VSK sodba I Cp 1005/2003

Jedro

Pri tožniku ne gre za tako poslabšanje zdravstvenega stanja, ki po normalnem teku stvari ni bilo predvidljivo oz. ne gre za tako poslabšanje zdravstvenega stanja do kakršnega ob normalnem teku stvari sploh ne bi smelo priti, zato ne gre za novo škodo.

 

Izrek

Pritožba tožeče stranke zoper odločitev o glavni stvari se zavrne in v izpodbijanem delu p o t r d i sodba sodišča prve stopnje. Pritožbi tožeče stranke zoper odločitev o stroških postopka se ugodi, zato se izrek o stroških s p r e m e n i tako, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki 18.923,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.10.2002 do plačila. Predlog tožeče stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 3.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.10.1999 do plačila. Toženo stranko pa je obvezalo, da mora plačati tožeči stranki zavarovalnino v višini 480.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.7.1995 dalje do plačila. Glede pravdnih stroškov pa je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 159.457,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.10.2002 do plačila. Zoper to sodbo se je v delu, v kolikor je bil tožbeni zahtevek zavrnjen ter v izreku o pravdnih stroških, pritožila tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po zakonu, predvsem pa zmotno uporabo materialnega prava. Zatrjuje, da se je tožnik poškodoval 10.7.1992, sodno poravnavo glede odškodnine pa je sklenil s toženo stranko 7.10.1993. Odločitev sodišča prve stopnje, da naj bi za vse težave tožnik ob sklenitvi poravnave lahko vedel, je neutemeljena in so navedbe izvedenca dr. P. napačno tolmačene. Navedbe v izvedeniškem mnenju, da je bilo mogoče pričakovati tožnikovo poslabšanje zdravstvenega stanja velja za zdravnike specialiste, ne pa za tožnika, ki je laik na tem področju. To je razvidno tudi iz navedb istega izvedenca, ko je povedal, da se je šele pri peti CT preiskavi pokazalo, kaj je vzrok za nastop tožnikovih težav in da je zdravnik, ki je tožnika zdravil verjetno slutil da so težave nekje drugje. Tudi zdravniki specialisti so se veliko mučili, da bi ugotovili, kaj je vzrok tožnikovih težav in le vztrajnost zdravnika, ki je zdravil tožnika, je pripeljala do tega, da je ugotovil dejanski vzrok njegovih težav. Do sklenitve poravnave je bil tožnik zdravniško pregledan osemnajstkrat, po tem datumu pa še stošestindevetdesetkrat, zato je nemogoče, da bi tožnik na dan sklenitve poravnave, torej slabo leto po dogodku vse to vedel in lahko pričakoval, kar bi pomenilo, da bi tožnik večji specialist od vseh specialistov, ki so ga pregledovali. Na to, da vsega tega tožnik ni mogel predvideti pri sklenitvi poravnave, kaže njegova trajna invalidnost. Napačna pa je tudi odločitev o stroških postopka, saj gre v tem primeru za dve združeni zadevi, od katere je tožnik glede tožbe za plačilo invalidnine uspel v celoti, zato ni mogoče reči, da je njegov uspeh v pravdi le 14 %. Njegov uspeh v pravdi je najmanj 50 %. Pritožba glede glavne stvarni ni utemeljena, utemeljena je le glede stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je moralo v tem postopku odgovoriti na vprašanje, ali gre pri škodi, ki jo zatrjuje tožeča stranka za poslabšanje, kot redni tek dogodkov oz. kot redno in pričakovano obnašanje poškodovanega dela telesa zaradi prvotno nastale poškodbe ali pa gre za nov in nepredviden zaplet, ki ga v času sklenitve poravnave ni bilo mogoče pričakovati. Pri svoji odločitvi se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na izvedeniško mnenje dr. P., ki ga tožnik ne izpodbija, trdi le, da ga je sodišče nepravilno interpretiralo, kar pa ne drži, kajti sodišče prve stopnje je izvedeniško mnenje pravilno povzelo in tudi pravilno interpretiralo. Izvedenec dr. P. namreč ugotavlja, da si je tožnik pri padcu zlomil prvo ledveno vretence in čez nekaj dni so se začeli pojavljati tudi simptomi poškodovane medvretenčne ploščice. Po ležanju v bolnišnici je simptomatika zlomljenega vretenca izzvenela, vse bolj intenzivno pa so se pojavljali simptomi poškodovane medvretenčne ploščice. Nevrolog je v začetku sicer to poškodbo označil kot hemi ali paraparezo in je vzroke iskal v eventualni poškodbi glave. Tožnik je bil napoten k ortopedu in takrat se je zadeva razjasnila, saj je bila slika levostranske lumboishialgije z nevrološkimi izpadi tipična. Izvedenec je povzel celoten potek tožnikovega zdravljenja in ugotovil je, da se je ta od 10.7.1992 neprekinjeno oglašal pri zdravniku in tudi po 2.7.1993, (takrat je bila namreč sklenjena sodna poravnava s toženo stranko za odškodnino), se stanje ni spremenilo. Težave so se le nadaljevale oz. pojavljale so se nove. Tožnikovo zdravstveno stanje zaradi poškodbe z dne 10.7.1992 se je po 2.7.1993 le poslabšalo, ker je bolezen sledila svoji notranji logiki. Klinična slika tožnika oz. potek bolezni je podobna sliki ostalih bolnikov, (izvedenec navaja stotine ljudi) s podobno diagnozo. Poslabšanje se je kazalo ob recidivih, ki so značilnost lumboishialagije, saj hernija ni statična in se lahko poveča, seli, poči in ob vsaki spremembi lahko povzroči nove simptome. Na izrecno vprašanje sodišča, ko je bil izvedenec zaslišan, če je bilo v juliju 1993, to je ob času sklepanja poravnave mogoče pričakovati oz. predvideti tožnikovo poslabšanje zdravstvenega stanja, je izvedenec odgovoril pritrdilno in dodal, da je specialist, ki ga je takrat zdravil, vedel, da gre za tako vrsto bolezni, katere potek je dolgotrajen in pogosto ponavljajoč. Izvedenec je izrecno pojasnil tudi, da je v večini primerov stanje te bolezni takšno, kot se je odvijalo pri tožniku, saj gre pri tožniku za tipičen primer lumboishialagije. Na podlagi tako jasnih odgovorov izvedenca je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da pri tožniku ne gre za tako poslabšanje zdravstvenega stanja, ki po normalnem teku stvari ni bilo predvidljivo oz. da ne gre za tako poslabšanje zdravstvenega stanja do kakršnega ob normalnem teku stvari sploh ne bi smelo priti. Vse težave, ki jih tožnik opisuje v pritožbi, so le poslabšanje stanja, ki ga je bilo mogoče pričakovati in ki je bilo predvidljivo. Pravilna je torej odločitev sodišča prve stopnje, da ne gre za novo škodo in je za to zahtevek tožeče stranke v tem delu upravičeno zavrnilo. Pritožba tožeče stranke je glede glavne stvari neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pač pa je utemeljena pritožba tožeče stranke glede stroškov postopka. Upravičeno tožeča stranka zatrjuje, da je sodišče prve stopnje napačno izračunalo uspeh v pravdi obeh strank. Res gre za dve zadevi in tožeča stranka je uspela glede plačila zavarovalnine v celoti, zato tudi po oceni pritožbenega sodišča ne more biti njen uspeh v sporu le 14%, ampak je po izračunu pritožbenega sodišča tak njen uspeh v sporu približno 31 %. Ker pa je sama višina stroškov obeh pravdnih strank pravilno obračunana, le porazdelitev teh je napačna, je pritožbeno sodišče sklep o stroških spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti glede na njen uspeh v sporu 178.145,00 SIT pravdnih stroškov, tožeča stranka pa toženi stranki glede na njen uspeh v sporu 197.168,00 SIT pravdnih stroškov. Po pobotanju obeh stroškovnih zahtevkov je tako tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 18.023,00 SIT pravdnih stroškov in je zato pritožbeno sodišče izrek o stroških tako spremenilo. Ker pa tožeča stranka s pritožbo o glavni stvari ni uspela, nosi sama stroške pritožbenega postopka.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 835/94
• VSL sodba II Cp 173/2003
• VSL sodba in sklep I Cpg 142/2005