VSK sodba Cp 153/93

Jedro

Pogodbenik, ki svoje obveznosti iz pogodbe ni izpolnil in je ta razdrta, je upniku dolžan vrniti denarni znesek, ki ga je prejel od njega, z obrestmi vred od prejema plačila dalje.

Tožnik nima pravne podlage za zahtevek, da mu dolžnik plača valorizirano vrednost njegove denarne izpolnitve.

 

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena in se p o t r d i pobijana sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s pobijano sodbo zavrnilo tožnikov nadaljnji tožbeni zahtevek (zaradi plačila razlike med že dosojenim zneskom 81,60 SIT s pripadki do iztoževanega 192.712,30 SIT). Menilo je, da gre tožniku iz naslova neopravičene obogatitve toženke le vrnitev vplačanega zneska z obrestmi, ne pa višji zahtevek, ki ga predstavlja revalorizacija vplačane glavnice.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, naj se sodba spremeni ali razveljavi. Po mnenju tožeče stranke gre za neupravičeno obogatitev.

Sodišče je odločilo na podlagi 214. člena ZOR, ki ureja le primer neopravičene pridobitve, ne pa obogatitve. Toženka je namreč z vplačanimi zneski gospodarila in je obogatena, tožnik pa prikrajšan.

Postavlja se tudi vprašanje, ali je nominalna vrednost sploh ustrezna in ali je primerljiva s takratno vrednostjo. Predhoden razveljavitveni sklep je pustil odprto vprašanje glavnice nad zneskom 81,60 SIT kot glede obresti. Stališče tožnika je, da je oškodovan v višini kapitaliziranih obresti na plačan znesek, vključno z revalorizacijo.

Pritožba ni utemeljena.

Očitki pritožbe na račun prejšnjega razveljavitvenega sklepa niso utemeljeni. Pritožba prezre, da je bila sodba glede zavrnilnega dela odločitve razveljavljena iz procesnih razlogov. Namreč o zavrnilnem delu ni vsebovala razlogov in se je zato v tem delu ni dalo preizkusiti. To pomeni dalje, da sodišče prve stopnje za ta del spora ni zavzelo nobenega stališča, zato tudi niso mogle biti v pritožbenem postopku obravnavana dejanska ali materialnopravna vprašanja.

Tožnik je uveljavljal s tožbo revalorizirano vrednost vplačanega zneska, ki znaša po tožbenih izvajanjih na dan vložitve tožbe 6.5.1992 - 192.712,30 SIT, z zamudnimi obrestmi od 7.5.1992 dalje.

Vendar samo dejansko stanje ni sporno: tožnik je na podlagi pogodbe in po toženki izstavljenega računa dne 7.4.1987 vplačal 816.OOO takratnih din kot delež za izgradnjo zaklonišča. Toženka zaklonišča ni zgradila in zato tožnik iztožuje vrnitev vrednosti tega plačilo.

Sporno je tako le pravna presoja njegovega zahtevka. Po oceni sodišča prve stopnje gre za obogatitev na strani toženke, ker ta ni izpolnila pogodbe, čeprav je tožnik obveznost že poravnal (pri čemer je oprlo odločitev na 214. člen ZOR).

Ker je v tem primeru tožnik izpolnil dogovorjeno obveznost vnaprej, toženka pa svoje obveznost pozneje ni izpolnila, gre pravno na strani toženke za pridobitev brez podlage, ki upravičuje tožnika do vrnitvenega zahtevka po 4. odstavku 210. člena ZOR, obseg vrnitve za ta primer pa določa 214. člen ZOR. To je po presoji pritožbenega sodišča tudi pravni okvir oziroma pravna podlaga za razrešitev predmetnega spora. Ta daje tožniku pravico do vrnitve plačane glavnice z zamudnimi obrestmi (ki predstavljajo civilne plodove plačanega zneska), medtem ko za vrnitev revalorizirane vrednosti vplačanega zneska kot to terja tožnik, pa ni podana pravna podlaga v določbah ZOR (med drugim jo izključuje tudi člen 394 ZOR).

Toženka je bila s prvo sedaj že pravnomočno sodbo z dne 29.6.1992 obsojena na plačilo glavnice 81,60 SIT (ki odgovarja v času plačila nominalno 8l6.OOO takratnih din) in zamudne obresti od 7.4.1987 dalje do plačila. S tako odločitvijo je tožnik tudi po presoji pritožbenega sodišča dobil vse, kar mu je bilo možno glede na uveljavljeno tožbeno podlago prisoditi.

Pritožba opozarja, da gre tu dejansko za zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve. Pri tem pa prezre, da je to samo drug terminus za neupravičeno pridobitev po 210. členu ZOR in da so pravila vračanja za take primere urejeni v 214. členu ZOR. Tožnik bi lahko oprl svoj zahtevek tudi na določila, ki urejajo učinke razdrte pogodbe (člen 132. ZOR), vendar pa kakšne škode ni uveljavljal do konca obravnave (190/1 ZPP). Kolikor pa pritožba govori o kapitalizaciji obresti, pa je ugotoviti, da to predstavlja spreminjanje tožbe, česar pa v pritožbenem postopku ni mogoče več storiti. Glede na vse povedano torej pritožbeno sodišče ugotavlja, da nista podana v pritožbi uveljavljena pritožbena razloga, medtem ko samo ni ugotovilo kakšnih uradoma upoštevnih kršitev. Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in pobijano sodbo potrdilo (člen 368 ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 274/2004
• VSL sodba I Cpg 1146/99
• VSL sklep I Cp 1113/99