VSK sodba I Cp 344/2003

Jedro

Ker sodišče v kazenskem postopku ni ravnalo protipravno, ni podlage za odškodninsko odgovornost države.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in p o t r d i izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati 10.000 DEM po prodajnem tečaju Banke Slovenije na dan plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tolarske protivrednosti po prodajnem tečaju Banke Slovenije na dan 1.11.1994 od 1.11.1994 dalje do plačila ter plačati tožniku stroške pravdnega postopka. Tožečo stranko pa je sodišče obsodilo, da mora toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 65.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.1.2003 do plačila. Proti tej sodbi se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po zakonu. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločitev. Po mnenju pritožbe je sodba preuranjena in nepravilna. Iz podatkov kazenskega spisa K 176/95, ki ga je sodišče pribavilo namreč izhajata dve pomembni okoliščini in sicer prva, da je bilo vozilo izročeno P. šele 27.10.1995 s strani UNZ Koper in da je sodišče v isti kazenski zadevi pred izročitvijo vozila P. prejelo predlog za takojšnjo izdajo začasne odredbe ter pismo P-ja odv. T-ju, iz katerega tudi za preprostega bralca jasno izhaja, da je T. imel posebno pooblastilo družbe E. T., da vozilo lahko proda. To dejstvo pa je še posebej podkrepil dopis odv. T. z dne 10.4.1995. Torej ne drži, da je sodišče pravilno ravnalo v kazenski zadevi, ko je odredilo vrnitev vozila P. oziroma, ko ni poskrbelo glede na podatke iz pisma, ki ga je prejelo pred izročitvijo vozila in iz katerega je moč zaključiti, da je goljufivo ravnal P. in ne odv. T. in da se vozilo zadrži, marveč je mirno dopustilo, da se vozilo izroči P. Nič ni kazalo na to, da je v trenutku kazenskega postopka bilo lastnik vozila podjetje E. T. iz Tuzle. Nepravilno je tudi razlogovanje, da tožnik ne more zahtevati povrnitve plačane kupnine za vozilo. Organ države je povzročil, da je tožniku kot legitimnemu lastniku vozila bilo le-to odvzeto protipravno in izročeno nelastniku, ki ne obstaja več. Tožnik je lahko oškodovan za vrednost vozila, ki je bila enaka višini kupnine. Pritožba ni utemeljena. Podlaga za zahtevek tožeče stranke je 26. čl. Ustave Republike Slovenije, ki določa, da ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu je v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo opravlja in 172. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) v času škodnega dogodka veljaven zakon o odgovornosti pravne osebe za škodo, ki jo povzroči njen organ tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij. Vendar pa tako kot pravilno sodišče prve stopnje izrecno poudarja morajo biti za odškodninsko odgovornost izpolnjeni vsi elementi odškodninskega delikta, poleg škode tudi protipravnost ravnanja in vzročna zveza med ravnanjem organa in nastankom škode ter obstoj odgovornosti na strani povzročitelja škode. Za tožečo stranko ni več spora v odločitvi sodišča prve stopnje, ko je to zaključilo, da policija pri zasegu avtomobila v predkazenskem postopku ni ravnala protipravno, saj te odločitve v pritožbi ne izpodbija. Sporna za tožečo stranko je le odločitev, da tudi sodišče ni ravnalo protipravno, ko je v kazenskem postopku pod opr.št. K 176/95 z odredbo z dne 19.10.1995 avtomobil, ki je bil zasežen v predkazenskem postopku vrnilo oškodovancu, to je direktorju podjetja E. T. d.o.o. iz Tuzle, P. oziroma njegovemu pooblaščencu. Po mnenju pritožbenega sodišča so tudi ti zaključki sodišča prve stopnje pravilni, kajti sodišče je v kazenskem postopku postopalo v skladu s takrat veljavnim 110. čl. Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki je v 1. odst. določal, da se lahko stvar, ki nedvomno pripada oškodovancu izroči oškodovancu pred koncem kazenskega postopka. Kot oškodovanec v predmetnem kazenskem postopku je nastopilo podjetje E.T. d.o.o. iz T. in ne tožnik. Sodišče je v času odločanja razpolagalo s podatki, ki so kazali, da vozilo pripada temu podjetju. To so račun za nakup avtomobila, fotokopija dobavnice za avtomobil, fotokopija izvozne carinske deklaracije, fotokopija prometnega dovoljenja, v katerem je kot lastnik vozila navedeno podjetje E.T. in fotokopije odločbe Postaje javne varnosti T. o izbrisu predmetnega avtomobila v lasti podjetja E.T. iz evidence vozil. Vsi navedeni dokazi so očitno kazali, da avtomobil pripada oškodovancu podjetju E.T. d.o.o. iz T. Šele 27.10.1995 (priloga C/4 spisa) pa je tožeča stranka vložila predlog za začasno zavarovanje, ki bi lahko nakazoval sodišču, da se o lastnini prepira več oškodovancev (2. odst. 110. čl. ZKP). Le v tem primeru bi sodišče oškodovance napotilo na pravdo in odredilo hrambo vozila. Pomembno je, da je predlog za začasno zavarovanje k sodišču prispel šele po izdaji odredbe o vrnitvi. Da pa bi sodišče moralo pred izdajo odredbe ocenjevati določena pisma oškodovanca, obdolžencev in dopis odvetnika, pa ne drži oziroma povedano drugače, četudi bi jih ocenjevalo, do drugačne odločitve ob dokazih, ki jih je v spisu imelo, ne bi prišlo. Ker sodišče v kazenskem postopku ni ravnalo protipravno, ni podlage za odškodninsko odgovornost države. Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno razlogovalo, da mu ni potrebno obravnavati ostalih predpostavk za odškodninsko odgovornost, ki morajo biti podane kumulativno, ker je ugotovilo, da sodišče v kazenskem postopku ni ravnalo protipravno. Glede nastanka škode je le v obrazložitvi navrglo svoja razmišljanja, zato so pritožbena razlogovanja in nasprotovanja tem razlogom neupoštevna. Neutemeljeno pritožbo tožeče stranke je iz navedenih razlogov pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sodba I Cp 758/2003
• VSK sodba I Cp 1043/2006
• VSK sodba I Cp 1191/2006