VSK sklep I Cp 358/2003

Jedro

Lastnik nepremičnine (tožeča stranka) nima posestnega varstva zoper toženo stranko, ki je njeno nepremičnino uporabljala v obsegu, ki ustreza vsebini stvarne služnosti.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in p o t r d i sklep sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo zahtevek po tožbi, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da sodišče ugotovi, da je tožena stranka motila tožečo stranko v posesti s tem, da je vozila po cesti, ki poteka po vzhodni meji parc.št. 940/4 in parc.št. 934 k.o. N.G. in ji v bodoče prepove voziti z vsemi vrstami vozil ali na kak drug način uporabljati to cesto in s takim obnašanjem posegati v posest tožeče stranke na parc.št. 934 k.o. N.G., razen po delu te ceste ob južni meji med parc.št. 934 k.o. N.G. in ji ob tem zagrozi za primer kršitev prepovedi z denarno kaznijo v višini 1.000.000,00 SIT. Ugodilo pa je zahtevku po nasprotni tožbi in ugotovilo, da je tožena stranka po nasprotni tožbi (v nadaljevanju tožeča stranka) motila tožečo stranko (v nadaljevanju tožena stranka) v posesti služnostne pravice vožnje z osebnimi in tovornimi vozili po asfaltirani poti parcele št. 934 k.o. N.G. za potrebe parc.št. 940/4 k.o. N.G., s tem, da je dne 5.4.2002 na jugovzhodnem delu poti prek njene celotne širine postavila kovinska vrata s ključavnico in tako onemogočila vožnjo po obstoječi poti ter ji je zato naložilo, da v osmih dneh s poti na parc.št. 934 k.o. N.G. odstrani kovinska vrata s ključavnico in vzpostavi prvotno stanje ter omogoči tožeči stranki nemoteno uporabo poti. Odločilo je še o pravdnih stroških. Zoper sklep se je tožeča stranka pritožila in uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi tako ugodi, da sklep spremeni in tožbenemu zahtevku po tožbi ugodi, zavrne pa zahtevek po nasprotni tožbi, podrejeno sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovo odločanje sodišču prve stopnje. Sodišče je dejansko stanje nepravilno ugotovilo. Ne drži, da je tožena stranka tudi po opominu odvetnika z dne 14.8.2001 do meseca marca 2002 pot uporabljala. Dejstvo je, kar so potrdile vse priče, da tožena stranka do marca 2002 v svojem objektu dejavnosti ni opravljala, zato poti ni potrebovala in soposesti ni imela. Za dokazovanje dejstva, da je tožena stranka imela pred začetkom poslovanja v objektu skladišče, tožena stranka dokazov ni predlagala, razen zaslišanja prič, to bi morala dokazati z bolj verodostojnimi dokazi, na primer destinacijo navedeno na fakturah dobaviteljev in podobno. Sodišče tudi nepopolno in iztrgano iz konteksta povzema izpovedbe prič, ki so izpovedovale o posestnih dejanjih tožene stranke. Zato je podano nasprotje med tem, kar se navaja v sklepu in vsebino zapisnikov, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Odločitev, ko sledi izpovedbam prič tožene stranke prvostopenjsko sodišče utemelji s tem, da se izpovedbe prič tožnika med seboj razlikujejo. Če bi sodišče celovito presodilo izpovedbe prič I.U., T.G., S.M. in M.B., bi ugotovilo, da te priče glede bistvenih okoliščin izpovedujejo različno, drugače od neodvisne priče D.Š., saj so na primer nepravilno izpovedale, kje je potekala trasa poti pred majem 2001, kar kaže, da je niso uporabljale. Njihove izpovedbe torej niso verodostojne. Iz izpovedb zastopnika tožnika B.Š. in tudi B.K. pa je razvidno, ko govorijo o uporabi sporne poti po toženi stranki, da govorijo le o enkratnem dejanju, prihodu kamiona tožene stranke, o katerem so obvestili direktorja. Res so te izpovedbe nekoliko nejasne, to pa zaradi oddaljenosti dogodka. Tako K. kot Š. sta jasno povedala, da po avgustu poti tožena stranka ni več uporabljala, oba imata okni pisarn obrnjeni na dvorišče tožene stranke in pot vidita, vsak tovornjak pa povzroča tak hrup, da se ga nedvomno sliši. Priči M.B. je tožeča stranka oporekala verodostojnost in zato predlagala dokaz, zaslišanje direktorja, ki bi povedal, da je prišlo do spora s pričo in mu je zato prenehalo delovno razmerje pri tožeči stranki. Tako bi sodišče lahko presodilo, da je pričal v korist tožene stranke. Ta zagotovo ni imela le enega dobavitelja, to je B., pač pa tudi druge, pa jih ni predlagala za priče, ker očitno niso bili pripravljeni pričati v njeno korist. Pred majem 2001, ko je bila narejena nova trasa poti, to je sporna pot, je ta trasa potekala ob stavbi tožene stranke po parc.št. 940/4, sedaj pa poteka tudi po delu parc.št. 934, ki je bil pred tem pokrit z različnim materialom. Tožena stranka po maju 2001 ni mogla voziti, saj je bil rob cestišča obložen z visokim robnikom, zato si je šele v mesecu marcu 2002 naredila betonsko rampo (klančino), čez katero bi lahko vozili avtomobili, da pred mesecem marcem ni mogla voziti brez klančine, je izpovedal tudi priča Darko Šturm. Vse kaže na neuporabo sporne poti pred marcem 2002. Tožeča stranka je dokazala, da tožena stranka poti ni uporabljala, le enkrat v avgustu 2001, na kar je tožeča stranka takoj reagirala z dopisom odvetnika in opozorilom, naj preneha z uporabo poti. Tožena stranka je prepoved spoštovala vse do vselitve v marcu 2002, ko je začela vsakodnevno uporabljati pot in je zato tudi vložena tožba zaradi motenja posesti. Če ne bi spoštovala prepovedi tožeče stranke, bi tožeča stranka že takoj po avgustu 2001 vložila ustrezno tožbo. Podrejeno, če bi pritožbeno sodišče menilo, da je tožena stranka pred mesecem marcem 2002 imela soposest služnosti poti, pa tožeča stranka opozarja na spremenjen obseg. Uporaba poti je bila bistveno ožja, manj obremenjujoča za tožečo stranko. Priče toženca so namreč trdile, da je tožena stranka nekajkrat na mesec uporabljala sporno pot z osebnimi in manjšimi dostavnimi vozili. Po pričetku opravljanja dejavnosti pa jo uporablja večkrat dnevno z osebnimi vozili in tudi težkimi tovornjaki, ki delajo škodo in za dalj časa zaprejo dostop do objekta tožnika. S tem je moteno tudi poslovanje tožeče stranke. Če bo sodišče presodilo, da toženi stranki posestno varsto gre, ji gre le v obsegu, kot se je izvrševala služnost pred marcem 2002. Tožba zaradi motenja posesti, ki jo je vložila tožeča stranka, je vložena v zakonskem 30 dnevnem roku, že priča T.G. je povedala, da so v novem objektu začeli poslovati 4. ali 5. marca 2002. Promet tožene stranke se je postopno povečeval, težki tovornjaki so zaradi svoje velikosti blokirali pot, onemogočili tožeči stranki dostop do svojega objekta, priči K. in Š. sta izpovedali, da so delavci tožeče stranke morali čakati več kot pol ure, da je do objekta tožeče stranke lahko pripeljal kamion, da so ga razložili. S tem je tožeči stranki nastajala škoda, dostop do objekta tožene stranke je bil vedno pogosteje onemogočen in je bilo ukrepanje nujno. Zaradi preprečitve nastanka nadaljnje škode se je tožeča stranka poslužila samopomoči in postavila vrata. Zato ne drži razlogovanje prvostopenjskega sodišča, da ravnanja tožene stranke tožeče stranke niso opravičevale do samopomoči. Priglaša pritožbene stroške. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje odločilne dejanske okoliščine, pomembne za presojo utemeljenosti zahtevka po tožbi oz. zahtevka po nasprotni tožbi, pravilno in popolno ugotovilo. Ne drži pritožbena trditev, da je nepravilna ugotovitev, da tožena stranka ni vozila po sporni poti po opominu, ki ji ga je poslala tožeča stranka 14.8.2001 vse do meseca marca 2002, ko je bila tudi vložena tožba zaradi motenja posesti. Vprašanje, ali je pred mesecem marcem 2002 tožeča stranka opravljala dejavnost v objektu ob poti, ni odločilno, iz izpovedb prič jasno izhaja, da je v obravnavanem obdobju od meseca avgusta 2001, do marca 2002 tožena stranka objekt pripravljala za svojo dejavnost, tam skladiščila material oz. dovažala material, potreben za usposobitev objekta. Tako ravnanje pa kvečjemu potrjuje ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je zaradi dostopa do skladišča po sporni poti vozila. Prepriča dokazna ocena sodišča prve stopnje, ki je izpovedbe prič ocenilo, vsako zase in v medsebojni povezavi ter ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera zaključilo, da je tožena stranka trditve, da je redno v tem obdobju, vsaj nekajkrat na mesec, vozila po tej poti do svojega skladišča, dokazala. Tako so izpovedale priče, ki jih je predlagala tožena stranka, okoliščina, kje je bila trasa poti pred majem 2001, ni odločilna. Priča M.B., ki je prav tako izpovedoval o vožnjah po poti, je bil opozorjen kot priča skladno z določbami Zakona o pravdnem postopku (ZPP), zato tudi, če drži to, kar trdi tožeča stranka, naj bi bil v sporu s tožečo stranko, to še ne pomeni, da ni izpovedal po resnici. Sicer pa ni samo njegova izpovedba tista, na kateri gradi sodišče prve stopnje dokazno oceno, pač pa tudi v povezavi z drugimi dokazi. Dejsto je, da so tudi priče tožeče stranke, kot je to poudarilo v izpodbijanem sklepu sodišče prve stopnje, izpovedale o vožnjah, ki naj bi jih vršila tožena stranka po 14.8.2001, izpovedbe prič je sodišče prve stopnje korektno povzelo in ne drži pavšalna navedba pritožbe, da so povzete iztrgano iz konteksta, s čemer naj bi podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Tudi ne more pritožba uspeti s trditvijo, da je priča D.Š. izpovedal, da pred marcem 2002, ko je bila narejena klančina, ni bilo možno voziti z avtomobili oz. zavoziti prek te poti, saj sama tožeča stranka pove, da je že v avgustu 2001 tožena stranka vozila s tovornjakom po tej poti, torej potrjuje to, kar je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, da je bilo ne glede na to, da ni bila še izvedena betonska rampa oz. klančina, mogoče voziti po poti do skladišča tožene stranke. Zanesljivo je torej ugotovljeno, da je tudi v obdobju po 14.8.2001, kljub prepovedi tožeče stranke, tožena stranka pot še vedno uporabljala, vsaj nekajkrat mesečno za dovoz s tovornjaki in za vožnjo z osebnimi vozili. Tako ravnanje je opredeliti kot posest stvarne služnosti, saj je najmanj v vsem tem obdobju pot tožena stranka uporabljala prek zemljišča tožeče stranke, in to vse do motilnega ravnanja lastnika, tožeče stranke, ki je na pot 5.4.2002, kot ugotavlja prvostopenjsko sodišče, postavila kovinska vrata s ključavnico. Lastnik nepremičnine (tožeča stranka) zato nima posestnega varstva zoper toženo stranko, ki je njeno nepremičnino uporabljala v obsegu, ki ustreza vsebini stvarne služnosti. Tisti, ki dejansko uporablja nepremičnino drugega v obsegu, ki ustreza vsebini služnosti, ima namreč posest stvarne služnosti (3. odst. 70. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih). Posestno zaščito ima tožena stranka, ki je nepremičnino uporabljala za lastne potrebe, lastnik, tožeča stranka, pa je tako uporabo dopuščala in v predpisanem roku (30 dni - 77. čl. ZTLR) ni reagirala. Trditve tožeče stranke, da je ovirana zaradi toženčevih ravnanj - voženj in ustavljanja vozil, pri uporabi svoje nepremičnine oz. dostopu do nje, presegajo predmet obravnavanja po tožbi, teh trditev namreč v tožbi (ki je tudi vezana na subjektivni prekluzivni rok 30 dni) tožeča stranka ni postavila, sodišče prve stopnje se je zato pravilno omejilo na trditveno podlago tožbe, to je, da je tožena stranka med 1. in 25.3.2002 vozila po poti, po zemljišču tožeče stranke, kar naj bi bilo motilno dejanje. Iz teh razlogov je odločitev sodišča prve stopnje, da tožeči stranki ne gre posestna zaščita in je zato tožbeni zahtevek po tožbi zavrnjen, pravilna. Ker je torej tožena stranka posest imela, ji posestna zaščita gre, ko zahteva odstranitev postavljene ovire, kovinskih vrat, ki so zaklenjena, zaradi katerih ne more več voziti po sporni poti, je motena v posesti, zato je tudi odločitev po nasprotni tožbi, ko je tožeči stranki naložena odstranitev vrat, pravilna (79. čl. ZTLR). Neutemeljene so pritožbene navedbe v zvezi s samopomočjo, saj to pravico ima po 76. čl. ZTLR le tisti, ki je v posesti moten in se le v določenih okoliščinah lahko posluži sile. Obstajati mora neposredna nevarnost, samopomoč mora biti nujna in ustrezati okoliščinam, v katerih obstaja nevarnost. Ker je bil tedaj že v teku pravdni postopek po tožbi tožeče stranke, njenega ravnanja ni mogoče opredeliti kot nujno, pa tudi v posesti ni bila motena, kot je bilo že zgoraj obrazloženo, predpostavke samopomoči niso izpolnjene, in je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Odločitev o zahtevku po nasprotni tožbi je pravilna tudi v materialnopravnem pogledu, ker uveljavljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane in tudi ne tiste, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je sodišče druge stopnje neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 2311/93
• VSL sodba in sklep I Cp 70/94
• VSC sklep Cp 2003/2003