VSK sodba I Cp 126/2003

Jedro

1. Ker je bila posojilna pogodba povzeta v sporazum o ustanovitvi zastavne pravice na nepremičnini, po oceni pritožbenega sodišča tožnik niti nima pravnega interesa za tožbo, da je posojilna pogodba nična. Ta sporazum, ki ima moč sodne poravnave predstavlja izvršilni naslov proti zastavitelju, zato se tožnikov pravni položaj v ničemer ne bi spremenil, tudi, če bi se posojilna pogodba ugotovila za nično. 2. Z navidezno pogodbo prikrita pogodba je veljavna, če so izpolnjeni pogoji za njeno veljavnost. Ti pogoji za veljavnost pa so v predmetnem primeru izpolnjeni, kajti ne gre za oderuško pogodbo, ker niso izpolnjeni pogoji iz 141. čl. ZOR.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, zato se izpodbijana sodba s p r e m e n i tako, da se tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Ugotovi se, da gre pri posojilni pogodbi z dne 26.10.1995, ki je bila sklenjena med tožencem kot posojilodajalcem in tožnikom kot posojilojemalcem in pri sporazumu pravdnih strank, ki je bil sklenjen pri Okrajnem sodišču v Tolminu pod opr.št. R 215/95 z dne 8.1.1995 za delno ničnost in to v delu, v katerem presega ta dogovorjeno obveznost 25.000 DEM v tolarski protivrednosti z dogovorjenimi 8 % letnimi obrestmi (torej glede zneska 14.600 DEM v tolarski protivrednosti z dogovorjenimi 8 % letnimi obrestmi) in gre v tem delu pri zgoraj navedeni posojilni pogodbi in sporazumu za neobstoječ pravni posel, ki nima nikakršnih pravnih učinkov ter da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 137.000,00 SIT skupaj z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izdaje sodbe do plačila" zavrne. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 90.000,00 SIT in stroške pritožbenega postopka v znesku 66.600,00 SIT vse v 15 dneh.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da gre pri posojilni pogodbi z dne 26.10.1995, ki je bila sklenjena med tožencem kot posojilodajalcem in tožnikom kot posojilojemalcem in pri sporazumu pravdnih strank, ki je bil sklenjen pri Okrajnem sodišču v Tolminu pod opr.št. R 215/95 z dne 8.1.1995 za delno ničnost in to v delu, v katerem presega ta dogovorjeno obveznost 25.000 DEM v tolarski protivrednosti z dogovorjenimi 8 % letnimi obrestmi, torej glede zneska 14.600 DEM v tolarski protivrednosti z dogovorjenimi 8 % letnimi obrestmi in gre v tem primeru pri zgoraj navedeni posojilni pogodbi in sporazumu za neobstoječ pravni posel, ki nima nikakršnih pravnih učinkov. Toženo stranko je obvezalo, da mora povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 137.000,00 SIT skupaj z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izdaje sodbe dalje do plačila. S sodbo na podlagi odpovedi pa je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je izvršba, ki se vodi pri naslovnem sodišču pod opr.št. I 341/96 (sedaj In 11/96 in I 216/2000) nedopustna in se zato izvršilni postopek zoper dolžnika ustavi. Zoper sodbo, s katero je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno se je pritožila tožena stranka po svoji pooblaščenki. V pritožbi v celoti vztraja pri svojih trditvah, da terjatve ni mogoče izpodbijati niti glede posojila niti glede obresti, saj je bila zavarovana na podlagi sporazuma strank po določilu 251. čl. Zakona o izvršilnem postopku (ZIP) in ima listina moč sodne poravnave. Ta zavezuje obe pravdni stranki vsakršna naknadna trditev ali skonsturirani ugovori ne vzdržijo tožnikove konstrukcije predmetnega razmerja. Tožnik je sicer vložil ugotovitveno tožbo, ki brani njegove interese, vendar na tak način tega ne more zavarovati. Sporazum je namreč izvršilni naslov proti tožniku kot zastavitelju svojih nepremičnin. Zato ugotovitev sodišča, da je terjatev upnika bila zavarovana na podlagi posojilne pogodbe z ustanovitvijo zastavne pravice na dolžnikovi nepremičnini, na podlagi sporazuma strank nima zakonite pravne podlage. Na naroku za ugotovitev sporazuma je sodišče zapisalo okolnosti in tega se je potrebno držati. Ugovor tožeče stranke o delni ničnosti ni upravičen, saj nima zakonite niti dejanske podlage. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo dejansko stanje, predvsem pa to, da je tožnik pogodbo podpisal v zmoti. Neprimerna je konstrukcija, ki jo sodišče povzema, da naj bi se te svoje zmote zavedal šele, ko je že plačal 24 posojilnih obrokov po 1.650 DEM. Te navedbe so malo verjetne, verjetneje je, da je tožnik po sporazumu svojih zastopnikov prenehal plačevati dogovorjene mesečne obroke, ker se mu je zdelo, da je že dovolj plačal. Temu pa ni tako, kajti pogodbo je potrebno spoštovati. Če se ta glasi na znesek 39.600 DEM v tolarski protivrednosti, torej tožnik dolguje tožencu ta znesek, ki pa ni samo določen z navadnim sporazumom, temveč z ustreznim sodnim postopkom oziroma pogodbo, ki je izvršilni naslov. Toženec ni nikoli zatrjeval nikakršne okolnosti, ki bi pri njem lahko povzročila zmoto, temveč je prostovoljno pristal na pogoje, ki jih je določila agencija, ki je celotni posel zasnovala, organizirala in ga tudi izpeljala. Pritožba je utemeljena. V predmetni zadevi je tožnik vložil tožbo, da se ugotovi delna ničnost posojilne pogodbe z dne 26.10.1995 in delna ničnost sporazuma strank sklenjenega pred sodiščem na podlagi 251. c čl. takrat veljavnega ZIP opr.št. R 215/95 z dne 8.11.1995 za znesek 14.600 DEM z 8 % letnimi obrestmi. Ker je bila posojilna pogodba povzeta v sporazum o ustanovitvi zastavne pravice na nepremičnini, po oceni pritožbenega sodišča tožnik niti nima pravnega interesa za tožbo, da je posojilna pogodba nična. Ta sporazum, ki ima moč sodne poravnave predstavlja izvršilni naslov proti zastavitelju, zato se tožnikov pravni položaj v ničemer ne bi spremenil, tudi, če bi se posojilna pogodba ugotovila za nično. Če je bila posojilna pogodba povzeta v sporazum, predstavlja ta sporazum izvršilni naslov napram tožniku kot zastavitelju. Glede zahtevka za ugotovitev ničnosti sodne poravnave, to je sklenjenega sporazuma o ustanovitvi zastavne pravice na nepremičnini, ki ima moč sodne poravnave, pa je potrebno povedati, da ima sodna poravnava na materialnopravnem področju učinke pogodbe, s katero sta stranki uredili medsebojna sporna razmerja. Na procesnem področju pa ima učinek pravnomočnosti in izvršljivosti sodne odločbe. Sodno poravnavo je mogoče izpodbijati s tožbo iz razlogov, zaradi katerih se lahko izpodbija vsaka poravnava, mogoče pa je tudi uveljavljati ničnost sodne poravnave, če je bila ta iz zakonsko določenih razlogov nična. Tožeča stranka je v tožbi zatrjevala, da je sodna poravnava delno nična, ker gre za oderuško pogodbo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pri predmetnem sporazumu sicer ne gre za oderuško pogodbo, ker niso podani pogoji iz 141. čl. takrat veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), zaključilo pa je, da gre za navidezno pogodbo, ki nima učinka med pravdnima strankama. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta pravdni stranki sklenili posojilno pogodbo dne 26.10.1995 za znesek 39.600 DEM v tolarski protivrednosti za dobo 24 mesecev z 8 % letnimi obrestmi. Toženec je to terjatev iz posojilne pogodbe zavaroval z ustanovitvijo zastavne pravice na tožnikovi nepremičnini. Pravdni stranki sta pred sodiščem sklenili sporazum po 251. c čl. takrat veljavnega Zakona o izvršilnem postopku (ZIP). Ta sporazum ima moč sodne poravnave in je predstavljal tudi izvršilni naslov proti zastavitelju, to je tožniku. Sodišče prve stopnje je nadalje tudi ugotovilo, da toženec tožniku dejansko ni izročil 39.600 DEM kot sta stranki zapisali v posojilni pogodbi in potrdili v sporazumu, ampak le 25.000 DEM, kar po oceni sodišča prve stopnje pomeni navidezno višje posojilo, ki po 1. odst. 66. čl. ZOR nima učinka med pogodbenima strankama in to zaradi napake v volji pogodbenih strank, kajti soglasja o nagradi v tem znesku med strankama ni bilo. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje sicer pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar pa je napačno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da gre za simulirani pravni posel in ta nima učinka med pogodbenima strankama. V predmetni zadevi gre za primer, ko pravdni stranki zavestno nista sklenili take pogodbe kot na videz izgleda, ampak sta s to pogodbo prikrili pogodbo o obrestih. To je tudi tožeča stranka tekom postopka ves čas zatrjevala. Z navidezno pogodbo prikrita pogodba pa je veljavna, če so izpolnjeni pogoji za njeno veljavnost (2. odst. 66. čl. ZOR). Ti pogoji za veljavnost pa so v predmetnem primeru izpolnjeni, kajti sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ne gre za oderuško pogodbo, ker niso izpolnjeni pogoji iz 141. čl. ZOR. Po omenjenem zakonskem določilu je pogodba oderuška tedaj, če to izkoristi stisko ali težko gmotno stanje drugega, nezadostno izkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost in si izgovori zase ali za koga drugega korist, ki je v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal ali storil ali se zavezal dati ali storiti drugemu. Oba elementa, tako subjektivni kot objektivni, morata obstojati hkrati. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pogodba ni oderuška, zato ker tožeča stranka ni izkazala subjektivnega elementa oderuškosti, zato pogodbeno določilo glede plačila 14.600 DEM z upoštevanjem plačila obresti, ni nično. Pritožbeno sodišče je zato ob pravilni uporabi materialnega prava pritožbi tožene stranke ugodilo ter izpodbijano sodbo na podlagi 4. tč. 358. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP) spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na ugotovitev delne ničnosti posojilne pogodbe in poravnave zavrnilo in ni posebej zavrglo tožbe zaradi ugotovitve delne ničnosti posojilne pogodbe. Ker je pritožbeno sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek v celoti, je moralo odločati tudi o stroških postopka, katere mora toženi stranki povrniti tožeča stranka. Ti stroški znašajo 90.000,00 SIT, kar predstavlja stroške za zastopanje tožeče stranke, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu z veljavno odvetniško tarifo in opravljenimi procesnimi dejanji tožene stranke, pri tem pa je upoštevalo le tiste stroške, ki so za pravdo potrebni. Ker pa je tožena stranka tudi s pritožbo uspela, ji je tožeča stranka dolžna povrniti tudi pritožbene stroške v znesku 66.000,00 SIT, prav tako odmerjene skladno z veljavno odvetniško tarifo.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 624/2008
• VSC sodba Kp 387/2000
• VSL sodba I Kp 959/2006