VSK sodba I Cp 342/2003

Jedro

Toženec je za odpravo škode na motorju, ki ni bil njegova last, nedvomno imel pravni interes, zato je prešla ob izpolnitvi (odpravi škode) terjatev lastnika motornega kolesa iz naslova odškodnine za škodo na motorju nanj.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in p o t r d i sodba sodišča prve stopnje. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

S pobijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku po tožbi in tožencu naložilo, da mora plačati tožnici 134.451,75 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.10.1997 dalje, višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo (tč. 1 izreka), ter delno ugodilo tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi in tožnici naložilo, da mora plačati tožencu 67.500,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8.8.1997 do plačila, višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo. Odločilo je tudi, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (točka 2 izreka). Proti tej sodbi se pravočasno, po svojih pooblaščencih, pritožujeta obe pravdni stranki. Kot je razvidno iz obrazložitve njene pritožbe, se tožeča stranka pritožuje zoper zavrnilni del sodbe po tožbi in zoper ugodilni del sodbe po nasprotni tožbi in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku po tožbi v celoti ugodi, zahtevek po nasprotni tožbi pa zavrne kot neutemeljen, podrejeno, da razveljavi izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na ugoditev zahtevku po nasprotni tožbi in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Uveljavlja vse pritožbene razloge in navaja, da je že na naroku za glavno obravnavo dne 8.3.2002 ugovarjala aktivni legitimaciji tožeče stranke po nasprotni tožbi (v nadaljevanju toženca). Z oceno sodišča prve stopnje o neutemeljenosti njenega ugovora se ne strinja, saj iz dokazov jasno izhaja, da je bilo kolo z motorjem, ki ga je v času prometne nesreče vozil toženec, last M. S. Edini upravičenec, kateri lahko zahteva odškodnino od zavarovalnice, je lastnik poškodovanega vozila. Toženec je sicer v svojih navedbah, ko je bil zaslišan kot stranka, navajal, da je sam plačal M. S. stroške popravila in rezervnih delov kolesa z motorjem in je zato sam upravičen do povrnitve odškodnine, za te svoje trditve pa ni predložil nikakršnega dokaza, niti ni njegovih navedb potrdil lastnik kolesa z motorjem M. S. Toženec, kot je sam povedal, tudi ne razpolaga z računi popravila, zaradi česar je onemogočano ugotavljanje dejanske višine odškodnine, do katere bi bil upravičen. O škodi na kolesu z motorjem toženec tožnice po nesreči niti ni obvestil in niti od nje ni nikoli zahteval odškodnine. Sodišče prve stopnje pa je tudi napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter tako napačno uporabilo materialno pravo in je predvsem na podlagi izvedeniškega mnenja prof.dr. M. Š. zaključilo, da je zavarovanec tožnice k prometni nezgodi in nastali škodi prispeval s 50 %. Tožnica je navedenemu izvedeniškemu mnenju ugovarjala že v pripravljalni vlogi z dne 22.10.2002 ter tudi predlagala zaslišanje izvedenca oz. postavitev novega izvedenca, saj so končne ocene izvedeniškega mnenja same s seboj v nasprotju. Iz samega izvedeniškega mnenja namreč izhaja, da je toženec pred trčenjem vozil s hitrostjo okrog 40 km/h in pred trčenjem ni zaviral. Imel je dovolj časa, da z zaviranjem nesrečo prepreči, poleg te možnosti pa je imel tudi v celoti prost svoj vozni pas, po katerem bi lahko nadaljeval z vožnjo. Toženec se je namreč odločil za najslabšo in najbolj tvegano možnost, da zavije na nasprotni vozni pas in osebni avtomobil obvozi, kar potruje stališče tožnice, da voznik osebnega vozila L. L. nikakor ni mogel vedeti in pričakovati, da bo toženec zavijal na njegov vozni pas, hkrati pa izvedenec ocenjuje, da je voznik osebnega vozila s svojo vožnjo v veliki meri doprinesel k nesreči s tem, da je prepozno opazil približevanje motorista. Po njegovih ocenah naj bi bil toženec v trenutku ugleda od L. L. oddaljen slabih 17 metrov oz. 1,5 sek pred ustavitvijo svojega vozila. Izvedenec nadalje navaja, da zaradi neugotovljenih dejstev ne more računati razdalje voznika od roba cestišča, ki naj bi znašala 6 metrov in iz te razdalje računati čas, ki ga je porabil do zaustavitve. Izvedensko mnenje bazira predvsem na predpostavkah, ki pa imajo pri tako kratkih razdaljah in kratkem reakcijskem času, od katerega so odvisni končni zaključki izvedeniškega mnenja, kdaj je posamezni udeleženec opazil drugega, zelo velik pomen. Sodišče tudi ni upoštevalo ugovora tožnice glede izvedeniškega mnenja M. M. glede višine škode na poškodovanem kolesu z motorjem. Tudi njegova ocena temelji na predpostavkah do kakšnih poškodb naj bi ob trčenju kolesa z motorjem in osebnega vozila prišlo. Izvedenec je mnenje izdelal le na podlagi zapisnika o poškodbah, ki ga je napravila policija ob nesreči, kjer pa, po njegovem mnenju niso bile zajete vse poškodbe. Glede višine poškodb je toženec s spis predložil izvedeniško mnenje izvedenca I. Č., ki ga ja stranka sama angažirala in ga sodišče ni uporabilo, je pa tožencu pri obračunu stroškov priznalo stroške izdelave tega mnenja. Toženec to teh stroškov ni upravičen, saj so nastali izven postopka. Ugovarja tudi stroškovnemu delu sodbe v celoti, saj ga ni mogoče preizkusiti, ker priznani stroški niso specificirani niti po posameznih postavkah, niti glede na uspeh v pravdi. Toženec v pritožbi ne pove, kateri del sodbe izpodbija, zato je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo v tistem delu, v katerem toženec ni zmagal v sporu (v delu, s katerim je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku po tožbi in v delu, s katerim je bil zavrnjen tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, 1. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Toženec uveljavlja vse pritožbene razloge in navaja, da je na strani 5 sodbe sodišče najprej napisalo, da je nevarno situacijo povzročil L. L. in njegovo odgovornost ocenilo le na 50 %, kar pa ne vzdrži kritične pravne presoje. Njegova odgovornost pa je prav gotovo večja in znaša prav 90%. Sodišče tudi ni ugotovilo in odgovorilo na navedbe v pripravljalni vlogi toženca z dne 15.7.2002 in z dne 30.8.2002 (v delu, ki se nanaša na soodgovornost in materialno škodo na motorju). Sodni izvedenec Č. je ugotovil, da znaša škoda na motornem vozilu 199.730,00 SIT, sodišče pa le-tega (ob pripombah v pripravljalni vlogi z dne 30.8.2002) sploh ni ugotovilo, zaradi česar je sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Pritožbi nista utemeljeni. Najprej glede temelja: Zoper odločitev o temelju zahtevka se pritožujeta obe stranki, ki pa ne izpodbijata ugotovitev sodišča prve stopnje, o tem, da se je dne 8.8.1997 pripetila prometna nezgoda v Solkanu (na cesti med Plavami in Novo Gorico),v kateri sta bila udeležena zavarovanec tožnice z osebnim avtomobilom in toženec s kolesom z motorjem. Neizpodbijane so tudi ugotovitve, da je zavarovanec tožnice z osebnim avtomobilom speljeval s parkirnega prostora na trgu Jožeta Srebrniča na regionalno cesto in nameraval zaviti v levo, v smeri proti Novi Gorici, da se je, ko je zagledal toženca, ki je vozil motorno kolo iz smeri Plav proti Novi Gorici, ustavil ob sredinski črti, na voznem pasu, namenjenem vozilom, ki vozijo iz smeri Nove Gorice proti Plavam, da se je toženec (kateremu je avtomobilist povzročil vtis, da mu bo izsilil prednost) trčenju želel izogniti z obvoženjem osebnega avtomobila, da je zato zavil v levo čez sredinsko črto na nasprotni vozni pas ter bil že v fazi obvoženja v trenutku, ko je opazil ustavitev avtomobila, nakar je prišlo do trčenja kolesa z motorjem v zadnji desni blatnik avtomobila. Oba pa grajata odločitev sodišča prve stopnje glede njune odgovornosti. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da sta za nezgodo odgovorna oba, vsak do 50%. Avtomobilist zato, ker je spregledal oz. prepozno opazil približevanje motorista in s svojo vožnjo pri motoristu, ki je bil v tistem trenutku od njega oddaljen le še slabih 17m, povzročil vtis, da mu bo izsilil prednost in zavil na njegov vozni pas, motorist pa zato, ker bi lahko z zaviranjem nesrečo preprečil, saj je imel prost svoj vozni pas, po katerem bi lahko nadaljeval vožnjo, odločil pa se je za najslabšo in tvegano možnost, da avtomobil obvozi. Ocenilo je, da je nevarno situacijo povzročil avtomobilist, s čimer se strinja tudi pritožbeno sodišče. Tožnica s svojimi pritožbenimi trditvami, da izvedeniško mnenje ne more biti podlaga sodbi, ker temelji na predpostavkah in je samo s seboj v nasprotju, ugotovitev o poteku same prometne nezgode ni uspela izpodbiti, tako kot ne zaključka o odgovornosti udeležencev. Prvostopenjska določitev ne temelji izključno na mnenju izvedenca, temveč tudi na drugih izvedenih dokazih, predvsem izpovedbah obeh udeležencev nezgode. Izvedeniško mnenje pa tudi ni samo s seboj v nasprotju. Iz pritožbe pravzaprav ni razvidno, katera dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi s pomočjo izvedenca, izpodbija pritožnica, zato v sodbi ugotovljenega dejanskega stanja ni uspela ogroziti. Tega pa ni uspel s svojo pritožbo storiti niti toženec, ki pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja sploh ni obrazložil. Na ugotovljeno dejansko stanje pa je po mnenju pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje tudi materialno pravo pravilno uporabilo. S tako vožnjo, kot jo je v sodbi ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnik nedvomno povzročil nevarno situacijo, saj bi tudi po mnenju pritožbenega sodišča, toženca, ki je vozil s hitrostjo cca. 40 km/h, (tudi tega dejstva tožnica s pritožbo ni izpodbila), ob pravilni vožnji moral opaziti že prej in svoje vozilo ustaviti pred cestiščem. Stranki pa se neutemeljeno pritožujeta tudi zoper odločitev sodišča prve stopnje o škodi na motornem kolesu. Sodišče prve stopnje je verjelo tožencu, da je odpravil škodo na motorju, last M. S. te dokazne ocene pa pritožba ne omaja. Za tako izpolnitev (odpravo škode) je imel nedvomno pravni interes, zato je prešla ob izpolnitvi terjatev lastnika motornega kolesa iz naslova odškodnine za škodo na motorju nanj (300. čl. takrat veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR v zvezi s 1060. čl. Obligacijskega zakonika - OZ). Samo dejstvo, da toženec ne razpolaga z računi, ni pravno pomembno, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je škodo odpravil (s tem, da je priskrbel rezervne dele za popravilo, kot tudi poskrbel za popravilo motorja), višino te škode pa je ugotovilo s pomočjo sodnega izvedenca. Nepomembno je tudi, da toženec o škodi na kolesu z motorjem tožeče stranke po nesreči ni obvestil, in od nje nikoli zahteval odškodnine. Tožnica pa neuspešno napada tudi izvedeniško mnenje izvedenca M., češ, da temelji na predpostavkah, do kakšnih poškodb naj bi ob trčenju kolesa z motorjem in osebnega vozila prišlo. Kot je razvidno in cenitve tega izvedenca, le-ta temelji na policijskih podatkih in fotografijah o nezgodi poškodovanega kolesa z motorjem. Izvedenec cenilec pa je pojasnil tudi svoje mnenje o drugih poškodbah, ki niso zajete v zapisniku policije in do katerih je po njegovem mnenju prišlo, kar je ugotovil glede na poškodbe na osebnem avtomobilu, tip trka ter obremenjenost kolesa z motorjem med trkom. Tega mnenja ter v sodbi ugotovljenega dejanskega stanja, pomembnega za odločitev pa ni ogrozila niti pavšalna pritožba toženca. Samo dejstvo, da je sodni cenilec ocenil škodo na motornem kolesu drugače kot izvedenec Č., ki je cenitev opravil pred pravdo, po naročilu toženca, za odločitev ne more biti relevantno. Neutemeljeni so tudi tožničini očitki na račun stroškovne odločitve. Ni res, da te odločitve ni mogoče preizkusiti, saj jo je sodišče prve stopnje zadostno obrazložilo. Odločitev temelji na 2. odst. 154. čl. ZPP, ki določa, da lahko sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške postopka. Ta odločitev pa je glede na uspeh pravdnih strank v tem postopku tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilna. Iz obrazložitve napadene sodbe ni razvidno, da bi sodišče prve stopnje priznalo kakršnekoli stroške za izvedeniško mnenje izvedenca Č. tožencu, sodišče je le obrazložilo, da se stroški izdelave izvedeniškega mnenja ne presojajo samostojno (v okviru tožbenega zahtevka), pač pa v okviru pravdnih stroškov, zato je tudi ta pritožbena graja odveč. Upoštevaje vse zgoraj navedene razloge, je pritožbeno sodišče potem, ko je ugotovilo, da niso podani niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) neutemeljeni pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in v pobijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP). Glede na njun neuspeh v pritožbenem postopku je odločilo še, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep III Cp 2615/2002
• VSL sodba in sklep II Cp 290/94
• VSL sklep III Cp 166/95