikolica postavljena tik do brežine, če bi bila prikolica premaknjena celo za dva metra, bi stala na asfaltu, kakor je izpovedal inštruktor in bi tožnik sestopil na asfalt in ne na travnato brežino. Tako dolgih nog pa tožnik nima, da bi segel do travnate brežine kljub premaknitvi prikolice za dva metra. Tožnik poudarja, da mu je inštruktor rekel naj skoči dol, da bo lahko premaknil in pospravil traktor in prikolico. Po inštruktorjevih besedah se običajno sicer res vstopa in sestopa na sprednjem delu prikolice, vendar pa tožniku takšen običajen način vstopanja in sestopanja ni bil poznan, saj ga nihče z njim ni seznanil. Sodišče je ugotovilo, da je imel tožnik na sebi delovno obleko, delovnega pajaca, ki ga je prejel v zavodu, in je pri sestopanju s prikolice s hlačnico delovne obleke zapel za stranico prikolice, kar je povzročilo padec. Ni se ukvarjalo z vprašanjem, da bi moral biti pajac takšen, da bi imel na koncu pri gležnju stisnjene hlačnice in se tako tožnik ne bi zapel ob prikolico. Dejstvo pa je, da za manever sestopanja iz prikolice, ki nima na razpolago prav nobenih pomožnih stopnic ali lestve, je potrebna določena spretnost in psihofizične lastnosti delavca. Tožnika so zato delo določili šele na dan nezgode in pred tem za konkretno delo ni bila ugotovljena sposobnost, tožnik je star že več kot 50 let in ima že pri normalnih naporih določene težave. Delo, ki ga je tega dne moral opraviti brez kakršnihkoli pomagal za sestop s prikolice pa zanj prav gotovo predstavlja večji napor od običajnega in je potrebno upoštevati tudi to, da je inštruktor od njega zahteval opravo tega dela. Skladno s predpisi, ki urejajo varstvo pri delu, pa je bil zavarovanec tožene stranke dolžan delovni proces razkladanja s prikolice organizirati in izvajati tako, da bi bili pri njem zajeti tudi varstveni ukrepi. Inštruktor je tudi povedal, da ni gledal kako tožnik izstopa, čeprav je bil on tisti, ki bi moral opravljati nadzor nad pravilnim izvajanjem dela ter po potrebi tožnika opozoriti na nepravilnosti. Prav tako ni pojasnjeno ali je bil tožnik opremljen z ustrezno delovno obleko in ali je morda tudi v tem vzrok za nastalo nezgodo.

Pritožba je utemeljena.

Pravilna je sicer odločitev sodišča prve stopnje, da pri zavarovancu tožene stranke ni podana objektivna odgovornost, kajti sam sestop s traktorske prikolice ne predstavlja nevarne dejavnosti oz. nevarnega opravila, kar sprejema tudi tožeča stranka in se glede te odločitve ne pritožuje. Upravičeno pa se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da pri zavarovancu tožene stranke ni podana krivdna odgovornost, kar mu mora pritrditi tudi pritožbeno sodišče. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je tožnik kritičnega dne 13.11.2002 odšel z inštruktorjem zavoda, kjer je prestajal kazen, s traktorjem v gozd po les za ročaje lopat in krampov. Naložila sta 5 do 10 kosov lesa ter se odpeljala nazaj na posestvo, kjer je tožnik razložil les. Inštruktor je nato traktor pomaknil, da bi tožnik lahko sestopil. Tožnik je sestopil iz prikolice na brežino, ki jo je z nogo dosegel, ko pa je z drugo nogo stopil čez dvignjeno stranico je s hlačnico zapel ob rob prikolice in padel na tla ter si poškodoval gleženj. Zaključek sodišča prve stopnje, da zavarovancu tožene stranke kot delodajalcu ni mogoče očitati nobene opustitve ter da je storil vse potrebno za varno izvajanje dela s traktorjem ne prepriča. Sodišče prve stopnje je nesporno ugotovilo, da traktor sploh ni bil opremljen s pomožnimi stopnicami oz. lestvijo za sestop. Inštruktor, ki je bil prisoten dogodku, je namreč zaslišan kot priča izrecno povedal, da se običajno sestopa s traktorske prikolice na prednjem delu, kjer je ta pripeta na traktor ter se lestev za vstop in sestop običajno ne uporablja. Ravno to pa je po oceni pritožbenega sodišča kršitev zavarovanca tožene stranke, kajti za vstop iz sestop s traktorske prikolice bi moral zagotoviti primerne stopnice oz. lestev. Varen sestop namreč ni skakanje iz traktorske prikolice, kar je v dani situaciji tožnik moral storiti, ne glede nato ali je sestopil na zadnjem delu ali na prednjem delu kjer naj bi se običajno sestopalo. Nikakor ne gre za običajen sestop, ampak za varen sestop, ki bi ga moral zagotoviti zavarovanec tožene stranke, to pa je po lestvi oz. pomožnih stopnicah. Po mnenju pritožbenega sodišča je zato krivdna odgovornost zavarovanca tožene stranke v celoti podana. Da pa je tožnik tudi sam soodgovoren za škodo, pa tožena stranka ni niti zatrjevala, še manj pa dokazovala, zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo ter z vmesno sodbo odločilo o odškodninski odgovornosti tožene stranke in v tem obsegu sodbo sodišča prve stopnje spremenilo (4. točka 358. člena ZPP).

Ker pa sodišče prve stopnje zaradi napačnega materialno-pravnega naziranja višine škode ni ugotavljalo, je pritožbeno sodišče glede višine škode in odločitve o pravdnih stroških sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih pravdnih stroškov (3. odst. 165. člena ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 1614/99
• VSK sodba I Cp 79/2004
• VSK sodba Cp 1548/99