VSK sklep I Cp 210/2003

Jedro

Zatrjevano dejstvo, da toženci do sedaj kreditov niso najemali, samo po sebi še ne daje podlage za sklepanje, da s prepovedjo obremenitve nepremičnine škode ne bi utrpeli, saj takšno ravnanje v preteklosti še ne pomeni, da v bodoče posojila in zavarovanja s hipoteko ne bodo potrebovali. Pravica razpolaganja z nepremičnino je namreč pomembni sestavni del lastninske pravice, zato predlagani poseg za lastnika nedvomno pomeni prikrajšanje oz. obstoj določene škode.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem delu (v točki 3 izreka sklepa) p o t r d i sklep sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom tožečo stranko oprostilo plačila sodnih taks, njena predloga za izdajo začasne odredbe z dne 25.2.2002 in 10.5.2002 pa je zavrnilo. Tožeča stranka se po pooblaščencu pritožuje zoper tisti del sklepa, ki se nanaša na zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe z dne 10.5.2002, s katero naj bi sodišče toženi stranki prepovedalo obremenitev in odtujitev njene nepremičnine. V pritožbi opozarja, da je predlog za izdajo začasne odredbe utemeljevala z dejstvom, da tožena stranka s predlagano začasno odredbo ne bi utrpela škode, saj do sedaj nobeden od treh tožencev ni najemal kredita in v posledici tega tudi nepremičnina ni bila obremenjena s hipoteko. Kot dokaz svoji trditvi je tožeča stranka predlagala vpogled v zemljiškoknjižni izpisek, tega dokaza pa sodišče ni izvedlo. Tožeča stranka meni, da bi sodišče moralo izvesti tudi dokaz z zaslišanjem tožencev, ki bi lahko izpovedali, ali bi z izdano začasno odredbo pretrpeli kakšno škodo ali ne, in kakšna bi ta bila. V kolikor namreč toženci svoje nepremičnine ne nameravajo prodati ali zastaviti, potem tudi nobene škode z izdano začasno odredbo ne bi mogli utrpeti. Ker sodišče predlaganega dokaza z zaslišanjem stranke ni izvedlo, je kršilo postopek, saj je ta opustitev imala vpliv na pravilnost odločbe. Pritožba ni utemeljena. Tožeča stranka je v zavarovanje svoje denarne terjatve do tožene stranke predlagala izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se tožencem prepovedalo odtujitev in obremenitev njihovih lastninskih deležev na parc.št. 574 k.o. P., ki je v naravi stanovanjska hiša na naslovu G. št. 1 v P. Predlog je utemeljevala s trditvijo, da so se toženci pričeli izseljevati iz svojega stanovanja in da je očitno stanovanje predmet prodaje, poleg tega pa je še navajala, da tožena stranka s predlagano začasno odredbo ne bi utrpele nobene škode, ker do sedaj ni najemala kreditov. Kot dokaz je ponudila vpogled v zemljiškoknjižni izpisek ter predlagala zaslišanje tožencev. V delu, kolikor je tožeča stranka predlagala prepoved odtujitve nepremičnine, so že same navedbe tožeče stranke bile v nasprotju s trditvijo, da z morebitno odtujitvijo nepremičnine toženi stranki ne bi nastala nobena škoda. Pogoj iz 3. odst. 270. čl. ZIZ (nastanek neznatne škode za toženo stranko) se je zato lahko nanašal le na prepoved morebitne obremenitve nepremičnine. V zvezi s tem pa je prvostopenjsko sodišče pravilno navedlo, da zatrjevano dejstvo, da toženci do sedaj kreditov niso najemali, samo po sebi še ne daje podlage za sklepanje, da s prepovedjo obremenitve nepremičnine škode ne bi utrpeli, saj takšno ravnanje v preteklosti še ne pomeni, da v bodoče posojila in zavarovanja s hipoteko ne bodo potrebovali. Pravica razpolaganja z nepremičnino je namreč pomembni sestavni del lastninske pravice, zato predlagani poseg za lastnika nedvomno pomeni prikrajšanje oz. obstoj določene škode. Tožeča stranka je sicer res predlagala kot dokaz za svojo trditev o neznatni škodi zaslišanje tožencev, ki naj bi (kot to ponavalja v pritožbi) povedali, ali nameravajo nepremičnino prodati, jo zastaviti itd,.. ali ne. Iz tega dokaznega predloga pa je očitno, da tožeča stranka od tožene stranke šele pričakuje izjavo, ali namerava svojo nepremičnino v bodoče zastaviti ali ne, kar pa pomeni, da bi bilo potrebno toženo stranko šele zaslišati o morebitnem obstoju okoliščine, ki bi lahko predstavljala bistven pogoj za izdajo začasne odredbe. Take odločilne okoliščine za izdajo začasne odredbe ni mogoče ugotavljati z zaslišanjem stranke, ki naj bi svojo voljo o nameravani obremenitvi nepremičnine šele izjavila s tem, da bi jo potrdila ali zanikala. Pri tem pa tudi ni nepomembno, da po 29. čl. ZIZ sodišče opravi narok v postopku izdaje začasen odredbe le izjemoma, ko je po njegovem mnenju to smotrno, da je postopek po predlogu za izdajo začasne odredbe sumaren in hiter ter se o njem odloča na podlagi standarda verjetnosti in na podlagi prepričljivosti argumentacije in ponujenih dokazov. Pritožbeno sodišče je glede na povedano pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sklep I Cp 938/2004
• VSL sklep II Cp 919/97
• VSM sklep I Cp 2373/2006