VSK sklep Cpg 89/93

Jedro

Če je tožena stranka ugovarjala v pobot svojo nasprotno terjatev zoper tožečo stranko, mora sodišče v izrek sodbe povzeti ugotovitev o obstoju oziroma neobstoju te terjatve, ne pa pobotni ugovor zavrniti.

 

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v delu, v katerem je tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodeno, in v delu, v katerem je pobotni ugovor zavrnjen (prvi in tretji odstavek izreka sodbe) r a z v e l j a v i in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi z dne 4.10.1991 opr. št. Ig 5328/91 v veljavi v prvi točki izreka za glavnico 114.540,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.6.1991 dalje in v tretji točki izreka za stroške izvršilnega postopka v znesku 3.496,70 SIT, v preostalem delu pa navedeni sklep razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo, zavrnilo pa je obenem pobotni ugovor tožene stranke.

Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 353. člena ZPP in predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo v napadenem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi predvsem poudarja, da je bil med strankama glede plačila izvedbe del sklenjen drugačen dogovor kot pa je to ugotovilo sodišče prve stopnje. Predvsem pa je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi tožeča stranka pravočasno plačala 100 % avans. Ker ta ni bil plačan, je prišel v poštev drugačen dogovor, ki sta ga sklenila direktorja obeh pravdnih strank. Tožena stranka je sicer predlagala, naj sodišče prve stopnje kot priči zasliši oba direktorja, kar pa je sodišče prve stopnje opustilo. Nelogična pa je vsekakor že ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi bil račun št. 252/2/91 z dne 3.4.1991 plačan že 29.3.1991, torej pet dni prej, preden je bil sploh izstavljen.

Pritožba tožene stranke je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede bistvenih okolnosti spora dejansko stanje nepopolno ugotovilo, zaradi tega pa je tudi podana možnost zmotne uporabe materialnega prava.

Tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni zanesljivo razčiščeno vprašanje, kakšen je bil dogovor med pravdnima strankama glede plačila za opravljena dela po ponudbi z dne 15.1.1991. Nezanesljiva je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi tožeča stranka pravočasno plačala 100 % avans na ceno in sicer že dne 29.3.1991, čeprav račun nosi datum 3.4.1991. Pri tem je tožena stranka za svoje trditve, da je bil dogovor glede plačila za opravljena dela drugačen, kot pa je to ugotovilo sodišče prve stopnje, ponudila dokaze že med pravdo in sicer zaslišanje direktorja tožeče in direktorja tožene stranke, vendar tega dokaza sodišče prve stopnje ni izvedlo, ga pa tudi ni izrečno zavrnilo. Ker ni zanesljiv zaključek sodišča prve stopnje o tem, da je tožeča stranka avans plačala, prav tako pa ne o tem, kakšen je bil dejanski dogovor med pravdnima strankama glede plačila za opravljena dela, je pritožbeno sodišče ob ugoditvi pritožbi tožene stranke izpodbijano sodbo v delu, v katerem je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi vzdržalo v veljavi in v delu, v katerem je pobotni ugovor tožene stranke zavrnilo, razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pri ponovnem odločanju naj sodišče prve stopnje dejansko stanje oceni še v nakazani smeri, pred tem pa zasliši kot priči direktorja tožeče in tožene stranke glede tega, kakšen je bil dogovor glede plačila za opravljena dela. Šele po dopolnitvi dokaznega postopka v nakazani smeri bo možna zakonita in pravilna odločba.

Pritožbeno sodišče pri tem še pripominja, da bo moralo sodišče prve stopnje, glede na to, da tožena stranka svojo protiterjatev ugovarja v pobot, izrek sodbe oblikovati tako, da bo v izrek povzeta ugotovitev o obstoju terjatve tožeče stranke, obenem pa tudi o obstoju oziroma neobstoju nasprotne terjatve tožene stranke, nakar bi šele smelo odločiti o pobotu.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. odstavka 166. člena ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 69/2002
• VDS sodba Pdp 2196/2001
• VDS sklep Pdp 1550/2002