VSK sodba I Cp 222/2003

Jedro

Poslovni namen pogodbene kazni je v tem, da stranko sili k izpolnitvi. Pogodbena kazen je zato po navadi višja, kot znaša škoda, ki jo stranki pričakujeta.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožeči stranki znesek 3.840.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.6.1996 do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 567.699,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila. Ugotovilo je, da je toženec kršil s tožnikom sklenjeno pogodbo o avtorskem delu, s tem da mu je onemogočil igranje v svojem gostinskem lokalu in mu tako onemogočil javno izvajanje glasbe na v pogodbi določenem kraju in času. Tožniku je zato prisodilo v pogodbi dogovorjeno pogodbeno kazen, ki jo je že sam tožnik v svojem zahtevku znižal s pogodbeno dogovorjenih 50.000 DEM na 3.840.000,00 SIT. Zoper sodbo se pritožuje toženec po pooblaščencu. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. čl. ZPP. Prvostopenjski sodbi na prvem mestu očita, da naj bi imela take pomanjkljivosti, zaradi katerih naj je ne bi bilo mogoče preizkusiti, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Pri utemeljevanju te kršitve povzema del obrazložitve sodbe, v kateri se sodišče sklicuje na 608. čl. ZOR in kjer nadaljuje, da naj bi tožena stranka kršila pogodbo o avtorskem delu. Pritožba opozarja, da 608. čl. ZOR ne ureja pogodbe, ki sta jo sklenili pravdni stranki. Sodišče tudi ni navedlo, katere konkretne določbe pogodbe je tožena stranka kršila in se le pavšalno sklicuje na pogodbo in predpise. Iz obrazložitve tudi ni jasno, ali je sodišče zmanjšalo pogodbeno dogovorjeno kazen na tožnikovo ali toženčevo zahtevo. Ko je tožnik uveljavljal plačilo zneska 3.840.000,00 SIT na naroku dne 3.3.1999, ni uveljavljal zmanjšano pogodbeno kazen v smislu 274. čl. ZOR, temveč je šlo za spremembo tožbenega zahtevka, kateremu je tožena stranka ugovarjala. Poleg tega je bila med strankama določena valutna obveznost, ki se obrestuje drugače kot denarna obveznost v domači valuti, zamudne obresti od pogodbene kazni v tolarskem znesku od vložitve tožbe dalje pa so seveda za toženo stranko bistveno večje breme, kot bi bila valutna obveznost. Pritožniku ni jasno, kdaj je sodišče spremenilo tožbeni zahtevek iz tolarske protivrednosti 50.000 DEM v 3.840.000,00 SIT, če bi iz vabil in zapisnikov o obravnavi to tožena stranka razbrala, bi takšni spremembi tožbenega zahtevka ponovno izrecno ugovarjala, kot je to storila že v vlogi z dne 19.1.1999. Po mnenju pritožbe je prvostopenjsko sodišče tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje v zadevi, saj se je oprlo le na tiste ugotovitve iz predhodnega postopka, na podlagi katerih je prvotno tožbeni zahtevek zaradi drugačnega pravnega stališča zavrnilo. Pritožnik je sodišču ponudil nove dokaze, s pomočjo katerih bi se dejansko stanje glede škode, ki je nastala tožniku in glede nesorazmernosti pogodbene kazni glede na vrednost in pomen predmeta razjasnilo, vendar pa je sodišče te dokazne predloge zavrnilo. Sodišče ni upoštevalo, da v času odpovedi pogodbe v ansamblu ni bilo 6 glasbenikov, da so nekateri člani ansambla ponovno sklenili pogodbo za igranje v lokalu tožene stranke čez dva meseca in da je tožnik izgral v drugem lokalu že kmalu po odpovedi pogodbe. Sodišče pa tudi ni pravilno ugotovilo pravne narave pogodbe. Stranki sta sklenili pogodbo na obrazcu Pogodba o avtorskem delu in ta obrazec prilagodili svojim potrebam. Kolikor bi stranki dejansko sklenili pogodbo o avtorskem delu, bi sodišče lahko brez težav ugotovilo konkretno kršitev avtorskih pravic, ki izhajajo iz Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah in se ne bi bilo potrebno sklicevati na "predpise". Dejstvo je, da sta stranki sklenili klasično pogodbo o delu. Tožnikov ansambel namreč ni izvajal svoje avtorske glasbe, temveč je v živo izvajal glasbo drugih avtorjev z namenom zadovoljiti želje toženčevih gostov. Zaradi slabe pevke in odsotnosti harmonikarja se je kvalitega in dogovorjena zasedba zmanjšala, kar je bilo v nasprotju s 5. tč. sklenjene pogodbe. Pritožnik je zato pogodbo razdrl, ne da bi prej zahteval odpravo napake, za kar pa je imel pravno podlago v 619. čl. ZOR. Nezadovoljstvo gostov z izvajanjem glasbe namreč lahko po mnenju pritožbe enačimo z neuporabnim delom. Uporaba 608. čl. ZOR je po mnenju pritožnika napačna in neprimerna zaradi narave posla. Glede na naravo pogodbe pa je jasno, da je bila na strani tožene stranke dogovorjena denarna obveznost, za tako vrsto obveznosti pa je določilo o podobeni kazni nično. Pritožniku je nerazumljiva tudi odločitev glede stroškov postopka, ker iz obrazložitve ni jasno, ali je šlo za zmanjšanje pogodbene kazni s strani sodišča, ali zmanjšanje tožbenega zahtevka s strani tožnika. Pritožba ni utemeljena. Vprašanje narave pogodbe, ki sta jo sklenili pravdni stranki, je bilo v obravnavani zadevi že razčiščeno z odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 4.10.2000, opr.št. II Ips 192/2000, v obrazložitvi katere so tudi povzete tiste obveznosti pravdnih strank, ki njunemu pravnemu razmerju dajejo vsebino avtorske pogodbe. Iz vsebine pogodbe je izhajala obveznost toženca, da bo tožniku kot avtorju in glasbenemu izvajalcu ter članom njegovega ansambla omogočil nastopanje v svojem gostinskem lokalu V.M., da jim bo torej omogočil javno glasbeno izvajanje (2. tč. 26. čl. Zakona o avtorskih sorodnih pravicah za s.p. - Ur.list RS št. 21/95) in sicer v pogodbi določenem času in kraju. Prav to obveznost pa je po jasnih in obrazloženih ugotovitvah prvostopenjskega sodišča toženec kršil (4. odst. druge strani in 1. odst. 3. strani sodbe). Zato ni utemeljena pritožbena trditev, da je med strankama šlo za običajno pogodbo o delu ter da iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni mogoče ugotoviti, katero pogodbeno obveznost naj bi toženec kršil. Ne drži niti v pritožbi ponovljena trditev, ki jo je toženec navajal ves čas postopka, da naj bi bilo namreč določilo o pogodbeni kazni nično, ker naj bi bila v pogodbi dogovorjena na strani toženca le denarna obveznost. Kot je bilo že obrazloženo, je bila obveznost tožene stranke širša in se ni nanašala samo na plačilo avtorskega honorarja, o tem, da je mogoče v avtorski pogodbi dogovoriti pogodbeno kazen za primer neizpolnitve tistih obveznosti avtorjevega sopogodbenika, ki niso denarne narave, pa je bilo sprejeto tudi pravno mnenje na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije dne 19.12.2000. Po izvedenem dokaznem postopku je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je do prenehanja sodelovanje med strankama prišlo tako, da je tožnik prišel kot običajno v nedeljo igrati s svojim ansamblom, toženec pa mu je rekel, da ga ne rabi več. Toženec je namreč pri zaslišanju izrecno izjavil, da tožnika predhodno ni obvestil o tem, kaj namerava. Glede odsotnosti harmonikaša je potrdil, da je bil s tem predhodno seznanjen in da ni bil proti temu, da bi harmonikaš manjkal na določeno soboto. Potrdil je tudi, da je sam nagnal domov pevko. Prvostopenjsko sodišče je pravilno tak njegov nenaden odstop od pogodbe in prepoved tožniku do nadaljnjega igranja v lokalu ocenilo kot ravnanje v nasprotju s temeljnimi pravili obligacijskih razmerij. 17. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih določa, da so udeleženci v obligacijskem razmerju dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev ter da obveznost ugasne samo s soglasno voljo udeležencev ali na podlagi zakona. Po 608. čl. ZOR je pogoj za razdrtje pogodbe o delu v primeru, ko se prevzemnik posla ne drži pogodbenih pogojev, predhodno opozorilo s strani naročnika. Gre za določilo, ki se nanaša na kršitev pogodbe o delu, torej tudi avtorskem delu, saj Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah posebnih določb za tak primer nima. Tudi sicer pri dvostranskih odplačnih pogodbah veljajo pravila o jamčevanju, ki so predpisana pri kupni pogodbi, če za konkretno razmerje jamčevanje ni posebej urejeno (121.čl. ZOR). Iz določb o jamčevanju za napake pri kupni pogodbi pa jasno izhaja, da je za vse jamčevalne zahtevke pogoj predhodno grajanje napak. Tožeča stranka je v tožbi zahtevala plačilo pogodbene kazni v višini 50.000 DEM v tolarski protivrednosti, kar je na dan vložitve tožbe znašalo 4.502.027,00 SIT. Tekom postopka je tožbeni zahtevek znižala na 3.840.000,00 SIT, čemur se je sicer tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 19.1.1999 upirala, ker iz tožnikovih navedb ni bilo povsem jasno, ali še vedno vztraja pri zahtevku za plačilo pogodbene kazni ali pa je njegov zahtevek odškodninski. Potem, ko je tožeča stranka na naroku dne 3.3.1999 izrecno pojasnila, da vztraja pri zahtevku za plačilo pogodbene kazni, vendar da namesto dogovorjene višine 50.000 DEM v tolarski protivrednosti zahteva le 3.840.000,00 SIT pa se tožena stranka temu več ni upirala. To je tudi razumljivo, saj glede na še vedno isti dejanski in pravni temelj zahtevka sploh ni šlo za spremembo tožbe (po 3. odst. 184. čl. ZPP tožba ni spremenjena, če tožeča stranka tožbeni zahtevek zmanjša). Iz obrazložitve sodbe povsem jasno izhaja, da je najprej tožeča stranka zahtevala plačilo 50.000 DEM tolarske protivrednosti, da je tožena stranka ugovarjala višini pogodbene kazni v smislu 274. čl. ZOR, da je tožeča stranka sama svoj zahtevek znižala, ter da je prvostopenjsko sodišče ocenilo, da je zahtevek za plačilo tako znižane pogodbene kazni v celoti utemeljen. Pritožbeni očitki o tem, da so razlogi sodbe pomanjkljivi ter da se sodbe zato ne da preizkusiti, so torej povsem neutemeljeni. Prvostopenjsko sodišče je pravilno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje prič, ki naj bi vedele povedati, da je tožeča stranka že naslednji vikend po spornem dogodku igrala naprej in da zato zaradi razdrtja pogodbe s tožencem ni mogla imeti nikakršne škode. Zahtevek tožeče stranke namreč ni bil odškodninski. Poslovni namen pogodbene kazni je v tem, da stranko sili k izpolnitvi, pogodbena kazen je zato po navadi višja, kot znaša škoda, ki jo stranki pričakujeta. Prvostopenjsko sodišče je zato pravilno izhajalo iz stališča, da je primerna višina pogodbene kazni tista, ki po eni strani varuje morebitno odškodninsko terjatev pogodbi zveste stranke za primer, ko nasprotna stranka krši pogodbo ter hkrati sili stranko k spoštovanju pogodbe. Iz v sodbi obrazloženega izračuna je jasno razvidno, da prisojeni znesek ne dosega niti morebitnega odškodninskega zneska za škodo, ki bi jo tožnik lahko utrpel ob razdrtju pogodbe s tožencem. Glede na naravo zahtevka torej prvostopenjskemu sodišču ni bilo potrebno izvajati dokazov v smeri, kolikšno škodo je tožnik dejansko utrpel, s tem ko ni več igral v toženčevem lokalu v obdobju, dogovorjenem v pogodbi. Pogodbena kazen je bila dogovorjena v znesku 50.000 DEM. 5. čl. Zakona o deviznem poslovanju (Ur.list. RS št. 1/91), veljaven v času sklepanja obravnavane pogodbe, je dovoljeval uporabo deviz kot vrednostne osnove v pogodbah med domačimi osebami z omejitvijo, da se plačila v takem primeru izvršujejo izključno v domači valuti. Tožnik je svoj zahtevek postavil v tolarski protivrednosti in prvostopenjsko sodišče ni imelo podlage za to, da bi tožbeni zahtevek, postavljen v tolarskem znesku, zavrnilo, ker da valutna klavzula po 5.čl. ZDP dopušča plačilo po tečaju, veljavnem na dan plačila. Toženec, ki je pogodbo kršil, je v zamudi s plačilom pogodbene kazni najmanj od vložitve tožbe dalje, zato mu je sodišče pravilno naložilo v plačilo tudi zakonite zamudne obresti od zamude dalje. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in ker tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe v okviru razlogov, na katere mora po 2. odst. 350. čl. ZPP paziti po uradni dolžnosti, pomanjkljivosti ni našlo, je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 286/2003
• VSK sodba I Cp 925/2004
• VSL sodba I Cpg 997/2000