VSK sodba I Cp 487/2003

Jedro

Namen povrnitve škode je vzpostavitev stanja pred škodnim ravnanjem in ker so bila zemljišča pred odvzemom kmetijska, je potrebno oceniti vrednost teh zemljišč kot kmetijskih zemljišč in to po cenah, ki so jih ta zemljišča dosegala na trgu.

 

Izrek

Pritožbi se zavrneta in p o t r d i izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in popravnim sklepom z dne 18.2.2003 odločilo, da je tožena stranka dolžna tožečima strankama plačati odškodnino v znesku 3.554.603,00 SIT, vsaki eno polovico te, z zamudnimi obrestmi po obrestni meri 13,5 % za čas od 1.1.2002 do 9.1.2003 in ob 10.1.2003 do plačila pa zakonske zamudne obresti. Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 699.553,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.1.2003 do plačila. Proti tej sodbi sta vložili pritožbo obe pravdni stranki in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po zakonu. Tožeča stranka v pritožbi izrecno poudarja, da bi sodišče moralo odškodnino za odvzeta zemljišča tožeči stranki priznati kot da so bila odvzeta stavbna zemljišča in ne tako kot je odločilo sodišče prve stopnje, da so toženi stranki bila odvzeta kmetijska zemljišča. Za stavbna zemljišča velja štirikrat večja cena kot jo dosegajo kmetijska zemljišča. Poleg tega je tožeča stranka od tožene zahtevala tudi zakonske zamudne obresti od 15.7.1998 dalje do plačila. Tožena stranka namreč z zemljišči tožeče stranke razpolaga že od leta 1997 dalje, zato bi moralo sodišče tožeči stranki priznati zamudne obresti od 15.7.1998. Tožeča stranka se pritožuje tudi glede odločitve o pravdnih stroškov, kajti gre za nasprotje med izrekom in obrazložitvijo. Sodišče prve stopnje je to upoštevalo in s popravnim sklepom očitno pisno napako popravilo. Tožena stranka se tudi z odločitvijo sodišča ne strinja, ker meni, da je to zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki celotno odškodnino za celotno površino parcel 106/1 ter 265 k.o. S. Sodišče je očitno spregledalo, da je tožena stranka s pravno prednico tožečih strank sklenila kupoprodajno pogodbo z dne 3.11.1997, na podlagi katere ji je plačala odškodnino za 720 m2 površine parcele št. 106/1 ter 804 m2 površine parcele št. 265 k.o. S. Sodišče bi moralo odločati le o spornem obsegu parcele štev. 106/1 v izmeri 840 m2 in o površini parc.št. 265 v obsegu 300 m2. Tožena stranka se ne strinja z razlogovanjem sodišča, da preostanek parcele 106/1 ni več primeren za kmetijske namene in da jo je tožena stranka ob gradnji avtoceste uničila. Temu ni tako, saj iz dokazov in tudi fotografij, preostalega zemljišča parcele št. 106/1 je razvidno, da bi tožeča stranka spodnji del zemljišča lahko še naprej uporabljala za kmetijsko obdelavo. Tožeča stranka bi lahko zahtevala le vzpostavitev parcele v prejšnje stanje oz. odškodnino za njeno eventualno poškodovanje. Nikakor pa ni dolžna tožena stranka plačati tožeči odškodnino za preostanek zemljišča, ki bi ga lahko tožeči stranki obdelovali in na njej vsadili primerne kulture. Prav tako se tožena stranka protivi odškodnini za parc.št. 1990/3 v površini 190 m2, ki naj bi predstavljala površino ob pločniku. Tožeča stranka je v tem delu tožbo spremenila, tožena pa se je taki spremembi protivila. Prav tako tožena stranka ni zavezana za plačilo odškodnine za del cestnega telesa, ki ne predstavlja njene lastnine in je izven avtocestnega telesa. Ni res, da je tožena stranka nastopala kot investitor lokalne ceste v bližini nadvoza preko avtoceste, saj gre za cesto lokalnega značaja. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi tožena stranka odvzela oz. onemogočila rabo kar 3629 m2 zemljišča in ji za takšno površino tudi dosodila odškodnino. Zmotno je ugotovljena površina za najmanj 1024 m2, za katero je pravna prednica tožečih strank že dobila izplačano odškodnino. Tožena stranka se zaradi navedenega ne strinja z izračunom vrednosti zemljišča, saj to temelji na popolnoma napačno ugotovljenih površinah. Pritožbi nista utemeljeni. Pritožbeno sodišče bo obe pritožbi obravnavalo skupaj in hkrati, ker so odgovori na posamezne pritožbene trditve enotni in povezani po posameznih sklopih spornih vprašanj. Nesporno je, da je bila med pravno prednico tožečih strank in Republiko Slovenijo sklenjena kupoprodajna pogodba z dne 9.11.1994 za del parcele štev. 106/1 in štev. 265 k.o. S., v skupni izmeri 1524 m2 za potrebe izgradnje avtoceste Razdrto - Fernetiči. Nesporno pa je tudi, da je bila ob gradnji avtoceste v cestno telo vključena večja površina teh parcel, kot je bila odkupljena in sicer je pri parc.št. 106/1 bilo odkupljenih 720 m2, v cestno telo pa je bilo vključenih 1524 m2 (celotna površina te parcele pa je 3806 m2). Pri parc.št. 265 pa je bilo odkupljenih 804 m2, vključenih v cestno telo pa je bilo 1104 m2, to je celotna površina te parcele. Tožena stranka je zato pripravljena odškodnino plačati za površino, kot je bila vključena v cestno telo in sicer za parc.št. 106/1 804 m2 in za parc.št. 265 pa 300 m2. Ne strinja pa se z odločitvijo sodišča prve stopnje, da mora poplačati odškodnino tudi za tisti del parc.št. 106/1, ki ni bila vključena v cestno telo in to v obsegu 2262 m2. Sodišče prve stopnje pa je po oceni pritožbenega sodišča na podlagi mnenja izvedencev pravilno ugotovilo, da je ta del parcele zaraščena njiva in vinograd in je popolnoma neprimerna za kmetijsko proizvodnjo. Ob gradnji avtoceste je bila celotna parcela zasedena in z gradbenimi stroji in zato uničena, kar je razvidno iz fotografij (2-4 na list.št. 44 in 45 spisa). Na tem delu parcele je nasut pesek, ki je zaradi vožnje z gradbenimi stroji steptan in zato tega dela parcele za kmetovanje ni mogoče več uporabiti. Tožena stranka sicer zatrjuje, da bi lahko tožnici sporni del zemljišča še naprej uporabljali za kmetijsko dejavnost, vendar so te pritožbene trditve zgolj navržene in brez podlage, kajti iz izvedeniškega mnenja jasno izhaja, da bi za sanacijo parcele bilo potrebno odstraniti pesek in nanjo napeljati rodovitno zemljo, kar pa je praktično nemogoče. Vzpostavitev v prejšnje stanje torej ni možna, zato je odločitev sodišča prve stopnje, ko je toženi stranki priznalo popolno odškodnino, skladno z določbo 190. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, se v tem postopku uporablja na podlagi določb 1060. čl. Obligacijskega zakonika - OZ, povsem pravilna. Res je, da je tožeča stranka tekom postopka razširila tožbo tudi za plačilo odškodnine za parc.št. 1990/3 v obsegu 242 m2, kajti 190 m2 površine te parcele je bila vključena v pločnik medkrajevne lokalne ceste, preostalih 52 m2 pa predstavlja brežino ob pločniku ceste. Protispisne so pritožbene trditve, da se je tožena stranka spremembi tožbe upirala, saj niti ni nasprotovala navedbam, da je v to zemljišče posegla. Tudi v pritožbi to izrecno ne poudarja, ampak samo zatrjuje, da ni res, da bi bila tožena stranka investitor lokalne ceste. S takšnimi pritožbenimi trditvami pa tožena stranka ne more izpodbiti ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila lokalna cesta zgrajena kot priključek, ki je v bližini nadvoza preko avtoceste, kot to izhaja iz izvedeniškega mnenja. Investitor pa mora ob gradnji avtoceste zgraditi in urediti tudi priključke in križanje prek obstoječih cest z avtocesto, to je v obliki nadvozov in podvozov. Sama površina odvzete nepremičnine za pločnik znaša 190 m2, 52 m2 pa predstavlja brežino nad cesto in je po ugotovitvah sodišča prve stopnje za tožečo stranko ta del nepremičnine popolnoma neuporaben, kajti povsem pravilno je razlogovanje sodišče prve stopnje, da morajo lastniki zemljišč ob cestah po Zakonu o cestah na obcestnih zemljiščih vedno dopustiti uporabo upravljalcu ceste za vzdrževanje ceste. Na podlagi povedanega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolnoma pravilno ugotovilo obseg zemljišča, katero je tožena stranka tožeči stranke odvzela oz. onemogočila rabo in da ta znaša 3629 m2. V to površino pa ni vključena površina, ki je bila prodana po citirani kupoprodajni pogodbi, kot zmotno trdi v pritožbi tožena stranka. Glede vrednosti odvzetih zemljišč pa se tožeča stranka tekom postopka in tudi v pritožbi zavzema, da je potrebno oceniti odvzeta zemljišča kot stavbna zemljišča, ker so kot taka v prostorskih aktih vključena v cesto. Takšno razlogovanje pritožbe bi bilo pravilno le, če bi zemljišče, katero je bilo tožeči stranki odvzeto oz. uporabljeno pri gradnji avtoceste, pridobilo status nezazidanega stavbnega zemljišča že pred izdajo uredbe Vlade Republike Slovenije o lokacijskem načrtu za avtocesto. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da odvzeta zemljišča niso imela statusa nezazidalnega stavbnega zemljišča in da so jih vedno uporabljali kot kmetijska zemljišča. Namen povrnitve škode je vzpostavitev stanja pred škodnim ravnanjem in ker so bila zemljišča pred odvzemom kmetijska, je potrebno oceniti vrednost teh zemljišč kot kmetijskih zemljišč in to po cenah, ki so jih ta zemljišča dosegala na trgu. Tržno vrednost teh zemljišč je izvedenec ocenil, skladno z določbo 2. odst. 189. čl. ZOR, zato je sodišče prve stopnje odškodnino za odvzeta zemljišča, ki so bila uporabljena za gradnjo avtoceste pravilo ocenilo. Ni se tudi mogoče strinjati s pritožbo tožeče stranke, da zamudne obresti tečejo od 15.7.1998 dalje do plačila, kajti sodišče prve stopnje je odškodnino za odvzeta zemljišča določilo po cenah na dan zadnje glavne obravnave, to je 9.1.2003. Obe pritožbi je iz navedenih razlogov pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba in sklep I Up 1341/2003
• Sodba I Up 1105/2001
• VSL sklep II Cp 1498/99