VSK sodba Cpg 90/93

Jedro

Če je bila kupoprodajna pogodba sklenjena med prodajalcem, ki ima sedež v Republiki Italiji in kupcem, ki ima sedež v Republiki Sloveniji, pa je ponudbo dal prodajalec, je treba uporabiti italijansko pravo.

 

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne kot neutemeljena in p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane v veljavi v prvi in tretji točki izreka sklep o izvršbi istega sodišča z dne 22.1.1992 opr. št. Ig 102/92, po katerem je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki 87.155.720 ITL s pripadajočimi obrestmi.

Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 353. člena ZPP in predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je izrek sodbe nedoločen in nerazumljiv, saj v izreku spornega sklepa o izvršbi, vsaj v besedilu, kot ga je prejela tožena stranka, ni ne prve ne tretje točke, tako da ni jasno, kaj ostane v veljavi. Povsem napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da naj bi bila med pravdnima strankama sklenjena kupoprodajna pogodba.

Dejansko je tožena stranka opravljala v predmetni zadevi posredniško zastopanje organizacije ... iz ... in ni nastopala napram tožeči stranki kot kupec. Napačno je sodišče prve stopnje tudi uporabilo nacionalno pravo, namesto pravil Konvencije združenih narodov o pogodbah o mednarodni prodaji blaga, imenovani Dunajska konvencija, ki velja tako za Republiko Slovenijo kot tudi za državo Italijo.

Sodišče prve stopnje tudi za vprašanje zastaranja, ki ga sicer omenjena konvencija ne ureja, ne bi smelo uporabiti italijansko nacionalno pravo. Če pa je že menilo, da bi tudi v primeru uporabe zastaralnega roka po ZOR, to je 3-letnega roka, zastaranje ne nastopilo, ker naj bi bilo na podlagi izjave tožene stranke z dne 19.1.1989 pretrgano, tožena stranka še meni, da ta izjava nikakor po vsebini ni taka, da bi lahko pomenila pripoznanje dolga. Ves čas pa je tožena stranka prerekala tudi višino obrestne mere zamudnih obresti, zato je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tej višini tožena stranka ni ugovarjala.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede bistvene okolnosti spora dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in nanj tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti drugih takih kršitev, ki bi jih pritožbeno sodišče moralo upoštevati po uradni dolžnosti. Neutemeljena je trditev tožene stranke, da je izrek sodbe nedoločen in nerazumljiv.

Iz sklepa o izvršbi (list. št. 14 spisa) je razvidno, da sklep o izvršbi vsebuje tri točke, pri čemer se po prvi točki dolžniku naloži, da v 8 dneh po vročitvi sklepa poravna v predlogu navedeno terjatev, v tretji pa, da se stroški upnika odmerijo na 91.728,00 SIT. Ker je bil toženi stranki obenem vročen tudi izvršilni predlog tožeče stranke, je seveda izrek sodbe oblikovan dovolj razumljivo in je iz njega razvidna tudi višina zamudnih obresti. Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje ravnalo povsem pravilno, ko je na predmetno razmerje med pravdnima strankama uporabilo italijansko pravo, pravilna pa je tudi njegova pravna presoja, da gre pri pravnem razmerju med pravdnima strankama za kupoprodajno pogodbo.

Pritožbeno sodišče se pri tem o utemeljenosti takega zaključka povsem pridružuje razlogom, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v svoji obrazložitvi. Prav nobene podlage v izvedenih dokazih ni za zaključek, ki ga ves čas ponuja tožena stranka, da naj bi le ta v predmetnem razmerju nastopala kot posredniški zastopnik organizacije ... iz ... in ne kot kupec napram tožeči stranki. Taka konstrukcija, ki jo ponuja tožena stranka, odpade že iz preprostega razloga, ker je šlo za kupoprodajno pogodbo v maloobmejnem prometu, pri taki pogodbi pa lahko kot stranka na vsaki strani nastopa le podjetje, ki ima sedež na področju, za katerega velja bilateralni tržaški sporazum, kar tožena stranka je, organizacija ... pa ne. Neutemeljena je tudi navedba tožene stranke v pritožbi, da bi moralo sodišče prve stopnje presojati razmerje med pravdnima strankama po Konvenciji združenih narodov o mednarodni prodaji blaga, imenovani tudi Dunajska konvencija iz leta 1980. Res je, da sta to konvencijo ratificirali tako Italija kot bivša SFRJ, vendar je Republika Slovenija z nobenim aktom o nasledstvu ni prevzela v svoj pravni sestav. Tudi sicer to vprašanje ni velikega praktičnega pomena, ker je v predmetnem primeru predvsem pomembno vprašanje zastaralnega roka, zastaralnih rokov pa ta konvencija ne ureja. Sodišče prve stopnje je pri tem pravilno presodilo, da po 20. členu ZUKZ naše pravo odkazuje na uporabo italijanskega prava, tako odkazovanje pa italijansko pravo glede na določilo 25. člena uvodnega zakona v Codice civile in določilo 1326. člena Codice civile o tem, kdaj in kje je pogodba sklenjena, sprejema. V konkretnem primeru je namreč ponudbo za sklenitev kupoprodajne pogodbe dala tožeča stranka in je tudi tožeča stranka sprejela privolitev tožene stranke, da se pogodba sklene, kar pomeni, da je bila sklenjena na območju Republike Italije. Ob uporabi italijanskega prava pa je potrebno uporabiti za zastaralni rok določilo 2946. člena Codice civile, ki določa splošni zastaralni rok 10 let (krajši rok enega leta po 5. točki 2955. člena Codice civile velja za terjatve trgovcev proti netrgovcem). Kar pa se tiče vprašanja zamudnih obresti pa je treba tudi glede njih uporabiti italijansko pravo, kar je sodišče prve stopnje tudi pravilno storilo.

Iz vseh navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo v celoti sodbo sodišča prve stopnje.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sklep I Cpg 135/2004
• VSL sodba I Cp 656/2000
• VSL sodba in sklep I Cp 1732/2004